bazilika / basilica
Prostorska predstava izrazov iz geografije in 'prostorskih' ved
Spatial ability of geographic terms
Slovenščina
Bazilika je imenitnejša cerkev s posebnimi častnimi pravicami.
Ime bazilika izhaja iz grščine in pomeni: dolgo pravokotno zgradbo v antičnih Atenah, kjer so prebivali najvišji atenski upravni dostojanstveniki (arhonati); razkošno zgradbo s tremi ali petimi vzdolžnimi ladjami v starem Rimu, ki je navadno služila sodnim razpravam ali trgovskim poslom; veličastno, navadno stolno cerkev - sedež škofije.
V 4. stoletju prevzamejo kristjani takšno stavbo v prilagojeni obliki za svojo cerkev. Tako postane nekdanja kraljeva stavba - stavba za Boga. Krščanska bazilika ima v gradnji svojo usmeritev vzhod - zahod. Je podolžne oblike in je tri- ali petladijska. Ladje se med seboj ločijo s stebri ali slopi. Svetloba prihaja v prostor preko oken na vrhu stene srednje ladje. Strop je bil v prvotnih cerkvah raven. Apsida je bila namenjena za škofa in duhovščino in navadno ni imela oken. Njen okras so bili stenski mozaiki ali poslikave. Ta prvotna bazilika je služila kot osnova pri gradnji cerkva skozi več stoletij.
Večja bazilika (latinsko basilica maior, množina basilicae maiores) je najvišja kategorija neke cerkve. Na svetu so samo štiri večje bazilike, vse se nahajajo v Rimu (t.i. papeške bazilike). Tri izmed njih uživajo eksteritorialni status. Naziv je leta 1300 vpeljal papež Bonifacij VIII. Te štiri bazilike (sv. Petra, sv. Pavla, sv. Janeza Lateranskega in sv. Marije Velike) vsebujejo sveta vrata in so predvidene za pridobitev popolnega odpustka.
Manjša bazilika (latinsko basilica minor, množina basilicae minores) je naziv, ki ga lahko prejmejo vse ostale cerkve po svetu. Njihove pravice določa dekret De titulo Basilicae Minoris. Za pridobitev naziva mora biti cerkev središče liturgične in pastoralne dejavnosti, imeti mora poseben zgodovinski sloves ali hraniti relikvije svetnikov.
(viri: Župnija Petrovče, Wikipedia: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bazilika)
English
Basilica is a distinguished church with the special rights of honour.
The term originally referred to a type of public building in ancient Greece and Rome, specifically a large rectangular hall used for business or legal matters. Early Christians adopted this architectural form for their places of worship. In Catholic canon law, it is a title granted to certain churches by the Pope for their antiquity, dignity, historical importance, or significance as centers of worship.