Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi na Ljubljanskem barju (1925-39). Cerkev je narejena v stilu prilagajanja liturgije lokalnim značilnostim in kulturi. Ker leži stavba na poplavnem območju Ljubljanskega barja, je obredni prostor postavljen v prvo nadstropje ter z zunanjostjo povezan z mostom - stopniščem. Cerkev je zgrajena iz lokalnih surovin - podpeškega kamna in lesa iz okolišnjih gozdov. Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi je župnijska cerkev Rimskokatoliške cerkve v ljubljanski rimskokatoliški nadškofiji. Posvečena je svetemu Mihaelu, je eno od vidnejših del slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika 20. stoletja in je uvrščena na seznam slovenskih spomenikov državnega pomena. Cerkev je skupaj s številnimi drugimi Plečnikovimi deli v Ljubljani uvrščena tudi na Unescov seznam svetovne dediščine. Gradnja cerkve je bila naročena v imenu župnije Trnovo ob podpori župnika in pisatelja Frana Saleškega Finžgarja. Leta 1922 je Finžgar prosil soseda Plečnika, naj pripravi načrte za cerkev. Naloga se je izkazala za zahtevno zaradi mehkih tal Ljubljanskega barja. Začetni načrti so bili zaradi obsežnih poplav in gospodarske recesije v dvajsetih letih prejšnjega stoletja opuščeni, vendar je Plečnik leta 1935 pripravil nove načrte. Finžgar se je leta 1936 upokojil, organizacijske naloge pa je prevzel Plečnikov nečak Karel Matkovič. Po nekaterih začetnih nesoglasjih z lokalnimi lastniki se je gradnja začela leta 1937. Posebnosti barjanskih tal so zahtevale nekaj inovativnih Plečnikovih rešitev. Zaradi mehke podlage je bila cerkev zgrajena na pilotih, zabitih v mehka barjanska tla. Poleg tega je bil zvonik zgrajen ločeno od glavne stavbe, njegova teža pa je bila zmanjšana z zasnovo obokov. Sam cerkveni hodnik je dvignjen, do njega vodi stopnišče. Klet zasedajo učilnice in duhovniški bivalni prostori. Zaradi proračunske stiske je Plečnik uporabil lokalne materiale, kot sta kamen iz bližnjega Podpeškega kamnoloma in les, ki so ga podarjali domačini. Plečnik je uporabil kamen le za osrednji del in za štiri vogale, medtem ko je za prazne prostore uporabil betonske kanalizacijske cevi in les. Uporabil je tudi betonske strešnike. Cerkev je dokončal leta 1939 in jo leta 1940 posvetil ljubljanski škof Gregorij Rožman. Svetišče ima nenavadno orientacijo: oltar je postavljen na daljšo stran ladje, s čimer se zmanjša razdalja med duhovnikom in verniki. To je pristop, ki ga je Plečnik ubral tudi v cerkvi sv. Frančiška v Ljubljani. Z glavnim oltarjem, postavljenim skoraj na sredino, je Plečnik za nekaj desetletij prehitel smernice, ki jih je postavil drugi vatikanski koncil. vir: "The works of Jože Plečnik in Ljubljana – Human Centred Urban Design". UNESCO World Heritage Centre. 28 July 2021. |
