Na vrhu 342 m visokega griča s panoramskim razgledom na Dravsko polje in Haloze, se nahaja naselje Ptujska Gora. Nad naseljem je markantna gotska cerkev- *bazilika iz 15. stoletja, katero prvotno ime je Nova Štifta, danes romarska in božjepotna cerkev Marije Zavetnice s plaščem. Prvotno ime naselja je Črna gora in se kot Ptujska Gora prvič omenja šele leta 1927. V času turških vpadov je imela cerkev z okolico vlogo tabora.
*bazilika: imenitneša cerkev s posebnimi častnimi pravicami.
Bazilika Marije Zavetnice s plaščem, Ptujska Gora
Zunanjščina proti vzhodu obrnjene cerkve se nam kaže kot sklenjena stavbna gmota, iz katere se poganja zanjo prenizek zvonik na zahodni strani.
Zahodna fasada je danes arhitekturno najmanj dognana in estetsko najmanj učinkovita stran, deluje suhoparno. Namreč, nekaj desetletij po nastanku te cerkve se je zrušil prvotni zvonik, ki pa je podrl tudi oboke v zahodnem delu cerkve in bogato zasnovano nadstropno lopo pred glavnim vhodom. Na žalost je niso popravili v prvotnih načrtih, ampak precej pomanjkljivo in tako imamo današnji izgled cerkve. To naj bi se zgodilo leta 1491, ta letnica je naslikana na srednjem oboku v cerkvi ob zvoniku in se nesporno nanaša na popravilo zahodnega dela stavbe po porušenju. Kakšna je bila prvotna cerkev si lahko samo predstavljamo. Na novo pozidani osmerokotni zvonik je verjetno precej nižji od prvotnega – v zreli gotiki so bili zvoniki precej višji. Pokrit je s piramidno streho, v času baroka je imela streha čebulasto obliko, pred porušenjem pa je bil verjetno pokrit s kamnom (kartuzijanska cerkev v Jurkloštru).
K fasadi se pravokotno naslanjata 2 močna opornika, med katerima je bil nekdaj v pritličju križnorebrasti obok, nad njim pa še eden v višini pevskega kora. Oba dva opornika sta bila prav tako porušena v 15. stoletju, od njiju sta ostali samo 2 kiparsko okrašeni konzoli v kotih in dva okrogla polstebra na zunanji strani, od zgornjega oboka pa se je ohranila ena figuralna konzola.
V baroku so gotski obok nadomestili z novim, ki pa je s svojo potlačeno obliko razvrednotil dragoceni gotski glavni portal – zato so ga leta 1962 tudi podrli.
Obe stranski fasadi in zlasti bogato razčlenjeno vzhodno stran cerkve so na gosto obstopili oporniki, da bi na mestih obočnega pritiska oprli steno, ki pa je ni bilo veliko zaradi širokih okenskih odprtin. Nizko pri tleh obdaja vso stavbo talni podzidek, okrog oken imamo venčni zidec, ki zajema tudi opornike. Močno zgoščeni oporniki so ob vzhodnih zaključkih cerkve, kar pa ji da skoraj nepregledno slikovitost. Hrbti vitkih opornikov so tu obogateni s fialami (okrasni stolpič gotskih stavb s piramidno streho in križno rožo na vrhu).
Med stopnjevanimi oporniki je stena predrta z 9 metrov visokimi okni. Okna odpirajo steno in ji jemljejo vso zemeljsko težo. Okensko odprtino delijo po širini vitki delilni stebriči v več delov (2,3, tudi 4), šilasti vrhovi pa so zapolnjeni z bogatim krogovičjem različnih oblik.
To enotno razčlenjeno in gotsko oblikovano stavbo moti na južni strani ob koncu 17. stoletja prizidana baročna kapela sv. Frančiška Ksaverija, ki je bila postavljena v spomin na kugo, ki je razsajala 1682 in pomorila več sto ljudi. Včasih je bil na mestu te kapele južni vhod v cerkev, ki ga je pokrivala kiparsko obdelana lopa. Na žalost pa namesto portala, ki je – kakor pravijo strokovnjaki- v timpanonu zagotovo imel kakšen relief gledamo baročno kapelo, ki pa je vsekakor lahko v ponos svojemu arhitektu.
Na severni strani se na cerkev naslanja zakristija. Drugače severna stran ni predrta z okni – zaradi neprijaznega vremena in zimskih viharjev. V severni steni se je tudi ohranil gotski portal, ki ga venčni zidec uokvirja v pravokotnih zalomih. Ob straneh sta ga obstopila vitka stebriča, ki se nad kapiteloma dvigujeta v tanki fiali, med seboj povezani z usločenim lokom in križno rožo na vrhu.
Preprosti nadstropni vhod desno od vrat visoko v steni pa je nekdaj omogočal dostop do zahodne empore, ki še ni bila uporabljena za pevski kor.
Glavni portal ima šilasto obliko, umetelno izklesani steber na sredini, ki ga deli na 2 dela. Ko pridemo pri glavnem vhodu v cerkev, se najprej znajdemo v temačnem in nizkem prostoru pod zvonikom. Na vsako stran se ta prostor odpira skozi šilasta loka še v podobna prostora pod pevskim korom in vsi trije so v isti višini obokani s tremi križnimi rebrastimi oboki. Iz mračnega podkorja se slikovito odpira svetel cerkveni prostor in to skozi tri, razmeroma ozke šilaste odprtine. Skozi srednjo, najožjo odprtino, vidimo vzdolžno os cerkve, ki se razprostira proti oltarju, stranska loka pa nam odpirata še bolj slikovit in mikavnejši prostor. Marijan Zadnikar je zapisal: »Kakšen prostor! Kot bi ga zasnoval ali skoraj izsanjal tenkočuten in ustvarjalen pesnik, ko mu je deuša nenadoma kar sama zapela eno tistih visokih pesmi, ki se v življenju ne ponove nikoli več.«
Ob ogledovanju zunanjščine si zagotovo niste predstavljali kakšna prostorska mojstrovina se skriva za stavbno lupino. Namreč – ustvariti tako prostornino ni le stvar razuma, znanja in srca, temveč je prava milost. In kakšen je ta prostor, ki tako navduši? Tloris obsega sorazmerno kar dolg pravokotnik. Cerkev je triladijska, ki pa niso posebej razdeljene, razdelitev nakazujejo vitki snopasti stebri. To pa zato, ker je ta cerkev romarska cerkev in so se v njej po potrebi odvijale tudi procesije. Srednja ladja je širša od stranskih dveh, zato je tudi njen oltarni zaključek globji od oltarnih prostorov stranskih ladij. Arhitekt je arkadne loke dvignil skoraj do temena in s tem ladje prostorsko povezal med seboj. Zanimivo je, da skoraj ni možno opaziti: srednja ladja je za spoznanje višja od stranskih ladij in tako ne moremo govoriti o dvoranskem tipu cerkve, ampak v prostorsko stopnjevani cerkvi. Tudi oboki ladij niso vsi enako zasnovani. V stranskih ladjah so enostavno križno rebrasti oboki, v srednji ladji pa se dvojni mrežasti preplet reber na vzhodu zlije v osmerokrako zvezdo nad mnogokotnim zaključkom. Verjetno se opazili, da na stičiščih reber manjkajo sklepniki. Arhitekt je sklepnike opustil, je pa zato grbe obesil na teme glavne ladje sredi rombastih polj med rebri. (povzeto po Marjan Zadnikar, Ptujska gora 1987, vir: slovenska vikipedija)
|
|
