MojaSlovenija.si

Regijski park Škocjanske jame

virtualne ekskurzije

Škocjanske jame so eden tistih krajev, kjer človek spontano utihne. Ne zaradi strahu, temveč zaradi občutka, da stoji pred nečim, kar presega vsakdanji svet – pred pokrajino, ki jo je voda oblikovala skozi milijone let, človek pa jo je poskušal razumeti šele v zadnjih stoletjih. Leta 1986 so bile Škocjanske jame zaradi svoje izjemne univerzalne vrednosti vpisane na seznam svetovne dediščine UNESCO. S tem je Slovenija prevzela odgovornost, da to območje ohranja, varuje in razume kot del svetovne naravne dediščine. Varovanje je zakonsko urejeno z Zakonom o Regijskem parku Škocjanske jame, upravljanje pa je zaupano javnemu zavodu Park Škocjanske jame, Slovenija.

Regijski park leži v jugozahodnem delu države, na območju matičnega oziroma klasičnega krasa – tistega dela sveta, kjer je znanost prvič začela sistematično preučevati kraške pojave. Prav tu je izraz dolina dobil svojo mednarodno veljavo. Velika in Mala dolina, dve mogočni udornici, ki ju reka Reka izdolbe tik preden izgine v podzemlje, sta postali arhetip kraške pokrajine. Park obsega 413 hektarov jam, površja nad njimi, sistem udornic ter sotesko reke Reke do mostu v Škofljah. Na zahodu ga omejuje avtocesta Kozina–Divača, na severu zajema del Divaškega krasa, na jugovzhodu pa sega do vznožja flišnih Brkinov. Prav prehod reke iz fliša na apnenec – kontaktni kras – je tisti geološki trenutek, ki je omogočil nastanek Škocjanskih jam.

To je pokrajina, kjer je na enem mestu zbranih največ kraških pojavov: jame, udornice, slepe doline, naravni mostovi, podzemne soteske, ponori, brezna in skalni previsi. Vse to skupaj tvori edinstveno kraško arhitekturo, ki je hkrati naravna in kulturna. Posebne mikroklimatske razmere omogočajo preplet alpske in mediteranske flore, kar ustvarja izjemno biotsko pestrost na majhnem prostoru. V parku se prepletajo tudi stoletja človeške prisotnosti: arheološka najdišča, naselbine, grobišča, jamski artefakti, kamnite hiše, vodnjaki, mlini, ledenice in cerkev sv. Kancijana, po kateri so jame dobile ime.

Škocjanske jame imajo 5,8 kilometra rovov, z višinsko razliko 209 metrov med najvišjo in najnižjo točko. So največji in najbolj znan naravni pojav klasičnega krasa. S premikanjem ponorov v geološki preteklosti so nastale številne udornice, med njimi Velika in Mala dolina, globoki 163 metrov. Z razgledišča se odpre pogled, ki ga človek težko pozabi: naravni most, udornice, temna odprtina Mahorčičeve jame in neizmerna globina, ki jo je izdolbla reka Reka.

Ko Reka ponikne, se začne eden najveličastnejših podzemnih svetov na Zemlji. Podzemna soteska, ki jo je reka izdolbla, večkrat preseže višino 100 metrov. V njej se nahaja verjetno največja jamska dvorana v Evropi – s presekom 12.000 m², kar je 1,2 hektarja podzemnega prostora. Reka nato teče skoraj 40 kilometrov daleč pod zemljo, vse do izvirov Timava v Tržaškem zalivu.

Soteska reke Reke od jam do mostu v Škofljah je ena najdaljših slepih dolin v Sloveniji. Reka na razdalji 2,5 kilometra preide iz fliša na apnenec, izgubi 16 metrov višine in sprejme več pritokov, med njimi Sušico in Polog. Soteska ima videz kanjona, saj sta planoti nad levim in desnim bregom na isti nadmorski višini. Prodniki na dnu so oglate oblike, deloma alogeni, deloma nastali in situ kot posledica podorov in denudacije.

Nastanek slepe doline še ni dokončno pojasnjen. Možnih razlag je več: od korozijskega tanjšanja stropa nekdanje jame, ki je vodilo v udore, do postopnega izgubljanja jamskega stropa in nastanka brezstropne jame, pa do kanjonskega nastanka, kjer je reka preprosto vrezala svojo strugo v apnenec. V vsakem primeru je jasno, da je pod Vremsko dolino in Škocjanskimi jamami razvejan sistem kanalov, ki lahko sprejme celoten pretok Reke, kadar je ta manjši od 10 litrov na sekundo.

Na območju parka se nahajajo tri manjša naselja: Škocjan, Betanja in Matavun. Škocjan je še posebej zanimiv – nekdaj utrjeno gradišče, danes naselbinski spomenik s cerkvijo sv. Kancijana, kamnitimi hišami, vodnjaki, mlini, skednji in pokopališčem. To je kraj, kjer se naravna in kulturna dediščina prepletata v enotno zgodbo.

Celotno območje Regijskega parka Škocjanske jame sem dokumentiral v različnih časovnih obdobjih, vedno celovito, z občutkom za prostor in spoštovanjem do njegove izjemnosti. Leta 2004 sem napisal provokativen esej in pripravil vizualizacijo o mitološkem vhodu v Had – v duhu vprašanja: »Vemo, kje je mitološki vrhovni štab grških bogov, Olimp. Pa vemo, kje je vhod v Had?« Škocjanske jame so se v tej interpretaciji pokazale kot mogočen simbolni prag med svetovoma.

Najzahtevnejši projekt pa je sledil med letoma 2015 in 2016, ko sem osem mesecev terenskega dela posvetil etapni vizualizaciji v 360-stopinjski stereo 3D tehniki. To je bil v svetovnem merilu prvi – in morda še vedno edini – tako obsežen projekt, ki je v celoti zajel kraško pokrajino Škocjanskih jam v tridimenzionalni prostorski resničnosti. Projekt je bil leta 2016 predstavljen na konferenci IVRPA v Quebecu v Kanadi, kjer je požel veliko pozornosti kot pionirski primer združevanja tehnologije, naravoslovja in kulturne dediščine.

Škocjanske jame so prostor, kjer se stikajo mitologija, znanost, zgodovina in narava. So kraj, kjer reka izgine v temo, da bi se ponovno rodila daleč stran. Kjer se človek zave, kako majhen je v primerjavi s časom, ki ga merijo kapniki, in s prostorom, ki ga oblikuje voda. In so kraj, ki nas uči, da je podzemlje del sveta, ki ga ne vidimo vsak dan, a ga moramo razumeti, varovati in spoštovati.