ETAPA 14 (Gabas → Gourette, 23 km)
Prihod v Gabas je bil glede na popolnitev zalog hrane (ponovno) razočaranje. Nekaj hiš z majhno trgovino z zelo omejeno izbiro. Prodajali so v naprej pripravljene obroke za pripravo v mikrovalovni pečici. Prijazna prodajalka mi je ponudila gretje hrane v mikrovalovki, kar sem sprejel. Pred seboj sem imel težavno 24 km dolgo štirinajsto etapo s končnim ciljem v smučarskem centru Gaurette. Vremenska napoved za prihajajoče dni je bila zelo slaba, intenzicen dež in tudi možnost sneženja v višjih legah. V Gabasu sem se počutil ujetega zato sem nadaljeval po markacijah GR10. Medtem, ko sem končal topli obrok se je nenadoma prikazala dolga kolona kolesarjev, ki je bila kot sem pozneje ugotovil predhodnica velike kolesarske tekme z nekaj tisoči kolesarji na trasi ceste D934 proti francoski-španski meji na prelazu Portaled d'Aneu. Trasa GR10 je dober kilometer vodila po asfaltni cesti proti manjši hidroelektrarni, tako da sem hodil po levi strani ceste, mimo mene pa so sopihale kolesarke in kolesarji. Pri elektrarni so me smerokazi za GR10 obrnili ostro levo proti soteski Du Soussouéou.
Petkilometrska potka proti soteski Soussoueou je potekala pod zahodnim pobočjem gore Pic de la Sagette (2031 m). Pričelo je deževati in 1500 m vzpon po kamniti potki z ostrimi kamni in skalami je zaradi spolzkih kamnov postal naporen. Dež se je stopnjeval in prešel v rosenje, ko sem prispel do planine Cabanes de Cezy. Okolišnje gore so bile zavite v goste oblake, ki sem jih kmalu z vzponom dosegel in pričel hoditi v gosti megli. Ura je bila pet popoldne in pred seboj sem imel še najmanj šest ur vzpona do prelaza Hourguette d'Arre (2465 m). Pričelo se je ohlajati, sam pa sem bil kljub dobri opremi premočen tako od znoja kot od vlage iz okolice. Na planini Cabanes de Cezy sem skrenil s poti ter si poiskal zatočišče v stari pastirski kamniti bajtici. Pastirska bajta je bila brez oken in vir svetlobe je bil nizek vhod. V bajti me je pričakal Francoz Markus, s katerim sva se že v prejšnjih dneh srečevala. Tudi on je bil premočen in premražen. Skupaj sva kljub dežju v okolici nabrala, recimo temu, suho dračje in zakurila v bajti. Kmalu se je prijetno ogrelo, tako da sva se lahko preobleka v suho obleko ter si pripravila toplo večerjo. Pregledala sva vremensko napoved, ki je bila za naslednjih sedem dni zelo slaba. Pred menoj so bili visoki prelazi, zato me je skrbel sneg, in varnost.
Želja po nadaljevanju poti je bila zelo velika, vendar sem dal prednost varnosti. Odločil sem se, ker sem bil tako rekoč ujet, da previdno nadaljujem do smučarskega centra Gaurete in potem prekinem svojo pot po GR10. Pastirski stan je bi sprva prijeten, ko pa sem vklopil svetilko, sem opazil, da je bil nastlan z mišjimi drekci. Pomislil sem na mišjo mrzlico in postalo mi je žal, da si nisem postavil šotora na prostem. Zunaj je divjala nevihta, tako da so pretehtali mišji drekci. Po tleh sem razprl zaščitno aluminijasto ponjavo ter si na njej pripravi ležišče.
Zjutraj sem se prebudil v temen oblak, ki je sedel na planino Cabanez de Cezy. Zaradi nesnage po tleh sem previdno pospravil opremo. Po kilometrski zložni poti pod dolgimi skalnimi spodmoli južnega pobočja Moveyene Arcizette (2390 m) sem se pričel strmo vzponjati proti prelazu Hourguette d'Arre.
Rosenje je prehajalo v hladen dež in pričel s pihati veter, ki je postajal že skoraj orkanski. Dež je prešel v ledeno sodro in v nekaj minutah se je razbesnel kratek vendar močen snežni vihar. V trenutku sem bil kot sneženi mož. Pokrajina je postala bela in vsi vidni znaki za orientacijo so izginil. Vključil sem satelitski sprejemnik v katerem sem imel označeno pot ter korakal po smeri označene smeri, ki jo je nakazovala elektronika. Ohladilo se je še bolj, toliko, da mi je premočena jakna pričela zmrzovati. Desni čevelj, ki je po skoraj 300 km hoje na pregibu dobil luknjo skozi katero je neusmiljeno prodiral mrzla voda. Od mraza me je pričela boleti noga, zato sem sem zamenjal premočene volnene nogavice v nove suhe, ki pa so bile kmalu premočene. Dosegel sem prelaz s katerega sem videl samo meglo ter zasnežene strmine iz katerih so štrlele skale. Na desni je bil vrh gore Pic d' Anglas (2439 m) do katrega sem imel le 15 min. vzpona. Vendar se nisem smel ustavljati ali izzivati usode po zasneženih brezpotjih pod katremi so bili strmi prepadi. Poln adrenalina sem spustil po strmini gledajoč zgolj GPS sprejemnik. Po pol ure adrenalinskega spusta sme prišel pod oblak in kmalu našel uhojeno pot, saj nižje ni snežilo. Po strmi poti sem se hitro spustil do vhodov v stare rudnike pod goro d'Anglas na nadmorski višini 2100 m.
V 18. stoletju in morda že prej so na območju Arre izkoriščali rudnike. Potem pa so se ob koncu 19. stoletja, zlasti zaradi tehničnega napredka, ki je omogočil izkoriščanje novih nahajališč, za ta kraj začela zanimati podjetja. Leta 1882 je Société des Mines d'Arre izkoriščala rudnike na območju d'Arre in kmalu zatem začela izkoriščati tudi rudnike d'Anglas. Izkazalo se je, da rudniki tedaj niso bili več donosni zato so bili leta1893 rudniki opuščeni. Rudniki d'Anglas so doživeli kratko renesanso na začetku 20. stoletja, potem ko je koncesije odkupila družba Société des Mines de Laruns. Toda po nadaljnjem razočaranju in nedonosnem pridobivanju so bili leta 1916 dokončno opuščeni. Končno je koncesije še zadnjič kupila družba Société Ibérienne des Mines de Laruns, ki jih ni izkoriščala, ampak je prodala vso opremo, ki jo je lahko, pustila pa je le nekaj ruševine, vidne še danes.
Od leta 1887 do 1893 je v rudnikih Anglasa poleti delalo približno sto delavcev. Delali so kot rudarji ali valjarji in bili razdeljeni v ekipe, od katerih je vsaka opravljala posebno delo priprave in odvijanja. Rudarji so delali 8 ur na dan, valjarji pa 10 ur na dan. Delo, ki je potekalo podnevi in ponoči, je bilo plačano po metru avansa v galeriji ali dimniku oziroma po kvadratnem metru ogoljene žilne površine. Na splošno so rudarji zaslužili več kot 5 frankov na dan, medtem ko so valjarji in delavci dobili 3 do 4 franke.
Vsi ti delavci so bili nameščeni v veliki baraki, zgrajeni v bližini rudnika, in so bili nameščeni pod vodstvom rudarskega mojstra, ki je bil skupaj s skladiščnikom in inženirjem podjetja nameščen v popolnoma ločeni stavbi. Nekaj sob bi lahko namenili turistom, če bi jih presenetilo slabo vreme.
Po izkopavanju je bila ruda odpeljana z rudarsko železnico, ki je bila povezana z nadzemnim kablom, v kraj Gourette, kjer je bila nameščena pralnica in sortirnica. Nadzemne evakuacijske poti, katerih skupna dolžina je bila 3 km pri višinski razliki približno 800 m, so bile razdeljene na 5 odsekov. Delovali so po sistemu, ki je tedaj bil v uporabi v nekaterih rudnikih v Alpah. Tako je vsak odsek sestavljen iz dveh vzporednih litih jeklenih kablov, med seboj oddaljenih 1,70 m in prosto razpetih med skrajnima točkama odsekov. Ti kabli, imenovani nosilni kabli, so bili kot poševne tirnice in na vsakem od njih se je kotalil voziček in služil izmenično za spuščanje rude. Vozička sta bila pritrjena in povezana z majhno neskončno jekleno vrvjo, imenovano traktorska vrv, ki je bila navita na dveh povratnih škripcih, od katerih je bil eden na vrhu, drugi na vznožju odseka. Kabel bi tako lahko spustil 40 ton v delvnem 10 urnem delavniku. Ta sistem je omogočal tudi v nasprotni smeri oskrbo rudnika z eksplozivom in ostalo opremo potrebno za rudarjenje.
Ob prihodu v Gourette so rudo najprej razvrstili na fiksne rešetke, nato pa jo razbili s kladivom ali sortirali ročno, če njena velikost ali sestava ni zahtevala takojšnjega sprejema v delavnico za mehansko pripravo. Slednja delavnica je delovala zahvaljujoč turbini z 20 konjskimi močmi, ki jo je poganjala voda in je morala samodejno ločevati rudo od jalovine na delih, kjer ročno sortiranje ni bilo mogoče. Tak način dela je omogočil predelavo do 25 ton v dvanajst urnem delavniku. Razbijanje z malim kladivom, ročno sortiranje in poganjanje mehanskih pripravljalnih sit je opravljalo okoli 20 žensk iz regije, ki so tako zaslužile od 1,50 do 2 franka na dan. Moški, zaposleni na kablih ali v delavnicah, so bili iz doline Ossau ali doline Lavedan in so zaslužili od 3 do 5 frankov na dan. Vse osebje delavnice, okoli 50 ljudi, ki so delali od 10 do 11 ur na dan, je živelo na podstrešjih in v spalnicah, moški in ženske pa so bili ločeni in nadzorovani.
Rudo, ki je bila komercialna zaradi prehoda skozi delavnice za bogatenje, so nato na velikih vozičkih odpeljali v Laruns in nato po železnici poslali v Bayonne, da bi jo končno izvozili. Iz Larunsa, kjer so bile trgovina z mešanim blagom in pisarne Société des Mines d'Arre et d'Anglas, so isti vozički pripeljali potrebne zaloge za vsa gradbišča.
Podjetje je samo prodajalo vsem svojim delavcem preko skladiščnika potrebne zaloge in vsakemu delavcu je bilo mogoče dostaviti le en liter vina na dan.
Mehanske pripravljalne delavnice pa so lahko delovale približno 8 mesecev na leto. Izven delovne sezone v rudnikih in delavnicah so se delavci vrnili k drugim dejavnostim. Tako so se tisti, ki so imeli v lasti zemljo in živino, ukvarjali s svojim osebnim delom, drugi pa so se lahko zaposlili kot delavci, lomilci kamna za izvajalce Oddelka za mostove in ceste ali kot zbiralci mrtvega lesa, raztresenega po gozdovih.
Po patru Françoisu Capdevielleju v njegovem delu Zgodovina doline Ossau, objavljeni leta 1891, so bili delovni pogoji delavcev precej spodobni in plače precej visoke. Tako so imeli delavci za osnovne potrebščine, ki jih je dobavila Société des Mines d'Arre et d'Anglas, ugodnosti na delovnem mestu v primerjavi s cenami v vaseh, pa tudi varstveni sklad za primer nesreč. Poleg tega je bila prisilna brezposelnost plačana in šteta kot premoženje. Pravzaprav je bila edina kritika, ki bi jo pater lahko izrekel podjetju, odsotnost majhnega oratorija v vojašnici.
Po rudnikih sem hitro dosegel ledeniško jezero d'Anglas. Z intenzivno hitro hojo sem se ogrel, zato sem se pri jezeru ponovno preobul v suhe volnene nogavice ter končno privoščil zajtrk.
Snežna avantura me je sedaj dokončno prepričala, da opustim nadaljevanje po poti GR10 in nadaljujem kdaj drugič, ko bodo boljši vremenski pogoji.
Od jezera d'Anglas na nadmorski višini 2000 m sem se po strmi potki ob visokih slapovih iztočnega potoka iz jezera v dobri ure hoje spustil do smučarkega središča Gourette, ki je bil zaključni del štirinajste etape in tudi moje končanje poti v sezoni leta 2024.
Sedaj že več ne presenečenje, v izvensezoskem obdobju v Gaurette nisem mogel dobiti toplega ali kakršnega koli obroka. Avtobusnih povezav v dolino ni bilo, zato sem se odločil za pešpot do dve uri odaljenega Larunsa. Vseeno sem poskusil srečo z avtoštopom...še zmeraj premočen z veliki nahrbtnikom v resnici nisem pričakoval, da bo kdo ustavil, vendar je je po nekaj minutah ustavil možakar mojih let. Učitelj iz Paua, ki se je zaradi slabe vremenske napovedi odločil, da prekine načrtovane vzpone po okolišnjih gorah in se vrne v dolino. Ko sem mu oenil snežni vihar mi je dejal, da sem imel veliko srečo in pohvalil, da sem se glede na vremenske razmere odločil prekiniti pot.
Sprva sem nameraval štopati samo do Larunsa vendar mi je moj voznik ponudil prevoz vse do 70 km oddaljenega Paua in železniške postaje. Med vožnjo v dolino sem na spletu kupil letalsko karto od Toulusa do Ljubljane. V Pau sem na vlak do Toulusa čakal le uro, še uro in pol z vlakom in že sem bil v Toulusu.
S pristankom na ljubljanskem letališču sem tako zaključil odpravo po GR10.