Bohinjski ledenik je segal v zadnji ledeni dobi čez Vrata in
po Deželi do vrat Radovljice. Ta (veliki) ledenik je imel v vmesnih toplejših
obdobjih ledene dobe svoja krizna obdobja. Današnji Triglavski ledenik
ni naslednik nekdanjega velikega ledenika. Triglavski ledenik (staro ljudsko
ime Zeleni sneg, po modrikasto-zeleni barvi leda) je bil največji
ledenik v Sloveniji. Ostanki Triglavskega ledenika ležijo na severovzhodni
strani pod vrhom Triglava.
V 16. stoletju je bil obseg Triglavskega ledenika manjši kot leta 1957,
kar se lahko sklepa na podlagi razmer v Visokih Turah, kjer so v 16. stoletju
ob robu ledenikov v rudniških rovih kopali zlato in srebro nato pa so rudnike
ponovno prekrili ledniki.
V Sloveniji je začel Inštitut za geografijo SAZU sistematično zasledovanje
stanja ledenikov leta 1946. Edini ledeniki v Sloveniji (in takratni Jugoslaviji)
so bili trije: Triglavski ledenik, ledenik pod Skuto in ledenik Skedenj
nad Krnico na severni strani Prisojnika.
Zaradi nadmorske višine pride v poštev za opazovanje ločnice večnega
snega samo Triglav in Triglavski ledenik. Ločnica večnega snega ni stalna
ampak se spreminja po časovnih obdobjih. Ločnica trajnega snega se spreminja
celo iz leta v leto. Leta 1955 so merilci Triglavskega ledenika pod morenskim
drobirjem naleteli na mrtvi led. Dognali so, da je bila povezava oz. tak
obseg ledenika do najdenega mrtvega leda pred dobrimi osemdesetimi leti
(Gams). Na podlagi vnosa roba ledenika na karto je bil določen obseg ledenika
46,9 ha kar sovpada s prvo omembo velikosti Triglavskega ledenika iz leta
1888, ki omenja velikost 45.9 ha (Richter). Obseg ledenika je v letih 1946-52
nihal med 13 in 16 ha (Gams). Ugotovljeno je bilo, da sprejemajo ledeniki
največ do 80% toplote, potrebne za talitev s insolacijo. Insolacija
je lahko direktna ali indirektna. Narejena so bila tudi primerjanja med
nihanjem ledenikov in klimatskim kolebanjem v Vzhodnih Alpah: ''Tam so
spoznali, da ledeniki nazadujejo predvsem v letih z jasnimi, sončnimi in
toplimi poletji, napredujejo pa v letih z oblačnim, vlažnim in hladnim
poletjem.'' (Gams).
Rast ali upad debeline ledenika je odvisna od razmerja med zapadlim
in stopljenim ledom. Triglavu je bila prisojena ločnica večnega snega v
nadmorski višini 2700 m
Triglavskega ledenika v zadnji tretjini srednjega veka zaradi toplega
podnebja najbrž ni bilo. V sredini 19. stoletja pa je bil velik okrog 40
ha. To obdobje, ko so bili vzhodnoalpski ledeniki največji, imenujemo 'mala
ledena doba'.
''V hladnejšem, novoveškem razdobju, imenovanem mala ledena doba, ko
so vzhodno alpski ledeniki bili najdaljši okoli srede preteklega stoletja,
je imel Triglavski ledenik v sedemdesetih letih preteklega leta nekaj nad
40 hektarjev.'' (Gams).
Od sredine do osemdesetih let 19. stoletja so se zimske padavine povečevale,
do sredine 20. stoletja upadale, potem pa spet naraščale. V drugi polovici
20. stoletja pa so naraščale tudi poletne temperature in sedaj dobi Kredarica
največ padavin poleti. Obenem je postal bolj suh oktober. Tudi zimske temperature
so se povišale, vendar pa je povprečje v razdobju 1961 do 1990 še vedno
globoko pod ničlo. Večji učinek na zmanjševanje ledenika je imelo zmanjšanje
oktobrskih padavin. Ta mesec je prej štel za redilno dobo, vendar pa je
prinašal ledeniku vedno manj novih zalog snega, povečane poletne padavine
pa so pripomogle k taljenju ledu.
Na stanje na srednjem in spodnjem ledeniku najbolj vpliva povprečna
poletna temperatura (od 1992 do 1994 se je povišala za 1,6? C) in število
ur sončnega obsevanja (v istem obdobju se je povečalo za 11 odstotkov).
Prav temperatura v talilni in količina snežnih padavin v redilni dobi sta
bili usodni za intenzivno krčenje po letu 1983 in popoln razpad po letu
1991.
Tako smo Slovenci izgubili edini ledenik in njegov razpad težko priznavamo.
Vendar pa je še upanje, da se bo obnovil. Za to pa bo potrebnih več zaporednih
let z obilo snega v redilni in hladnim ter oblačnim poletjem v talilni
dobi.
