|
Reka Soča izvira v severozahodni Sloveniji iz kraškega izvira ob vznožju Travnika v gorskem masivu Mangrt-Jalovec v Julijskih Alpah. Reka je dolga 139 kilometrov in teče južno od Tržiča v Tržaški zaliv. Soča teče 96 kilometrov po ozemlju Republike Slovenije in 43 kilometrov po ozemlju Republike Italije.
Kraški izvir se nahaja v Triglavskem narodnem parku v bližini prelaza Vršič (1611 metrov), ki povezuje Trento ob Soči s Kranjsko Goro na drugi strani Triglavskega narodnega parka. Pri kraju Soča dobi levi pritok Lepeno pred Bovcem dobi desni pritok Koritnico. Na tem odseku Soča teče skozi 750 m dolgo in 10 do 15 m globoka korita. Tu vodi tudi najstarejša, 20 km dolga pohodniška pot, ki na več mestih prečka reko preko značilnih lesenih visečih mostov.
Od izliva Lepene skozi korita do Kobarida je Soča popularna za športno veslanje v kajaku.
Čista voda Soče je kristalno čista in turkizno modra. Zaradi lege Soče, ki teče po dolini odprti proti Jadranskemu morju, je podnebje blago tako spomladi kot pozno poleti.
Pri Gorici reka vstopa v vzhodni konec Severnoitalijanske nižine, teče skozi Italijo v zadnji četrtini in prenaša velike količine naplavin v Jadransko morje. Tu reka Soča nanaša za to pokrajino značilno široko prodnato hudourniško strugo, ki se ob vsaki visoki vodi spreminja in za premostitev zahteva dolge mostove. Poleti pa je struga reke skoraj prazna.
Soča se je latinsko imenovala Sontius in je bila v nekaterih virih pritok Mrzle reke (Fl. Frigidus), ki naj bi bil današnja reka Vipava. Domneva je tudi, da je Mrzla reka (Frigid) pravzaprav reka Soča. O tem govori tudi ime reke in 'izreden mraz', ki ga omenja Klavdijan, saj Vipava ni posebej mrzla kot ravninska reka. Morda so se rimski geografi že sprli glede glavnega toka: Herodian opisuje reko – ne da bi je poimenoval – kot »veliko in odlično, ki jo zlasti spomladi in poleti napajo snežnice iz Alp, kar ne velja za reko Vipavo. Po drugi strani je bila Castra ad Fluvium Frigidus verjetno blizu Ajdovščine, Bitka pri Frigidu 394 pa je zgodovinsko geografsko umeščena med kraja Ajdovščino in Vipavo. Vsekakor je arheoklimatsko možno, da spodnji tok reke Soče v rimskem času še ni bil hudournik. Tabula Peutingeriana (kopija iz 13. stoletja, rimskega ilustiranega zemljevida antičnih rimskih poti) prikazuje ustje v veliki laguni, ne pa - kot danes - neposredno v Tržaškem zalivu. Takrat bi lahko bila tudi Vipava veliko bogatejša z vodo in napajana s številnimi hladnimi kraškimi izviri.
Povirje Soče
Med Mangrtom (2.679 m) in Jalovcem (2.645 m) izvira Loška Koritnica. Njeni pritoki imajo izredno razgibano strugo s številnimi slapovi. Predilnica je desni pritok Koritnice. Njen najvišji slap je dobrih 50 m visok Predelski slap. Po višini sta omembe vredna tudi slap Zaročenca (30 m) ter Poševni slap (20 m). Fratarica je levi pritok Koritnice. Izvira pod Oblico (2.246 m).
Potok naredi na svoji kratki poti kar 1.000 m višinske razlike. Najvišji slap je iz treh stopenj sestavljen Veliki Drsnik (112 m). V dolini Loške Koritnice je lahko dostopen slap Skok (Parabola; 48m). V spodnjem toku dobi Koritnica precej močan desni pritok - potok Možnica (staro ime Nemčlja). Zanimiva so korita ter 18 m visok Veliki Možniški slap, ki pada pod naravnim mostom. Reka Koritnica si utira pot skozi 1 km dolg kanjon med Rombonom (2.208 m) in Vrhom Krnice (2.234). Znana so njena približno 60 m globoka in 200 m dolga korita. Najlepše so vidna z mosta pri trdnjavi Kluže.
Leta 1981 je bila v Triglavski narodni park vključena tudi izredno slikovita dolina Trenta. V spodnjem delu, pri naselju Soča se staplja s krajem Vrsnik, pri naselju (Trenta) Na Logu se proti vzhodu stika z dolino Zadnjica, proti severu pa preide v dolino Zapoden.
Skozi dolino Zapoden teče Suhi potok. V zgornjem toku je uradno najvišji stalni slap Triglavskega narodnega parka: Slap pod planino Zapotok (121 m). Pri sotočju s Sočo prispeva Suhi potok večino vode. Nedalečnad sotočjem, na višini 1.050 m, izvira v enem nalepših kraških izvirov reka Soča. Kraški izvir je priljubljena turistična točka. Kot zanimivost: staro ime za Sočo v zgornjem toku med izvirom in naseljem (Trenta) Na Logu je bilo Šnita. V tem delu dobi reka tudi manjče pritoke. Po svojih globokih koritih je znan levi pritok Mlinarica. Dostop do spodnjega 8 m visokega slapa in do 'vhoda' v korita je turistično urejen. V bližini je alpski botanični vrt Juliana v katerem je zbranih preko 1.000 primerkov iz alpskega sveta, pretežno iz Julijskih Alp. Nad njim se dviga Rdeči graben, po katerem se spušča skoraj 200 m visoko slapišče. Središče Trente je naselje (Trenta) Na Logu. Nad njim se dviga strma soteska Kloma, po kateri teče hudourniški potok. Strmino premaguje v 200 m visokem slapišču. Ob močnem pretoku bi ga lahko šteli za 200 m visok večstopenjski slap. Vzhodno od naselja (Trente) Na Logu priteka v Sočo njen levi pritok Krajcarica. Teče po dolini Zadnjica. Tu je omembe vreden Beli potok, s svojim 15 m visokim spodnjim slapom. V spodnjem delu Trente teče Soča v Malih koritih, pod katerimi z leve strani pritaka potok Vrsnik. Kraj po katerem teče potok se prav tako imenuje Vrsnik. Potok Vrsnik je na svoji poti vrezal zanimiva, približno 150 m dolga in do 15 m globoka korita. Zanimivi so tudi slapovi pod koriti. V deževnem obdobju dobi Vrsnik z leve strani hudourniški pritok. Ustvarja izredno slikovit, več kot 100 m visok slap. Slap ni stalen. Po globljih koritih kot Vrsnik, teče njegov desni pritok Suhi potok.
Priljubljeno izhodišče do Krnskega jezera in naprej na Krn (2.244 m) je iz doline Lepene. Potok Lepenca izvira v 'bazenu' 1x1 m na višini 1.100 m, pod Debeljakom (1.869 m). To območje bilo leta 1998 po potresu izredno prizadeto, tako da je bilo zasuto slapišče ter korita pod njim. Nasuti material je voda hitro odnesla naprej v dolino. Levi pritok Lepence je potok Šumnik (Šunik). Ima izredno močen stalen pretok. V številnih slapovih se spušča mimo nenavadnih plastnic kamnine.
Povirji reke Tolminke in Zadlaščice, ki sta znani po svojih globokih koritih, skrivata kar nekaj ,neznanih' potokov. Desna pritoka Tolminke, Levi in zlasti Desni Pščak ustvarjata izredno slikovite slapove. V divji grapi desnega pritoka Zadlaščice - Jelovščku, pa se skriva svojevrsten 20 m visok " spiralasti slap".
viri:
Boštjan Burger, Slapovi Triglavskega narodnega parka, 1998, COBISS.SI-ID - 97736192;
Levi, Analina; Levi, Mario (1967), Itineraria picta: Contributo allo studio della Tabula Peutingeriana (v italijanščini), Rim: Bretschneider — Vključuje najboljšo enostavno dostopno reprodukcijo Tabula Peutingeriana v merilu 2:3;
Skoberne, Peter Sto naravnih znamenitosti Slovenije, Ljubljana, Prešernova družba, 1988;
Rojšek, Danijel, (1991). "Naravne znamenitosti Posočja". Državna založba Slovenije,Ljubljana.
|
|
