Pirineji

daljinska pešpot GR 10

GR10

Iz Ljubljana sem se 8. junija 2024 zgodaj zjutraj s prevozom Go Opti pripeljal do letališča v Trevisu in s postankom v Bruslju končno pristal na letališču v Biaritzzu. Dvaindvajset kilogramski nahrbtnik v katerem je bila vsa potrebna oprema za hojo po gorah, varno šotorenje ter seveda fotografiranje in dokumentiranje pokrajine, sem moral za letalo prijaviti kot prtljago izrednih dimenzij. Nahrbtnik Osprey Atmos 65 AG je bil zapolnjen do vrha: šotor Robens Chaser 2 s teoretično odpornostjo proti sunkom vetra do 200 km/h, spalna vreča RAB Neutrino Pro s temperaturo udobja -5C (vem, poletje… vendar se je pozneje izkazalo, da je bila odločitev dobra), ter udobno napihljivo podlogo s koeficientom R=5 (potrebno je vedeti, da je spalni sistem sestavljen 50:50 iz spalke in podloge). Obleko sem imel minimalistično: dvoje hitro sušečih RAB-ovih majic z dolgimi rokavi, merino majica s kratkimi rokavi iz Dechatlona, troje športnih spodnjic, troje pohodniških merino nogavic, lahka puhovka Mac in a Sac ter RAB-oba nepremočljiva vetrovka Kinetic 2. Za povrh pa sem imel še rezervne pohodne hlače in nepremočljive dežne hlače.

V Biaritzzu me je pričakalo oblačno vreme z rahlim pršcem. Od letališča sem peš krenil do 2 km oddaljene železniške postaje, kjer sem hitro dobil povezavo do Hendaya. Na letališču me je pri izhodu presenetila kontrola osebnih dokumentov ter težko oborožene vojaške patrulje mladih vojakov, skoraj otrok.

Prvotno sem nameraval v Dechatlonu v Hendayu kupiti plinsko kartušo za gorilnik, ter nadaljevati pot od plaže v Hendayu v prvo etapo poti. S seboj sem vzel tudi obroke za hitro pripravo, saj na poti pričakovano ni bilo veliko možnosti za nakup kompaktne hrane za dolgo pohodništvo.

Dež se je stopnjeval in pogled na vremensko aplikacijo je napovedal celo rdeč alarm za dež in neurja. Med vožnjo z vlakom proti Hendayu sem preko aplikacije Booking pregledal možnosti za prenočišče ter našel primeren penzion/'Gite', ki pa se je nahajal 4 km izven Hendaya. Dež se je stopnjeval in že pešpot od železniške postaje proti prenočišču me je spravila v malodušje. Prihod v 'gite' Amaia Baita pa me je spravil v dobro voljo. Zanimivo, kako so nekatere baskovske besede pomensko podobne slovenščini. V penzionu me je pričakal prijazen lastnik in hitro sem ugotovil, da gre za BB penzion kjer lastnik deli svojo hišo z gosti. Lepo urejeno posestvo z okolico in domiselno notranjo opremo hiše. Popoldanski pregled sveže vremenske napovedi ni bil obetajoč, saj se je potrdila napoved z neurji za naslednji dan v nedeljo in celo z možnostjo prenosa slabega vremena v ponedeljek.

Noč na nedeljo je bila nevihtna s strelami in močnim grmenjem, v jutro pa sem se prebudil z rahlim rosenjem zunaj. Obalo vzhodno od Hendaya sestavljajo klifi in intenzivna abrazija, zato sem se odločil, da se kljub deževnemu vremenu odpravim na sprehod do Hendaya ter raziščem obalo.

Približno šestkilometrska pot ob obali do Hendaya je bila razmočena od nočnih neviht, po približno pol ure hoje pa je pričel pihati močen veter z dežjem. Majhen, lahek zložljiv dežnik je zdržal manj kot tri sekunde, ko sem ga odprl, veter ga je dobesedno zmlel in v rokah mi je ostalo le držalo. Vetrovka je opravila svoje delo in kljub sedaj že močnemu dežju nisem bil premočen. V Hendayu sem uničen dežnik odvrgel v smetnjak ter v trenutku navdiha, saj mi je bilko bičanje dežnih kapelj v obraz neprijetno, kupil velik močan dežnik, ki me je kljub teži potem spremljal na poti.

ETAPA 1 (Hendaye > Olhette, 21 km)

Kljub nedelji so bile trgovine v Hendayu, kar je za ta konec Francije zelo nenavadno, odprte. Čeprav sem nameraval pot po GR10 začeti šele naslednji dan v ponedeljek, sem se odločil že v nedeljo prehoditi nekaj kilometrov do prvega večjega naselja od Hendaya. Do Biratoua sem, seveda brez težkega nahrbtnika, potreboval uro hoje, sprva od plaže v Hendayu mimo starega kazinoja zgrajenega konec 19. stoletja, kjer so danes restavracije in majhne trgovinice s spominki, skozi glavno ulico Boulevard du General Leclerc in nato desno do zaliva Txingudi, ki ločuje franskoski Hendaye od španskega Iruna. Zaliv Txingudi je izliv 66 km dolge reke Bidasoa v Biskajski zaliv. Pot vodi po sprehajalni poti ob zalivu ter nato krene skozi bivalno območje Hendaya proti jugo-vzhodu in se prične zlagoma dvigati v smer proti Biriatou. Pot GR10 je dobro označena in potrebno je le slediti oznakam.

Pot proti Biriatou je bila zaradi predhodnega močnega dežja blatna in z lužami. Rahel dež med hojo se je ponovno vrnil v močno nevihto zato sem se obrnil ter krenil v penizion-gite kamor sem prišel blaten in že prvi dan premočenim, čeprav z oznako 'nepremočljivimi' čevlji. Nekaj urni hoji po hudih nalivih ter blatnih kolovozih in potkah bi bili kos le visoki gumijasti škornji.

V nedeljo zvečer sem preveril vremensko napoved, ki sicer ni napovedovala izrednih vremenskih razmer, bilo pa je napovedano deževje za sledeči teden.

Pohod je bilo potrebno začeti, zato sem v ponedeljek zjutraj, peš, polno otovorjen, krenil proti Hendayu, nadaljeval proti športni trgovini Dechatlon, ki se je odprla šele ob 9 uri in tam nabavil plinsko kartušo za gorilnik. Sedaj polno otovorjen, sem ponovil nedeljsko pot proti Biratou. Jutranji pršec se je spremenil v dopoldansko sonce, ki je sijalo preko še zmeraj gostih oblakov.

Neobremenjen z dežjem sem se posvetil opazovanju baskovske podeželske arhitekture. Lične hiše, vse zgrajene v istem slogu z belo fasado z vzidanimi lesenimi tramovi pobarvani v rdečkast rjavo barvo. Moderne arhitekture tu ni, saj so tudi novozgrajene hiše v starem 'zgodovinskem' slogu.

Pri vasici Biratou sem dohitel svoje prve pohodniške spremljevalce na poti GR10. Oče in hči sta se odločila prehoditi celotno pešpot GR10 v dveh mesecih. Pauline je na pot vzela svoja psa samojeda, ki sta s svojimi belimi kožuhi izstopala v zeleni baskovski pokrajini. Osemindvajsetletnica, višine 160 cm je hrabro nosila 22 kilogramski nahrbtnik z vso opremo za bivanje na prostem in hrano za dva psa. Oče, 60 letnik, ki je po videzu bil bližje 50-im, se je naveličal svoje kuharske kariere in se predčasno upokojil, ter se odločil uživati življenje. Hči Pauline, tudi kuharica v družinski restavraciji, si je vzela dva meseca dopusta, da bi premislila »kam naprej« ter z očetom odšla na pot od Atlantika do Sredozemlja.

Ponedeljkovo. uvodno prvo etapo v GR10 je spremljalo spremenljivo, predvsem zelo »mokro« vreme, ki je bila stalnica v naslednjih tednih pešpoti. Prva etapa je bila tudi uvod v tempo hoje, ki je bil »malo gori« - »malo doli«. Psihološko naporno za nosače težkih nahrbtnikov.

Dež je prihajal v nevihtnih valovih iz smeri Atlantika in vreme se je dobesedno spreminjalo iz minute v minuto. Med hojo rad premišljujem in se posvečam svojim mislim, nič pa nimam proti pogovorom s 'so-hodniki' – pri študiju geografije na univerzi, se mi je pri prvih predavanjih vtisnila profesorjeva misel, da je geografovo močno orodje prav pogovor z ljudmi na terenu. Sam sem si pohod po GR10 vzel kot delovni projekt in ne šport oz. rekreacijo, zato sem seveda vključil to geografsko orodje - pogovor. Čeprav sem v minulih tridesetih letih veliko prepotoval Francijo, mi je francoščina »španska vas« - razumem osnovne besede in fraze, za pogovor pa nisem 'opremljen'. Žal tudi večina Francozinj in Francozov, zanimivo tudi mlajših generacij in v dobi interneta ne zna uporabljati danes 'univerzalnega jezika' - angleščine. Zanimivo, da sem si v poznejših dneh največ pomagal z italijanščino in nemščino. Pauline, zanimiva in kot sem omenil pogumna punca je znala angleško dovolj za osnoven pogovor, oče, možakar mojih let pa je bil »solo francoščina«, zato mu je hči potrpežljivo prevajala najine pogovore. Že v začetku smo dobro 'klapnili' zato smo nadaljevali pot skupaj proti koncu 21 km dolge prve etape, ki je bil v vasici Olhette.

ETAPA 2 (Olhette > Ainhoa, 21 km)

Iz smeri Atlantika se je bližal novi nevihtni val, zato smo se ognili naselju in se obrnili v strm breg v začetek druge etape proti naselju Ainhoa. Mokro in soparno vreme nas je že utrudilo, biližalo se je že pozno popoldne, zato smo že gledali za primerno mesto za postavitev šotora. Breg pa je bil strm in smo tako grizli kolena dokler nismo po dobri uri hoje prišli do primerne izravnave. Dohitele so nas že prve dežne kaplje, tako, da so bili šotori postavljeni ' za las' pred nevihto. Nevihta je hitro minila in skozi oblake je prodrlo zahajajoče sonce. Priprava večerje. Pogovori s Pauline o življenju, njeno prevajanje očetu in nato omaganje v šotore… bližala se je nova nevihta, ki nas je trudne uspavala.

Ponoči me je prebudil eden od samojedov, ki je žejen lizal šotor. Pogled na uro in ugotovim, da je v bistvu že jutro, malce čez šest. Pri nas v Sloveniji je v tem letnem času šest zjutraj že svetel dan, tu pa je zamik sončnega vzhoda več kot uro. Doma vstajam pred peto uro zjutraj, zato sem bil že povsem buden. Pripravil sem si topel zajtrk, pospravil šotor in ker sta Pauline in njen oče še spala, tiho odšel na pot. Menil sem, da me bosta po poti ujela, saj sem hodil v delovnem tempu, kar pomeni, da sem snemal okolico z metodo 360° prostorskih slik. Nisem si mislil, da se Pauline in njenim očetom Maksom ne bomo več videli…

Na pot sem krenil ob sončnem vzhodu, iz smeri morja pa se je že kot gosta zavesa bližal nov nevihtni val, skozi katerega je posijalo jutranje sonce in ustvarilo res lepo, pravljično mavrico.

Bregovi gričevja so tu porasli s praprotjo, kjer se pasejo konji. Ob pešpoti je bilo veliko brejih kobil, ali kobil z majhnimi žrebeti. Zgodnje jutro in moje prvo doživetje skotenja žrebička. Nedaleč od potke sem zagledal kobilo, ki je sopla nato pa povrgla žrebička, ki je že po nekaj minutah stopical okoli svoje mamice.

Vrh La Rhune (905 m) je kukal iz megle in kazal smer proti prelazu Col des-Trois Fontaines (563 m). Na La Rhune, ki velja za prvi bolj resen hrib na poti iz Hendaya iz doline vodi zobata železnica. Na vrhu so poleg komunikacijskega stolpa, restavracije in trgovinice s spominki, saj je La Rhune znamenitost baskovske pokrajine. Ob lepem vremenu je z vrha lep panoramski pogled na baskovsko pokrajino vse od visokih gorskih vršacev do Atlantskega oceana.

Skušnjavo, da bi obiskal vrh, sem premagal, ko sem se povzpel na prelaz, gosta megla in rahel dež, ki se je stopnjeval v močno deževje. Nov deževni val in potem ponovno rosenje, precej naporno za hojo. Po Col des-Trois Fontaines sem prečkal zobato železnico, ter se pričel po spolzki in blatni potki spuščati v dolino proti naselju Sare. V Sareju sem si privoščil malico potem pa lokalnih cestah in kolovozih krenil proti naselju Ainhoa. Dež ni prestal in se je celo stopnjeval. Pot sem si iskal mimo številnih luž po kolovozih ter se izogibal blatnim pastem. Slabo vreme je verjetno prispevalo, da ta dan nisem srečal pohodnikov, zato sem bil že presenečen, ko me je s širokim smehljajem in na daleč sijočo pozitivno energijo dohitel pohodnik. Družno sva nadaljevala pot in se zapletla v popotniške pogovore. Vincent, kakor mu je bilo ime je bil iz Biaritzza in je sklenil prehoditi prvo polovico GR10 od Hendaya do Begineres-de Luchona. Kot samostojni industrijski oblikovalec je potreboval odklop in si izbral izziv prehoditi del GR10. Izbral je popolnoma drugačno popotniško taktiko. Že v naprej si je rezerviral prenočišča na poti ter si tako prihranil kar nekaj kilogramov nošnje tovora. Meni se je zdela ta taktika manj sproščujoča, saj bi moral hoditi tempo točno po datumih, ne glede na vreme, ali pa bi se mi podrl sistem rezervacij prenočišč. Raje sem nosil šotor s spalnim sistemom in tedensko rezervo hrane, ter si kadarkoli bi našel ustrezen prostor, postavil šotor.

Vincent je poznal Ainhoe, ki je bil konec druge etape, ter me še pred prihodom vanj podučil o zgodovini in pomenu tega naselja. Najin pogovor o mestecu se je pričel, ko sem med hojo omenil, kako bi mi teknil dober sadni jogurt in kako ga bom kupil v trgovini v naselju. Vincent se je nasmehnil in dejal, da Ainhoe, čeprav ima več kot 600 prebivalcev nima trgovine. Ainhoa je staro naselje s pisno omembo iz 13 stoletja in ima še danes dobro ohranjeno mestno jedro za kar danes skrbijo tudi s predpisi o gabaritih z značinimi belimi fasdami in dejavnostih, ki so dovoljene. Cerkev Marijinegas vnebovzetja iz 13. stoletja je vpisana v register kulturne dediščine Francije, samo naselje pa je na seznamu najlepših naselij v Franciji.

Pri prihodu v Anihoa se je dež nekoliko umiril. Z Vincentov sva se posedla v letni vrt restavracije v središču ter si privoščila osvežujoča sadna sokova mešana z mineralno vodo.

ETAPA 3 (Ainhoa > Bidarray, 21 km)

Za Vincenta je bi Ainhoe končna postojanka pri koncu torkove druge etape saj ga je že čakalo vnaprej rezervirano prenočišče.

Sam sem, sicer že, predvsem od dežja utrujen, nadaljeval v tretjo etapo in se po slabi uri, precej strme hoje z dvigom 250 m ob kalvariji vzpel nad Ainhoe do kapele 'Naše gospe iz Aranzazua' (Notre-Dame-d'Aubépine) iz konca 19. stoletja. Na izravnavi, kjer je postavljena kapela, stojijo trije značilni križi kalvarije, v bližini pa je staro pokopališče z nagrobniki Hilarri. Hilarri (iz baskovščine hil 'mrtev' in harri 'kamen') je ime za nagrobne stele v obliki diska, značilne za Baskijo.

Te nagrobne stele predstavljajo glavo v obliki diska, obrnjeno proti vzhajajočemu soncu na trapezoidnem stojalu. Spadajo v staro tradicijo po celotnem zahodnem Sredozemlju, ki vključuje dele Evrope in Severne Afrike, danes pa jih najdemo predvsem v Baskiji.

Še preden sem prišel do kapele me je dohitel močen naliv, ki se je sprevrgel v nevihto, zato sem si zavetje poiskal kar v predverju kapele. Ura je bila pet popoldne, zato sem, sedaj že precej utrujen razmišljal, da bi si kar tu ob kapeli postavil šotor. Tla so bila zaradi obilnega deževja zelo razmočena, za me postavljanje šotora ni mikalo. Vedrenje med nevihto sem izkoristil za pripravo toplega obroka ter se sam pri sebi odločal če bi vendarle nadaljeval hojo in si poiskal bolj primerno mesto za prenočitev.

Nevihta je minila, topel obrok mi je dobro del, pa tudi spočil sem se toliko, da sem dobil nov zagon za hojo. Preučil sem zemljevid za morebitne primerne lokacije za postavitev šotora ob poti, videl, da jih bo po uri hoje kar nekaj in se za to odločil za nadaljevanje poti.

Pot me je vodila mimo manjšega starega rudnika železove rude, ki je tu deloval do konca 19, stoletja, nato pa do odprtih pašnikov kjer so se pasle velike črede ovac. Dohitel me je nov deževni val, zato mi je prav prišel velik dežnik, ki sem ga kupil v Hendayu in ga sedaj že kot zaščitni znak nosil po poti. Palerina je sicer običajna zaščita pohodnikov, vendar mi mi je pri močnem dežju, ki je prihajal v valovih, dežnik prišel zelo prav. Obrnil sem ga lahko proti smeri dežja, tako da mi nadležne kaplje niso 'nabijale' v obraz.

Po potki, ki se je spremenila v kolovoz, sem mimo čred ovac, po dveh urah hoje prišel do slemenastega prelaza, kjer je dež prenehal. Hitro sem si izbral mesto za postavitev šotora, vendar me je ponovno ujela nevihta, tako da sem šotor postavil ob močnem dežju. Napihnil sem podlogo, razgrnil spalno vrečo in ob zvoku dežnih kapel zaspal v utrujen spanec.

Prebudil sem se v jutro brez oblakov z vzhajajočim soncem, kar mi je dvignilo duha, saj sem bil zaradi torkovega dežja že precej slabe volje. Priprava toplega zajtrka in ob sedmih zjutraj sem že krenil v nadaljevanje tretje etape. Jutro se je spremenilo v sončno in zelo toplo dopoldne. V zraku je bila visoka vlažnost, tako da sem bil hitro premočen. Kmalu sem ugotovil, da mi bo zmanjkalo vode, in pojavil se je problem, kje dobiti vodo. Po okolišnjih gričih so se pasle velike črede ovcac, tu pa tam pa sem prečkal potoček, katerega voda pa me ni prav nič mikala. S seboj sem imel vodni filter in dezinfekcijske tablete, kar pa sem uporabil šele, ko sem prišel do potočka, za katerega sem ocenil, da je teren nad njim neprimeren za pašo.

Nadaljevanje je potekalo tik ob Francosko-Španski meji, na kar so kazali mejni kamni. Prispel sem do cestnega prelaza Cold des Veaux (550 m) kjer je strma asfaltirana cesta vodila do prelaza Col de Mehatche (716 m). Ob poti so se prosto pasle manjše skupine kobil z žrebiči in se niso menile zame, ko sem se jim približal po poti. Za vsak slučaj, saj nisem želel tvegati brce, sem se takim skupinicam v loku ognil. Po cesti me je ob sončnem in vročem dnevu prehitelo nekaj kolesarjev, ki so si za cilj izbrali vrh Artzamendi (926 m) na katerem je komunikacijski stolp. Ob prelazu so starodavni menhirji z informacijskimi tablami, žal samo v francoščini.

S prelaza se je pot po planotastem svetu pričela zlagoma spuščati, za seboj pa sem že začutil veter in nazaj zagledal temno nevihtno zaveso, ki se mi je hitro bližala. Lep sončen dan se je v nekaj minutah spremenil najprej v gost oblak in nato v zelo močen dež. Ponovno me je rešil dežnik, saj so se med dežne kaplje mešala tudi zrna toče. Bil sem izpostavljen na prostem, zato mi je dežnik nudil edino zaščito pred neprijetnimi zrni toče. Tik pred strmim spustom v dolino je bilo zavetje za koze, ki so se pred točo zbrale pred vhodom, ki pa je bil zaprt. Panično so meketale, sam pa sem se raje umaknil stran in počakal, da mine nevihta, saj je bil pred menoj strm spust v dolino. Spust je bil po kamniti in po dežju spolzki poti, čez melišča in potem nad prepadnim bregom.

Ko sem zapustil najbolj strm del poti v zatrepu soteske sem nenadoma stopil na ozko asfaltirano lokalno cesto, ki se je potem proti Bidarryu vila ob rečici Bastan. Posijalo je močno sonce in ozračje je nenadoma postalo soparno vroče. V daljavi sem zaslišal glasove razigrane množice in kmalu prišel do očitno lokalnega rečnega kopališča, kjer so se kopali razposajeni, očitno šolarji na športnem dnevu iz lokalne šole. Še ura hoje po asfaltu in že sem prispel na konec tretje etape v Bidarryu. Ponovno sem si nadejal v trgovini kupiti svežega živeža ali pa si privoščiti kosilo v restavraciji. Ponovno neuspešno. Francozi (Baski) se striktno držijo svojega deljenega delovnika. Ob 14 uri sem tako prispel v naselje duhov, vse je bilo zaprto, oskrbel sem se lahko le s pitno vodo, ki je bila na razpolago iz vodnih pip v javnih toaletah. V majhnem parku sem si začel pripravljati topel obrok, ko se je sonce hipoma spremenilo v oblake in že so začele padati težke deževne kaplje. Umaknil sem se v predprostor toalet, ki so me ostalim nudile tudi javni tuš, le uporabiti ga nisem mogel, saj bi moral imeti žetone, ki so se lahko kupili v trgovini…

ETAPA 4 (Bidarray > Saint-Étienne-de-Baïgorry, 16 km)

V edinem možnem zavetju v Bidarrayu, to je v predprostoru toalet, sem čakal na umiritev nevihte, ki pa ji tokrat ni bilo konca. Po dveh urah vedrenja je še vedno močno deževalo. Vmes sem skočil do majhne trgovine, ki se je odprla ob 16 uri. Dežja ni bilo konec zato sem se preoblekel v pelerino, odprl dežnik in krenil na pot v četrto etapo. Začetek je bil iz naselja takoj v strmo in blatno potko, ki se je že spremenila v blaten potok po katerem sem brodil navzgor. Žal mi je bilo da sem se prehitro odpravil na pot, vendar sem vztrajal in nadaljeval vzpon. Ponovno me je zalotila toča, potem dež in ponovno toča. Mislil sem si, seveda poln sarkazma… idealno!

Po približno uri vzpona je nevihta pojenjala in izpod oblakov so pokukali sončni žarki. Čofotanja po blatni poti mi je bilo dovolj, zato sem se odločil, da najdem primeren prostor za postavitev šotora. Breg je bil strm in nič ni kazalo na kakšno izravnavo, potem pa se je izza ovinka pokazalo gorsko sedlo med dvema vzpetinama, kjer je bila manjša izravnava. Postavil sem šotor. V bližini je bil skalni vrh manjše vzpetine kamor je vodila potka. Po postavitvi šotora sem ji radovedno sledil in prišel do spodmolov, kjer se je v preteklosti moralo nekaj dogajati, ali so nudili zatočišče pastirjem ali pa imeli celo kak verski pomen, saj so me okolišnje skale spominjale na postavljene megalite.

Noč sem prespal kot ubit in se zjutraj prebudil v sončni vzhod. Jutro je bilo brez oblačka na nebu in dan se je pričel obetavno. Zajtrka si nisem pripravil, saj sem ga nameraval višje na bolj razgledni lokaciji. In razgledi ta dan so bili krasni. Lepo sončno vreme in razgledne točke ob dolgem grebenu. Pridno sem dokumentiral pot s 360° prostorskimi slikami, nato pa si po dveh urah hoje tik pod Pic d'Iparia (1044 m) privoščil topel obrok. To je bil tudi prvi osvojeni tisočak na poti iz Hendaya. Tu me je potem ko sva se z Vincentom v Aihonu razšla, le ta dohitel. Ker sem izkoriščal lepo vreme in lepe razglede za dokumentiranje pokrajine, sem bil za Vinceta prepočasen, zato je s precej lažjim nahrbtnikom odhitel naprej. Ta, četrta etapa med Bidarrayem in Saint-Etienne-de-Baigorryem je bila relativno dolga, sicer samo 16 kilometrov vendar je po informaciji o dolžini hoje brez prestanka trajala dobrih šest ur, sam pa sem realno glede na podano časovnico moral prišteti vsaj še polovico časa zraven. Opozorjen sem bil, da bo na tej etapi dostop do pitne vode zelo omejen, zato sem, ko sem porabil tri litre, bil pa nisem še niti na polovici poti pričel gledati po možnih izvirih. Prvo priložnost za napolnitev plastenk sem imel šele po spustu z gore Buztanzelhay (1029 m), ko sem prečkal sedlo Col de Buztanzelhay in se pričel spuščati v dolino. Zaradi obilnega dežja v preteklih dneh so bili tik pod sedlom številni majhni izviri, ki so se združevali v potoček. Napolnil sem plastenki, ter vanje vrgel deznifekcijske tablete. Dan je postajal vedno bolj vroč in ko sem po dveh urah hoje prispel v Saint-Etienne de-Baigorry je bila temperatura že 32 C° in moje plastenke za vodo ponovno prazne. Prejšnji dnevi so bili hladni zato je bil nenaden dvig temperature precej naporen za hojo. V središču vasi je bilo odprto gostišče, kjer so me pričakali pohodniki, ki sem jih prejšnje dneve srečeval na poti. Vroč dan nas je polenil in večina se nas je odločila končati hojo za ta dan. Severno od vasi je lepo urejen kamp, kjer sem si opral in posušil od prejšnjih dni blatna in premočena oblačila. Dobro je del tudi prvi topli tuš po štiri dneh hoje iz Hendaya.

Dan se je prevesil v topel večer. V bližini si je šotor postavil Anglež Denis. Možakar je bil mojih let in je v preteklih letih že prehodil špansko stran Pirinejev po GR11, sedaj pa se je odločil prehoditi še francosko stran. Večerno angleško-slovensko kramljanje o pohodniških izkušnjah ter nato potopitev v utrujen spanec.

ETAPA 5 (Saint-Étienne-de-Baïgorry > Saint-Jean-Pied-de-Port, 20 km)

Še v mraku, ob šestih zjutraj, sem po pakiranju šotora in zajtrku krenil iz Saint-Etienne de-Baigorrya v smeri juga. Še v naselju sem preko mosta prečkal rečico Nive des Aldudes ter zagrizel v strmo pobočje hriba Oilarandol (933 m). Dohitel sem pohodnika, Francoza Maria, ki je hodil v približno istem tempu kot jaz. Med potjo sem dokumentiral pokrajino s prostorskimi slikami, Maria pa so zanimale orhideje in se je ustavljal ter jih navdušeno fotografiranje. Sam sicer nima pojma o orhidejah, vem le to da občasno pristanejo pri nas doma kot darilo in nekaj tednov krasijo dom dokler ne odcveto... vsekakor se mi je zdelo zanimivo opazovati in se pogovarjati s človekom o orhidejah, ki je o njih govoril s tako strastjo.

Ponovno vremensko stabilen dan, kar pomeni, da nisem bil premočen od dežja, vendar je bilo zelo soparno, tako da mi je 'teklo od gat'. Vode mi je hitro zmanjkalo, vendar so bili ob poti močni izviri sveže vode, pri kateri pa zaradi višje ležečih pašnikov vseeno nisem želel tvegati in sem uporabil klorove razkužilne tablete. Vse lepo in prav, vendar tako klorirano vodo je prav ogabno piti, zato sem jo obogatil z vrečko magnezija z okusom pomaranče, potem pa je pitje za silo šlo...

Potka vzdolž izohips s praprotjo zaraščenih pobočij okoli Oilarandola je bila slikovita in nenaporna, praktično hoja po ravnem, tako da težkega nahrbtnika nisem več občutil kot breme in sem se sedaj peti dan na poti že navadil na nošnjo. Po dveh urah hoje sva si z Mariom na prelazu Col d' Urdanzia (869 m) skuhala kosilo. Mario je odkril nove orhideje, jaz pa sem nadaljeval pot na goro Munhua (1021 m), kjer me je lahkih nog dohitel Vincent. Pohvalil me je, da sem bil kar hiter, saj je pričakoval, da me bo dohitel že veliko prej.

Od gore Munhua je pot proti koncu pete etape, Saint-Jean-Pied de Portu vodila navzdol, tako da sem uspešno sledil Vincentu, ter sproti še dokumentiral pot. Med potjo mi je Vincent razlagal zgodovino mesta, ki je bil najin dnevni cilj.

Saint-Jean-Pied-de-Port oziroma baskovsko Donibane Garazi je tudi stara prestolnica tradicionalne baskovske province Spodnja Navarra. Saint-Jean-Pied-De-Port je tudi izhodišče za francoski del znane romarske poti Camino de Santiago. Mesto leži na reki Nive, 8 km od španske meje, in je danes glavno mesto regije Basse-Navarre (Spodnja Nevara). Mesto je bilo leta 2016 uvrščeno med najlepše vasi Francije. Samo staro mestno jedro je v bistvu ena glavna ulica ob kateri so številne trgovinice s spominki povezanimi s Camino, prenočišča za romarje ter restavracije.

Ko sva z Vincentom prispela v mesto, se je pričela bližati nevihta zato sva se ločila vsak v svoje prenočišče, ter se za zvečer zmenila za dobro baskovsko večerjo v eni izmed restavracij.

Vincent je imel rezervirano sobo v gostišču, jaz pa sem odšel v bližnji kamp 'municipal' kjer sem si hitro postavil šotor ter si privoščil dolg tuš z vročo vodo. Prednost nošnje dežnika je bila, da sem se lahko ob dežju sprehodil skozi mesto in raziskal njegove znamenitosti. Saint-Jean-Pied-De-Port je mirno mesto in kljub številnim popotnikom, seveda velika večina romarjev je bilo vzdušje sproščeno.

Na pot sem se odpravil z le malo gotovine, saj sem računal na plačevanje s plačilno kartico. Problem pa je ker v Baskiji, oziroma vsaj poti kjer sem hodil, gostišča in trgovine večinoma niso sprejemali plačilnih kartic (zakaj bi plačevali provizijo bankam?) ali pa so omejili uporabo samo na zneske nad petnajst evrov. Tako je bilo tudi v Saint-Jean-Pied-De-Portu. Pričelo me je skrbeti kako bo naprej s plačevanjem, če že tako veliko naselje ob poti ne omogoča udobnega plačevanja s plačilnimi karticami, zato sem poskusi poiskati bankomat, kar pa je bila ponovno pravo iskanje zaklada. Uporaba bankomatov ni tako samoumevna kot pri nas v Slovenji, lahko pa se dvigne gotovina v banki z ustrezno provizijo, seveda pa mora biti banka odprta...

Proti večeru me je poklical Vincent in mi dejal, da je našel dobro restavracijo kjer si bova lahko privoščila baskovsko hrano. In res jo je... pred menoj se je znašel velik, dvojni ovalni krožnik s pečenim mesom narezanim na tanke rezine, ne pretiravam, če zapišem da je bila porcija kilogramska. Potem zelenjavna priloga, krompirček... skratka vse kar si človek zaželi po petih dnevih dehidriranih obrokov. Običajno ne jem mesa in sem praktično vegetarijanec, vendar, ko sem na poti vem, da potrebujem proteine, in takrat grem preko načel in jem proteine, ki so na voljo.

Najina večerja je bila dolga, vmes se je zunaj razbesnela kar huda nevihta z močnim vetrom in me je že malce pričelo skrbeti, če me bo postavljen šotor pričakal v dobrem stanju. Pogovor o življenju, razmišljanje o poti po GR10, kam naprej... čas je minil in zunaj se je naredil temen večer. Poslovila sva se in odšla vsak k svojemu prenočišču. Moj šotor je bil nedotaknjen s suho notranjostjo, tak da sem si samo še opral zobe in dobesedno ugasnil v udobno puhasto spalko, shladilo se je.

ETAPA 6 (Saint-Jean-Pied-de-Port > Kaskoleta, 17 km)

Ob jutranjem mraku sem prešel mestno obzidje od mestno trdnjavo in zapustil romarsko središče Saint-Jean-Pied de Port. Pešpot sem nadaljeval v smeri jugovzhoda po lokalni asfaltirani cesti proti vasici Caro. Spodaj, nižje v dolini se je vila jutranja megla, jutranje nebo pa so prekrivali gosti oblaki. Vlaga je bila 100% zato sem bil že takoj v začetku poti preznojen in premočen od rahlega rosenja.

Na cesti sem dohitel Rona, pohodnika iz Alzacije, ki je poleg francoščine znal samo še nemško. Pogovor sva nadaljevala po nemško ter sledila smerokazom GR10. Vasica Caro je bila tipično baskovsko naselje z belimi fasadami in značilnimi kamnitimi kotniki med stranicami hiše. Kot vsako, dobesedno vsako baskovsko naselje je bilo v naselju postavljeno igrišče za baskovsko peloto, ki je podobna squashu. Igrišče z visokimi zidovi v obliki črke U, ki predstavljajo odbojne površine za žogo se težko spregleda. Veliko pelot pa se igra na igriščih s samo eno ali dvema stenama.

Baskovska pelota je ime za različne igrišča na igrišču, ki se igrajo z žogo z roko, loparjem, lesenim kijem ali košem, ob steni (frontis oz. fronton) ali, bolj tradicionalno, z dvema ekipama iz oči v oči, ločeni s črto na tleh ali mrežo. Korenine tega razreda iger lahko izsledimo v grški in drugih starih kulturah. Izraz pelota verjetno izhaja iz vulgarno latinskega izraza pilotta (igra z žogo). Je pomanjševalnica besede pila, ki se lahko nanaša na trdo laneno ali usnjeno žogo, napolnjeno s pilusom (krznom ali dlakami) ali na latinske besede za udarec ali pik in je povezana z angleško besedo pellet.

Pelota se običajno igra v baskovskih regijah jugozahodne Francije in severozahodne Španije, od koder izvira. Zveze baskovske igre obstajajo tudi v Argentini, Boliviji, Braziliji, Kanadi, Kostariki, Kubi, Čilu, Dominikanski republiki, Ekvadorju, Salvadorju, Filipinih, Gvatemali, Italiji, Mehiki, Paragvaju, Peruju, Urugvaju, ZDA (vključno s Portorikom), Venezuelo, Nizozemsko, Švedsko, Indijo in Grčijo. Zaradi izvora igre je veliko dobrih igralcev, ki so Baski, bodisi domačini bodisi iz baskovske diaspore.

Od Cara se je pot nadaljevala po razgibani gričevnati baskovski pokrajini. Pot bi bila zelo prijetna, v kolikor ne bi bilo visoke oblačnosti, vlage in občasnega rosenja.

V bližini hriba Gattare (761 m) sem prvič naletel na ograjeno in urejeno mrhovišče namenjeno beloglavim jastrebom. Beloglávi jástreb (Gyps fulvus) je ujeda iz družine kraguljev. Je mrhovinar, in kot ostali jastrebi se hrani večinoma s trupli mrtvih živali. Večino časa jadra na svojih velikih perutih; njegov let je okoren, zato večino časa v zraku le drsi. Na tleh ga najdemo na odprtem, kako sledi ali hodi; vzleta in pristaja na tleh ali na drevju.

Velikost beloglavih jastrebov je 95–110 cm z razponom kril 230–265 cm, posamezna ptica tehta 6 do 10 kg, po izgledu je tipičen jastreb z belo glavo, z zelo širokimi krili in kratkim repom. Majhno glavo, ki je za razliko od rjavega jastreba poraščena z belim puhom. Ptica je družabna in živi v kolonijah do dvesto ptičev. Teoretično ptica ni velika, vendar ko preleti pohodnika je občutek kot prelet jadralnega letala. Nekaj etap pozneje sem sam v divijin doživel kako izgleda kako je kolonija nekaj deset ptic trgalo od udara strele v minuli nevihti poginulo kravo in jo pospravilo v približno pol ure.

Kot sem že omenil je pot GR10 dobro označena in večinoma sem brez skrbi sledil smerokazom in oznakam z napisom GR10. Markirana pot pa se je s časom spreminjala, dodajali so se novi odseki ali pa so se dodajale različice med posameznimi etapami. S seboj sem imel tiskan zemljevid, ki sem ga sicer zaradi dežja malo uporabljal in digitalno aplikacijo Komoot z nastavljeno traso z možnostjo zvočnega vodenja. Stara trasa je vodila zahodno od hriba Gattare, novo pa so za tri kilometre podaljšali vzhodno in je obila hrib po poti z lepšimi razgledi in med naravnimi skalami zapičenimi v pobočja kot naravni megaliti. Po poti so me spremljali pašniki s konji in kar naenkrat sem se zavedel, da sem popolnoma sam sredi 'divjine'. Ron je že pre kilometri ostal nekje zadaj, ostalih pohodnikov pa nenavadno ta dan nisem srečal. Sledim smerokazom GR10 in okoli enih popoldne postanem lačen, zato si v pobočju ob naravnem megalitu pripravim kosilo ter se spočijem. Preverim svoj digitalni zemljevid in ugotovim, da je shranjena pot nekaj kilometrov zahodneje od mojega trenutnega mesta. Takoj se mi je posvetilo, da je to nova, dodana pot. Že prej sem se sam pri sebi čudil, da je kljub oznakam tako slabo shojena.

Sledil je strm spust do vasice Estérençuby. Estérençuby leži na nadmorski višini 219 m ob cesti D301 in reki Errobe (La Nive). Vzponi mi niso predstavljali težave, so pa mi spusti spodbijali moralo, saj sem vedel da po strmem spustu ponavadi sledi strm vzpon. V vasici sem trik pred ponovnim vzponom prišel do odprte krčme, kjer so me presenečenega pričakali znani popotniki iz prejšnjih dni. Med njimi je bil tu Vincent, ki je pojasnil, da so si vsi izbrali krajšo pot, ki jim je prihranila približno dve uri hoje.

Po počitku smo trije iz skupine krenili proti zaključku šeste etape, to je gorskemu zatočišču Kaskoleta, ostali pa so se zaradi napovedanega, še slabšega vremena odločili, da prekinejo hojo.

Sledil je skoraj dvourni petstometrski vzpon po lokalni ovinkasti cesti, ki nas je mimo številnih pašnikov z ovčjerejo pripeljal do zavetišča oziroma koče Kaskoleta.

Zaradi turobnega oblačnega vremena in številnih vzponov in spustov sem bil ta dan, kljub samo šestim uram hoje od Saint-Jean-Pied de Porta že precej utrujen. Vendar so bile proste postelje v koči že zasedene, sam raje šotorim v divjini in nenazadnje je bila ura komaj tri popoldne, zato sem se poslovil od Vincenta ter nadaljeval pot v sedmo etapo proti rekreacijskemu centru Chaletd d'Iraty.

ETAPA 7 (Kaskoleta > Chalets d'Iraty, 20 km)

Od Kaskolete sem ob tretji uri popoldne zagrizel v sedmo etapo. Med oblaki je pokukalo sonce, ki me je napolnilo z energijo. Pot je bila zložna in sto metrov višinske razlike od Kaskolete do prelaza Cold de Ithurramburu (808 m) nisem niti opazil. Po prelazu je pot krenila po kolovozu navzdol v zatrepno dolino rečica Intzarazkiko Erreka. Se sliši ime znano? Slovensko „reka“, baskovsko „erreka“.

Kolovoz se je spuščal in spuščal... sicer zložno, vendar ko se je spustil za 200 m nadmorske višine sem po eni uri hoje prehodil kar nekaj kilometrov, dokler nisem prišel do rečice, sedaj še bolj potoka ob kateri je bil opuščen mlin. Sledil je oster ovinek in še kak kilometer, sedaj zložnega vzpona, ko sem prišel do majhne jase s postavljenim šotorom kjer me je pričakal Alzačan Ron. Prehitel me je ravno tam kjer sem jaz pred Estérençubyjem naredil ovinek, on pa je prehodil staro bližnjico.

Prostora na jasici je bilo komaj za en šotor, soteska je bila precej ozka, sam pa raje postavim šotor na lepših razglednih mestih, zato sem se odločil nadaljevati, čeprav je pot krenila navzgor v ozko in zelo strmo stezico proti prelazu Col d'Irau (1008 m). Premagal sem štiristo metrov nadmorske višine do prelaza in se pričel ozirati po primernih mestih za postavitev šotora. Pred menoj se dvignila gora Iraukotuturru (1151 m), katere vrh je bil sedaj le še 150 m višje od mene. Bližal se je sončni zahod, zato sem se povzpel pod vrh, kjer sem našel varno razgledno ploščad ter postavil šotor.

Prostor je bil 'mističen', slikovite skale, razgledi, sončni zahod...

Pričel je pihati precej močen veter, kar sem izkoristil, da sem posušil šotor, katerega sem še mokrega nosil od nevihtne noči v Saint-Jean-Pied de Portu. Pripravil sem si obilno večerjo ter se lenobno namestil v zavetrje med šotor in večjo skalo ter opazoval pokrajino spodaj v dolini.

Čeprav je veter pihal relativno močno, sem varno in mirno spal do jutra in zamudil sončni vzhod. Nikamor se mi ni mudilo, pred menoj je bi bil napovedan lep dan pred obdobjem slabega vremena z oranžnimi in rdečimi alarmi za nevihte. Po zajtrku sem pospravi šotor, se pripravil na orientacijo ter se po dolgem slemenu prelaza, skoraj po ravnem sprehodil do vznožja gore Sommet d' Ocabe (1466 m). Ker je bilo jutro lepo, sem vneto dokumentiral pot, kar je upočasnilo mojo hojo. Dohitel me je Ron, zraven pa še en francoski popotnik, Mark. Vsi trije smo bili približno ista generacija, „skoraj“ šetdesetletniki...pogovor je potekal v nemščini in moji neuporabni francoščini,... kakorkoli, važno da smo se razumeli. Izvedel sem, da je Ron upokojeni policist, Mark pa upokojeni poklicni vojak iz rodu padalcev za hitre akcije. Tudi jaz sem imel kot vojni veteran in dvajsetletno zgodovino v vojaških enotah policije nekaj tovrstnega 'pedigreja', zato smo hitro našli skupen jezik in mimogrede smo se vzpeli na Sommet d' Ocabe.

Pod vrhom so vidni kamniti krogi postavljeni pred 4000-5000 leti, znani kot Cromlech d'Ocabe. To so kamniti krogi, ki so služili kot grobišča pomembnih prednikov Baskov.

Prvi opis veličastnega niza protozgodovinskih grobnic, postavljenih na planoti Occabé, sega v leto 1914. René Gombault je bil avtor prvega izkopavanj na dveh spomenikih, katerih rezultati niso bili objavljen do leta 1935. S temi izkopavanji, ki so se nadaljevala v letih 1968–1969, je bilo skupno število spomenikov 26. Nahajajo se v osrčju regije Irati, v središču gorskih verig Baskije. Prostrani pašniki na planotastem svetu Occabé zavzemajo absolutno privilegirano mesto v središču obsežne mreže starodavnih poti posvečenih selitvi živali. Arheološki kompleks, v središču katerega je Occabé, vključuje impresivno število 10 dolmenov, 63 grobišč, 107 *kromlehov in 232 ostankov tlorisov koč.

*Cromlech (bretonski jezik: crom llech = "upognjena kamnita plošča"; ) je prazgodovinska megalitska zgradba iz megalitov, postavljenih v nepravilne kroge ali elipse (kamnite kroge), ki so imeli v neolitiku ceremonialni in verski pomen ali pa so bili del večjih struktur, kot npr. kot kamnite gomile z grobnimi hodniki.

Predniki Bretoncev so dobro vedeli kam postaviti svoje svete kraje: običajno kraji z lepimi panoramami.. in dejansko, ko sem se sprehodil med kamnitimi krogi sem občutil neko nepojasnjeno „starodavnost“.

Pot s planotastega sveta Occabe se je zložno spustila v gost bukov gozd, ki v tem koncu velja za največji in najlepši gozd v Pirenejih. Literatura celo trdi, da je bukov gozd Iraty celo največji bukov gozd v Evropi.

Hiter spust po vijugastem gozdnem kolovozu in že v eni uri smo z Ronom in Markom prispeli do lokalne asfaltirane ceste in potem po dvesto metrih do v gozd umaknjenega gorskega gostišča Chalet Pedro. Privoščili smo si mrzlo pivo ter velike sendviče s kuhanim pršutom. Ker je bilo priložnosti za oskrbo s pitno vodo malo, smo se oskrbeli vsak z nekaj litri vode, sam potrebujem približno pol litra vode na uro hoje zato vedno nosim vsaj tri litre rezerve, kar pa se pozna pri dodatni teži tovora v nahrbtniku. Od gostišča smo krenili po cesti D19, približno dva kilometra skozi slikovito dolino rečice Urbeltza, ki je glede na številna parkirišča za avtodome popularno rekreacijsko območje za izlete na okolišnje hribovje. Pred gostiščem Chalet d'Iratty ob cesti D19 smo zavili na ozko potko, ki je bila bližnjica do zajezitve rečice Lac d'Irraty. Bližnjica samo po zračni razdalji, v resnici pa je bila pot s strmim vzponom in nato spustom do zajezitvenega jezera časovno daljša. Po jezeru je ponovno sledil vzpon do gorskega rekreacijskega središča Chalet's d'Iraty kjer se je končala etapa 7.

Chalets d’Iraty so bili zgrajeni leta 1966. Ta projekt je bil del širšega prizadevanja za razvoj regije tako za pastoralne kot tudi turistične namene. Chalets d’Iraty so postali priljubljena destinacija v baskovskih gorah, ki ponuja edinstveno kombinacijo naravne lepote in kulturne dediščine

Ron in Mark sta imela za ta dan dovolj pešhoje, zato sta sklenila prenočiti v bližnjem kampu, sam pa sem grenil naprej v etapo 8, proti Logibarju. Ura je bila komaj tri popoldne, tako, da sem sklenil nadaljevati do mraka in potem nekje ob poti postaviti šotor.

ETAPA 8 (Chalets d'Iraty > Logibar, 17 km)

Od Chalets d’Iratya do Logibarja je bilo 17 km razdalje ali 5 ur hoje, predvsem spusta, imel sem še dovolj energije vendar mi je pogled na zemljevid pokazal, da je kraj Logibar zgolj gostišče ob cesti v ozki soteski, zato sem sklenil da bom hodil do prvega primernega kraja z ragledom in tam postavil šotor.

Na robu Iratya je gorski prelaz Col Bagargiak (1327 m), kjer se cesta proti vzhodu razcepi na ožji severni in prometnejši južni odsek. Sledim na sever po ozki asfaltirani cesti po kateri občasno pripeljejo motoristi – očitno je panoramska cesta priljubljena med motoristi, kar sem prej opazil že v turističnem centru Iratayua. V času mojega počitka tam se je ustavilo kar precej skupin motoristov, zanimivo, da predvsem nemških.

Cesta se je ovila naokoli južnega pobočja Athanolatzegagnie (1530 m) in Pic des Escaliers (1472). Sprva sem se nameraval povzpeti na pot preko obeh vrhov, vendar so se iz vzhoda pričeli bližati grozeči nevihtni oblaki, zato sem se odločil vrhova obiti in se čimbolj približati Longibarju na vzhodu. Okolišnja pobočja so bila pašniki, kjer so se pasle črede krav. Čeprav na pobočjih pa so bila travnata tla močvirnata in pognojena s številnimi kravjaki po katerih so se pasli rovi muh. Prav nič me ni mikalo postaviti šotora, zato sem v precej soparnem ozračju in morebitno nevihto za menoj pospešil po ozki in blatni potki, ki je vodila po skoraj ravni izohipsi južno pod goro Beloscare (1173 m). Dohiteli so me oblaki, ki pa na srečo niso prinesli naliva. Naletel sem na izravnavo, ki je bila sicer posejana s posušenimi kravjaki, tem se očitno zaradi intenzivne pašjereje nisem mogel izogniti, vendar so bila tla suha. Šotor sem postavil preko zaščitne najlonske podlage, ter ob že rahlem rosenju postavil šotor. Rosenje je na srečo prenehalo in izpod oblakov je pokukalo zahajajoče sonce, ki je razvedrilo večer s svojimi toplimi barvami. Pripravil sem si toplo večerjo, ki pa mi je pokvaril pogled na moje noge po katerih so se sprehajali klopi. Pofrcal sem jih s sebe, se še pregledal in potem slabe volje zaprl v notranjo mrežo šotora. Očitno sem naletel na območje s klopi, pravzaprav njihov prvi 'napad' name, in tudi očitno zadnji, saj v naslednjih dneh nisem našel nobenega, ki bi se me lotil. Slab občutek pa je vseeno ostal...

Noč je bila vetrovna z nekaj deževnimi prehodi. Prebudil sem se v sončni vzhod ovit z meglicami, ki so se plazile po okolišnjem hribovju. Topel zajtrk, še enkrat pregled za klopi in že sem se po spolzki potki pričel spuščati proti Logibarju, do katerega sem prispel dve uri kasneje. Tu sem si nameraval dopolniti zaloge hrane in se oskrbeti z vodo vendar je bil Logibar veliko razočaranje. Kraj je bil le gostišče ob cesti v ozki soteski. Gostišče je bilo zaprto in naj bi se odprlo šele ob dvanajsti uri. Ura je bila komaj devet zjutraj zato nisem bil pripravljen čakati. Z vodo se nisem mogel oskrbeti, vedel pa sem, da me čaka dolga 25 km dolga deveta etapa z 1200 m vzpona, kjer bom težko prišel do pitne vode. Vseeno sem grenil naprej in se zanašal na uporabo klorovih tablet pri razkuževanju vode iz potočkov ob poti.

ETAPA 9 (Logibar > Sainte-Engrâce, 25 km)

Iz Logibarja sem krenil v deveto etapo proti Sainte-Engrace. Preko lesenega mostu, tik ob elektrarni sem prečil rečico Olhadoko erreka ter se ob desnem bregu pričel vzpenjati po soteski d'Holzarte. Območje je tu iz nekaj deset centimetrov debelih apnenčastih slojev, ki jih ločujejo lezike. Sprva prijetna zložna gozdna potka je prešla v strmo s drsnimi apnenčastimi skalami pokrito pot pod katero se je prikazal prepadnimi breg in pogled na slikovito sotesko. Pot krene v desni krak soteske d'Holzarte, sotesko d'Olhadubi nad katerim levim bregom so se razprostirala pobočja porasla z gostim bukovim gozdom. Kmalu oziroma po eni uri vzpona iz Logibarja sem prišel do impozantnega visečega mosta čez sotesko Hozarte, ki v dolžini 70 m in z 150 m nad dnom, premošča bregova soteske. Most so leta 1920 zgradili italijanski gradbeniki, ki so bili tedaj zaposleni v kovačiji Lombardi Morello.

Z ledinskimi imeni je tu za tujca prava zmešnjava. Soteska Hozarte se po baskovsko imenuje soteska Olhadibi in različne pojave imen na zemljevidih nepoznavalca terena in jezika zelo zavede. Pot od Logibarja do visečega mostu je zelo popularna, Je turistična znamenitost. Medtem ko sem dokumentiral okolico z metodo prostorskih slik, je za menoj prišla skupina upokojenih francoskih turistov, hm ...upokojenih... v skupini so bile ženske in moški, vsi praktično mojih let.

„Lahko tebi, ko si še mlad in še imaš moči za tako naporno pot kot je GR10“, so mi dejali. Potem, ko sem jim pojasnil, da smo vrstniki, pa so postali manj pokroviteljski in so me vsaj 'dekleta' gledali bolj spoštljivo (ha, ha).

Po krajšem odmoru in malici sem krenil po vijugasti mulatjeri, sedaj ob levem bregu soteske Olhadibi. Dohiteli sta me dekleti, tridesetletnici, romantični par iz francoskega in španskega dela Baskije. Med hojo smo se zapletli v pogovor in se pogovorili o pohodništvo v Pirenejih.

Pot je postala zložnejša, tako da sem kljub težkemu nahrbtniku lovil korak z njima. Seveda le kratek čas, saj sta po pol ure odbrzeli naprej, sam pa sem se ustavil ob večjem tolmunu, levega pritoka v sotesko. Zmanjkalo mi je pitne vode, zato sem si napolnil rezervoar in vanj vstavil klorovo tableto, saj nisem vedel kaj se nahaja v povirnem delu potoka. Dan je postal soparen, bil sem preznojen, zato sem se hitro osvežil v tolmunu in splaknil volneno majico s kratkimi rokami saj se je že pričela pojavljati posušena skorja soli, ki sem jo izločil s potenjem. Pot sem nadaljeval, ter prišel do mostiča, ki je prečil rečico Olhadibi. Pod mostom so bila krajša korita kjer sta se sončili francosko-špansko baskovski znanki. Korita so bila z naravnimi bazenčki zelo vabljiva. Dan je bil vroč, zato nisem okleval in se kljub ledeno mrzli vodi osvežil v rečici. Z dekleti smo si pomahali v slovo, potem, pa sem krenil po desnem bregu soteske zložno navzgor vendar v smer nazaj odkoder sem prišel. Desni breg ni tako gosto zaraščen kot levi, tako da se mi je odprla panorama na levi breg in pot po kateri sem se vzpenjal. Po uri zmernega vzpona pod izredno slikovitimi kamnitimi gomilastimi vrhovi sem prišel do križišča, ki je vodilo v krožno pot nazaj proti Logibarju in v smer poti GR10 proti pašnikom Cayolar Ardakhotchia. Pašniki so bili s prosto pašo govedi, kjer na srečo nisem opazil, morda preveč radovednih bikcev. Dan se je že prevešal v popoldne, zato sem že pričel premišljevati ali bi se morda že ustavil in poiskal primerno mesto za prenočitev. Živine je bilo tod okoli polno, zato sem se odločil, da bom nadaljeval dokler bom zmogel, oziroma toliko da preidem izven območja pašnih travnikov. Po dveh urah sem prišel do prelaza Anhauko Kurutxe oziroma francosko ol d'Anhaou (1383 m), vrh katerega je bila ozka asfaltirana cesta, po kateri sem krenil navzdol. Ob cesti so bile pastirske postojanke, zaželel sem, si domačega sira, zato sem se po dveh kilometrih hoje ustavil pri prvi, ki je kazala znake življenja. Razložil sem težek nahrbtnik in že se je pojavil mladenič, star okoli 15 let ter me na moje presenečenje nagovoril v lepi šolski angleščini. Povprašal sem ga, če bi lahko kupil hlebček sira. Pridružil se nama je še, kot sem izvedel pozneje še njegov stari oče. Po baskovsko sta se pogovorila, nato pa dejala, da sira ne morem kupiti. Postal sem razočaran, vendar sta se po nekaj sekundah oba nasmehnila in dejala, da pa lahko sir dobim zastonj. Prinesla sta hlebček sira, ga narezala in ponudila še celo bigeto. Sir je bil zelo okusen in sem si privoščil krepko večerjo s sirom. Toplo sem se jima zahvalil, ter za popotnico dobil še tablico čokolade. Velika baskovska gostoljubnost mi je dvignila moralo, večer je bil še svetel, zato sem krenil naprej proti dve uri hoje oddaljenemu cilju, vasici Sainte-Engrace.

Seveda je vreme v Pirinejih muhasto in po pol ure hoje po cesti navzdol je pričel pihati veter in z okolišnih hribov so je pričeli spuščati oblaki. Ob cesti je bila umaknjena lepa razgledna jasica, zato sem hitro postavil šotor, si v bližnjem potoku umil zobe ter ob devetih zvečer krenil spati.

Zjutraj sem se zbudil v gosto meglo in iz zunanje strani šotora so se debele kaplje združevale v majhne potočke vode, ki je curjala s šotora. Volje po zajtrku nisem imel zato sem pospravil moker šotor ter krenil po spolzki potki v dolino proti soteski Kakuetta. Megla je bila gosta, zato je dokumentiranje poti s prostorskimi fotografijami žal odpadlo, le tu in tam sem naredil 360-stopinsko panoramo. Spustil sem se do rečnega jezera Lac d' Kakuetta, v samo sotesko pa zaradi megle nisem vstopil. Ker je vstop v sotesko Kalkuleta od leta 2020 prepovedan zaradi padajočega kamenja – nedavno je padel kamen ubil mlado mamico na izletu, sem se nameraval narediti „Francoza“ in vstopiti na lastno pest. Pri vhodu je bila vidljivost zelo slaba, predhodni dnevi z močnimi nalivi pa so verjetno naredili bregove soteske še bolj nestabilne, zato se nisem želel igrati z usodo. Vendar želja po obisku, enkrat v prihodnosti še obstaja.

Soteska Kakuetta je nedvomno med najlepšimi soteskami na francoski strani Pirenejev. Soteska je globoko vrezana v gore, ki so nastale pred približno 80 milijoni let. Kačasto vijuga vzdolž strmih sten v dolžini dveh kilometrov, preden se konča v jami. Obiskovalci pogosto zaradi vegetacije in bujne praproti opisujejo sotesko Kakuetta kot baskovsko Amazonko.

Soteska de Kakouetta je bila odkrita v strmih gorah na območju Saint Engrâcea.. Odkrita je bila šele v 20. stoletju. Čeprav je bilo nekaj raziskovanja območja okoli Kakuette dokumentirano že leta 1892, je soteska ostala skrivnostna skrivnost. Speolog Édouard-Alfred Martel je odkril sotesko Kakuetta. Leta 1906.

Razočaran sem se odpravil naprej po smerokazih GR10 in po uri hoje prišel do vasice Sainte-Engrace, kjer se je končala deveta etapa.

ETAPA 10 (Sainte-Engrâce > gorsko zavetišče/koča Jeandel, 12 km)

Sainte-Engrace je majhna, vendar zelo slikovita vasica kjer nad veduto prevladuje podoba romanske cerkve. Romansko cerkev Sainte-Engrâce je leta 1085 zgradila opatija Leyre v Navarri. Cerkev je bila nekdaj pomembna točka za romarje, ki so hodili po Jakobovih poteh. Že leta 1841 je bila uvrščena na seznam zgodovinskih spomenikov in se ponaša z 12 visokokakovostnimi ilustriranimi kapiteli. Na pokopališču ob cerkvi so diskoidne stele - nagrobniki, katerih izvor ostaja skrivnost.

Do vasice sem se vzpel malce pred deseto uro dopoldne. Glede na to, da naj bi bila vasica romarsko središče, sem pričakoval odprto gostišče, kjer bi se lahko okrepčal. Pred menoj je bil precej strm vzpon, zato sem si zaželel bolj konkretne hrane kot je bila moja dehidrirana hrana. Doživel sem razočaranje, saj je bilo edino gostišče zaprto. Oskrbel sem se s pitno vodo, bil slabe volje, saj moje ure hoje nikakor niso sovpadale z delovnimi časi že tako redkih gostišč ob poti. Cerkvica je bila zelo zanimiva, zato sem jo obiskal ter dokumentiral. Srečal sem starejši francoski par, ki sta obiskala kraj z avtodomom ter jima pojamral kako imam smolo z dostopi do hrane. Dejala sta, da se gostišče odpre ob dvanajsti uri in da je najbolje, da počakam. Prišla je še krčmarica, ki je živela nad krčmo ter potrdila, da odpre ob dvanajsti uri, vendar,da bo šele takrat pričela pripravljati hrano, ki bo na razpolago šele po drugi ali tretji uri popoldne. Moj dolgi obraz jo je prepričal in mi je ponudila, da mi pogreje hrano iz njenih pripravljenih jedi za prodajo turistom. Imela velike steklene kozarce, kot se npr. pri nas prodajajo kisle kumarice, le da je ona imela vloženo juho z dušeno govedino in zelenjavo. Privolil sem v pripravo in že čez nekaj minut mi je prinesla na mizo vročo mesno juho s svežim kruhom. Juha je bila zelo bogata z mesom, ki je bil izredno dobrega okusa, v glavnem, zelo okusen in bogat obrok. Natanko to kar sem potreboval.

Zahvalil sem se za prijaznost ter krenil v deseto etapo. Iz Sainte-Engrace sem se spustil nazaj do označb GR10 ter krenil v fosilno sotesko Arphideko Bidea, ki je zelo podobna slovenski Pokljuški soteski. Tu je ponovno zmeda z baskovsko-francoskimi imeni. Francosko ime za sotesko je Ravin d'Arpidia. Skoraj v megli sem se sprehodil po zložni potki skozi 1,5 km dolgo sotesko. Ob poti so vidni ostanki dolgih železnih cevi s premerom, morda 30 cm, ki so bile namenjene za visokotlačni vodni tok za elektrarno, ki je segal od jame Verna. Predor do jame La Verna je med letoma 1956 in 1960 izkopalo Francosko nacionalno podjetje za elektriko (EDF). Namen je bil zajeti podzemni vodotok, ki teče skozi jamo za proizvodnjo električne energije. Vendar je bil projekt zaradi tehničnih težav opuščen. Po pol ure hoje sem prišel do križišča potk in že močno načetih informacijskih tabel z opisi gradbenih del za elektrarno in o gradnji umetnega predora do kraške jame Verna, ki se nahaja 1 km južneje od križišča.

Jama Verna, znana tudi kot Grotte de La Verna, se nahaja v občini Sainte-Engrâce v departmaju Pyrénées-Atlantiques v Franciji. Ta impresivna jama je del ogromnega podzemnega sistema La Pierre Saint-Martin, ki je eden največjih jamskih sistemov v Evropi.

Jama je bila odkrita 13. avgusta 1953. Ena izmed najbolj impresivnih značilnosti jame Verna je njena ogromna dvorana, imenovana Salle de la Verna. Ta dvorana ima premer 250 metrov, višino 194 metrov in površino 5 hektarjev, kar jo uvršča med največje jamske dvorane na svetu. V dvorano se iz vzhodne stene izliva reka, ki nato ponikne med velikimi skalami na dnu dvorane. Jama Verna je odprta za javnost od leta 2010.

Od informacijskih tabel sem krenil v oster ovinek levo v strm breg, kjer sem iz hribovitega, baskovskega dela Pirinejev prešel v visokogorje in v smer gorskega smučarskega središča Arrete-la Pierre-St-Martin kjer je bil v gorski koči Jeandel zaključek desete etape.

Od Sainte-Engrace do gorske koče Jeandel je bilo predvideno 1200 m vzpona na nadmorsko višino 1760 m v razdalji 12 km približno pet ur hoje. Vzpon je bil po gostem bukovem gozdu, kjer so bile postavljene opozorilne table za delov v gozdu. Kmalu sem zaslišal zvoke verižnih žag in padce dreves. Sledil sem oznaki GR10, saj druge izbire nisem imel. Gozd je bil soparen in ozračje je bilo naelektreno, tako da je bil vzpon zelo neprijeten, svoje je dodala tudi morebitna nevarnost padajočih dreves. Ko sem se po dveh urah hoje dvignil nad gozdno mejo sem opazil, da se okoli mene nabirajo gosti nevihtni oblaki. Umakniti se nisem mogel nikamor. Pamet mi je narekovala naj se obrnem in se vrnem v Sainte-Engrace. Celotno etapo sem hodil sam in zdelo se mi je da so se ostali pohodniki ustrašili slabe vremenske napovedi za prihodnje dni. Vendar je bil vzpon res naporen in nisem želel ponoviti hoje naslednji dan še enkrat. Pogledam zemljevid in do cestnega prelaza ceste D132 Cold de la Pierre-St-Martin na meji med Francijo in Španijo naj bi imel še dve uri hoje. Pogledam po oblakih, kjer nisem zasledil bliskanja, niti slišal grmenja, zato sem se odločil, da hitro nadaljujem naprej. Hitro sem prišel do gorske makadamske ceste, ki se je v velikih ovinkih mimo pašnikov dvigala proti prelazu. Vreme je postajalo vedno bolj soparno in zrak vedno bolj težek, hodil sem hitro in v stresu zaradi morebitne bližajoče nevihte. Dvignil sem se na planotast svet zakrasel svet, kjer se je pred menoj odprl veličasten razgled na zasnežene vršace Pirinejev. Okoli mene se je paslo govedo, sam pa sem hitel naprej, sedaj sem v daljavi zaslišal grmenje, ki mi je dalo dodaten pospešek. Pod seboj sem zagledal kačast asfaltni pas gorske ceste D132, ki vodi preko Pirinejev in kmalu sem skoraj padel na parkirišče na vrhu prelaza, kjer je bilo parkirano nekaj avtomobilov in motoristov

Cestni prelaz Cold de la Pierre-St-Martin je na nadmorski višina 1.766 m na francosko-španski meji v zahodnih Pirenejih v departmaju Pyrénées-Atlantiques (Francija) in Navarra (Španija). Blizu vrha prelaza je smučarska postaja Arette-Pierre-Saint-Martin.

Leta 2015, na dan Bastilje, se je deseta kolesarska etapa Toura povzpela na ta prelaz in naprej do turističnega središča Pierre Saint Martin, ki je prvič v zgodovini gostil konec kolesarske etape Tour de France.

Vsako leto 13. julija od leta 1375 na vrhu gorskega prelaza poteka obred Poklon treh krav. Poklon trem kravam je letna slovesnost, ko se zberejo ljudje iz sosednjih pirenejskih dolin Barétous (Francija) in doline Roncal (Navarra, Španija). Slovesnost poteka vsak 13. julij na vrhu Col de la Pierre St Martin v bližini kamna sv. Martina, ki tradicionalno označuje mejo med mestoma Roncal in Barétous. Tam ljudje iz Barétousa predajo tri krave prebivalcem Roncala kot davek miru, ki se plačuje vsako leto vsaj od leta 1375. Poklon treh krav včasih velja za najstarejšo mednarodno pogodbo, ki še velja.

Natančen izvor tradicije ni znan, vendar dokumentirani dokazi kažejo, da je bila stara že dolgo pred pravno arbitražo iz leta 1375.

Čeprav se tradicionalno imenuje davek, je plačilo treh krav sinalagmatična pogodba med enakimi. Ustanovljena je bila s posredovanjem tretje osebe, ljudi iz Ansója. Arbitražna odločitev je bila izdana v Ansóju (Aragón, Španija) 16. oktobra 1375. Uradni zapisi o njegovem praznovanju segajo vsaj v leto 1575. Zapisi, ki potrjujejo praznovanje pred letom 1575, niso ohranjeni. Slovesnost je od takrat potekala skoraj vsako leto, le dvakrat so jo prekinili. Prva prekinitev se je zgodila leta 1793 med vojno konvencije med Francijo in Španijo. Druga prekinitev se je zgodila leta 1940 med nacistično okupacijo Francije. V obeh primerih so prebivalcem Barétousa regionalne oblasti preprečile udeležbo na slovesnosti iz strahu, da bi pobegnili v Španijo.

Na prelazu me je dohitela gosta megla, tako, da sem moral vključiti GPS navigacijo, ki me je s ceste vodila na smučišče brez vidne potke. Rahel spust in že sem prišel pred kočo oz. po francosko zatočišče Jeandel.

Tedaj se je pričela „mati vseh neviht“, zapihal je orkanski veter in razbesnelo se je neurje z grmenjem in strelami. Res sem imel srečo, da sem skoraj na minuto natančno ušel na varno.

ETAPA 11 (Gorsko zavetišče/koča Jeandel > Lescun, 15 km)

Ko sem vstopil v kočo Jenadel, sem se moral najprej sezuti in odložiti pohodne palice v manjšo shrambo z zasilnim ležiščem. Nato sem vstopil v prijetno, domačo atmosfero koče, zunaj je že divjala nevihta in počutil sem se varno.

Kočo je leta 1963 zgradil René Jeandel, smučarski prvak v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Nahaja se na nadmorski višini 1670 metrov na skalnem vrhu in ima zato izjemen panoramski pogled na različne vrhove pogorja. Žal sreče z razgledom nisem imel niti naslednji dan, ko je bila okolica ovita v gosto meglo.

V koči me je pričakala skupina pohodnikov, ki so se zaradi slabega vremena odločili počakati na varnem. Zanimiva druščina nas je bilo: od para mojih let iz Singapurja, ponovno para mojih let iz Kanade, potem ponovno par mojih let iz Nizozemske (zgleda, da smo 50-letniki kar aktivni pri adrenalinskih projektih, hec) potem Francozi, Nemci, Italijani...

Prenočišče je bilo zelo ugodno: 45€ z vključeno večerjo in zajtrkom. Pri večerji smo posedli ob dolgi mizi, nato pa smo imeli zelo obilno predjed, glavno jed in sladico za kar sta skrbela skrbnika koče. Večerja je bila okusna in obilna, nihče ni ostal lačen. Podobno je bilo pri zajtrku. Res dobra postrežba in pohvala skrbnikoma.

Po večerji smo se zapletli v pogovore o naših pohodniških izkušnjah po GR10 ter si izmenjali nasvete. Zunaj je divjalo dolgo neurje in ne predstavljam si, kako bi preživel tako ujmo zunaj v šotoru. Razglašeno je bilo rdeče vremensko opozorilo in skrbelo nas je kako bo s potjo naslednji dan, ko je bila napovedana krajša umiritev slabega vremena pred novim rdečim opozorilom, v naslednjih dneh.

Jutro se je prebudilo v gosto meglo, ki je ovijala pokrajino. Po zajtrku sem naredil še skupinsko 360° prostorsko fotografijo. Pohodniki smo kot skupina odšli v smeri GR10. Zaradi goste megle sem vklopil satelitsko navigacijo, ki mi je kazala drugačno pot kamor je krenila skupina. Opozoril sem na smer, vendar so ostali že pogumno odšli v smeri smerokazov GR10. Tako sem nadaljeval sam. Pot se je vila nad gornjimi postajami žičnic smučarskega centra. Teren je bil kraški z globokimi vrtačami in kontami in težko sem si predstavljal varno smuko na tem območju. Verjetno pozimi postavijo opozorilne table na nevarna mesta. Široka kamnita steza za snežne teptalce me je pripeljala do prvega smerokaza GR10 in ker v bližini ni bilo 'žive duše' se mi je posvetilo, zakaj... ostali pohodniki so šli po smerokazih GR10, vendar so zaradi goste megle šli v smer po kateri so prišli prejšnji dan. Megla se je dvignila, in čeznjo so se pričeli prebijati sončni žarki, tako da je bila vidljivost nekaj sto metrov. Teren je bil zame kot krasoslovca zelo zanimiv, zato sem poskusil dokumentirati pokrajino. Kmalu so me pričeli dohitevati pohodniki, ki so potrdili mojo ugotovitev o napačni smeri.

Hoja se je nadaljevala nad obširnimi smučišči. Pričel se je zložen vzpon med škrapljami, kontami in ostalimi številnimi kraškimi pojavi na tem kraškem območju. Po jeklenicah in klinih sem se vzpel na prelaz Pas de l'Oskue (1922 m), kjer sem doživel alpsko vzdušje in čar podoben našim slovenskim goram. S prelaza sem se prek melišč in postavljenih možicev spustil v izravnani kraški svet. Tu sem srečal skupino španskih gornic in gornikov, ki so se vzpenjali na Pic d'Anie (2504 m). Vrh me je zamikal, vendar sem imel pred seboj slabo vremensko napoved, ki je napovedovala „mati vseh neviht“ - ne vem ali obstaja še slabše vremensko opozorilo od rdečega alarma? Vijoličast alarm? Skratka, napoved je bila za popoldne zelo nevarna zato sem odmislil vzpon in nadaljeval v svoji načrtovani smeri po trasi GR10. Od koče sem že prehodil dobrih šest kilometrov in prispel sem do naslednjega prelaza Pas d'Azuns (1873 m). Gosta megla je žal preprečevala lepe razglede. Bil sem razočaran, saj sem se nadejal lepe zbirke panoramskih posnetkov slikovite pokrajine. Dohitel me je kanadski par, s katerim sem se družil v koči Jeladel. Skupaj smo se po lepo speljani potki ob strmem pobočju spustili dvesto metrov nižje do sicer zaprte koče Cabane du Cap de la Baltch (1689 m). Tu sem se namenil oskrbeti s pitno vodo, katere vir je bil označen na zemljevidu, vendar vodnega zajetja ni bilo. Bil je že čas za kosilo, zato sem se odločil oditi malce iz poti proti brzicam hudournika Le Lauga, ki je bil le nekaj minut hoje od koče. Kanadčana sta nadaljevala pot, jaz pa sem se razkomotil ob potočku, se oskrbel z vodo in skuhal kosilo.

Na poti navzdol v dolino je bilo območje prekrito s podornimi skalami, morda celo balvani. Bolj kot sem se spuščal, gostejša je postajala megla. Ko sem prišel do dreves, sem vstopil v temačen gozd, z zloveščo meglo. Vlaga je bila neznosna, gozd je deloval slikovito in me je spominjal na moje otroške predstave temnih gozdov iz otroških pravljic. Pot je bila blatna in ponekod sem se moral prebijati skozi blatne luže in močvirnat svet. Tako sem prispel do koče De l'Aberouat na nadmorski višini 1450 m. Zaželel sem si toplega čaja, vendar je bila koča zaprta in pred njo je sedel oskrbnik, ki je dejal, da se bo koča odprla šele čez dve uri, pogrešal sem slovenske gorske koče ki so gornikom na razpolago preko celega dneva. Od koče naj bi bil eden najlepših razgledov na gorski svet Pirinejev, žal pa sem poleg informacijske table z vrisano panoramo območja, videl le mlečno belo meglo.

Ponovo sta me dohitela Kanadčana, ki sem ju očitno prehitel nekje na poti, ter nekaj francoskih gornikov. Po potki po meglenih pobočjih smo se previdno zaradi spolzkega blata spustili do Lescuna, ki je bil končna postaja enajste etape.

Lescun je gorska vasica na nadmorski višini 900 m. Deluje prijetno in zelo čisto. Vasica s svojimi lepo urejenimi hišami deluje kot malo mestece. Vendar ima danes samo 170 stalnih prebivalcev, ostale hiše pa so preurejene za turiste in obiskovalce gorskega sveta. Ko so se začeli popisi prebivalstva, je imela vasica leta 1793 kar 1212 prebivalcev, svoj vrh pa je dosegla leta 1872 ko je štela 1479 prebivalcev. Prebivalstvo je konec 19. stoletja pričelo strmo upadati, tako, da je bilo po 1. svetovni vojni samo še 600 prebivalcev, po drugi svetovni vojni pa 440.

Pričelo je rahlo rositi, v daljavi pa se je slišalo grmenje nevihte. Kanadčana sta imela rezerviran apartma v eni izmed vaških hiš, ostali pa so se odločili spustiti do kampa nižje pod Lescunom.

Glede na vremensko napoved me ni mikalo preživeti dan ali dva, morda celo tri v šotoru, zato sem poiskal gostišče. Slabo vreme ima tudi svojo prednost, saj je bila vasica prazna turistov in sem imel možnost dobiti prenočišče. Gostišče Hébergement Pic d'Anie, ki se je nahajalo v centru vasi mi je že zunaj dajalo, pozitivne vibracije, zato sem se odločil ostati tu. Pričakali so me izredno prijazni oskrbniki. Gostišče s prenočišči upravlja skupina mladih, ki so se leta 2014 namensko odpovedali svojim karieram v mestih ter pričeli svoj projekt v gorski vasici Lescun. Gostišče je majhno s samo petimi sobami vendar dodanimi sobami s skupnimi ležišči. Vsa notranjost je okusno opremljena s pridihom domačnosti in patino nekega časa in samega kraja – tak poseben občutek.

Zunaj je pričelo močno deževati, zato sem rezerviral pol penzion za dva dni. Izredno ugodna cena za prenočišče z zajtrkom in večerjo, samo 45€ na noč. Obroki pa.... kot v nadstandardnih gostiščih, odlična postrežba, dobra hrana in odlično vzdušje.

ETAPA 12 (Lescun > Etsaut, 16 km)

Postanek v gostišču Hébergement Pic d'Anie mi je dobro del. Končno sem si lahko privoščil dolg, vroč tuš, opral blatne hlače ter perilo in posušil že povsem razmočene čevlje.

Čeprav je bila vremenska napoved z rdečim alarmom, sem potihoma računal, da bom vseeno nadaljeval naslednji dan. Zjutraj je prišla skupina španskih pohodnic in pohodnikov iz Pamplone. Bili so popolnoma premočeni. Zakurili smo ogenj v odprtem ognjišču, da smo lahko posušili gozdarje. Moji so bili še zmeraj mokri od prejšnjega dneva, tako da sem kratek sprehod po deževnem Lescunu opravil kar v rezervnih supergah. Pričelo je močno deževati in dež se je spremenil v dobesedno neprekinjen škaf vode iz neba. Tako intenzivnega dežja se ne spomnim kot sem ga doživel tedaj v Lescunu. Nadaljevanje poti sem preložil v naslednji dan. V Lescunu smo tako ostali vsi, ki smo prispeli prejšnji dan, le s parom iz Kanade smo izgubili stik – verjetno sta si privoščila zakonski počitek v najeti hiški v Lescunu. Dolgčas smo preko dneva preganjali z igranjem namiznih iger ter pogovori o naših predhodnih pohodniških izkušnjah. Zunaj je deževalo in nevihta je praktično skozi cel dan besnela z grmenjem in strelami. Proti večeru je prišel pohodnik, fant iz Dublina, star morda petindvajset let, ter povedal svojo kalvarijo doživetja poti, ko ga je v gorah zalotila nevihta, kako je bežal pred strelami in se nižje umikal padajočemu drevju. Hodil je po visokogorski trasi, HRP, ki je bolj izpostavljena. Povedal je, da je pot postala neprehodna in da nadaljuje naprej po trasi GR10.

Zjutraj sem pozajtrkoval, preveril vremensko napoved, ki ni bila obetajoča, ter se naposled tudi na podlagi Irčeve pripovedi odločil, da bom pri dvanajsti etapi naredil, sicer po kilometrini daljši, vendar varnejši ovinek s spustom v dolino ter potem ob cest N134, mimo vasice Cette-Eygun do Esaulta, kjer je bil konec dvanajste etape. Jutro se je začelo obetavno, brez dežja, vendar je bila gorniška pot blatna, zato je bila odločitev s spustom po lokalni cesti v dolino bolj pametna odločitev.

V dolino sem se spustil zelo hitro, po dveh urah prišel do vasice Cette-Eygun ter potem še kar ob regionalni cesti v slabi uri hoje do srednjeveške vasice Bores. Vasica je tudi postojanka romarske poti Saint-Jacques-de-Compostela. V središču vasi je kamnita cerkev sv. Mihaela. Moj prihod v vasico je bil še očitno dovolj zjutraj, saj je bilo naselje kot opuščeno in ulice prazne. Cerkev sv. Mihaela je bila odprta, kratek ogled in postanek pred oltarjem, potem pa nadaljevanje proti sosednjemu Etsautu, ki je oddaljen le slab kilometer. Pričelo je rahlo deževati, tako da sem v naselje vstopil z razprtim dežnikom. V vodniku je bila omenjena trgovinica, kjer si lahko popotnik dopolni zalogo hrane. Trgovina je bila odprta, vendar je bila zelo slabo založena, tako da sem se odločil preskočiti nabavo hrane, saj sem še imel za nekaj dni zaloge. Že sem nameraval oditi naprej po poti, ko sredi trga zagledam v Lescunu izgubljeni kanadski par. Kjub slabi napovedi prejšnji dan, sta se odločila oditi po isti časovni bližnjici kot jaz, vendar je bil dež tako intenziven, da ni premočil samo njiju ampak celotno vsebino njunih nahrbtnikov, čeprav sta ju imela zaščitene s pelerino. Sedaj sta najela sobo in sušita premočeno opremo.

Iz Etsauta sem tako krenil v trinajsto etapo. Baskovska dežela je bila za menoj in vstopil sem v Osrednje Pirineje.

ETAPA 13 (Etsaut > Gabas, 25 km)

Trinajsta etapa poteka od Etsauta do Gabasa in je dolžine 25 km s 160 m vzponov in 1200 m spustov.

Zapuščal sem deževno Baskovsko deželo ter iz Etsaulta krenil južno po lokalni asfaltirani cesti ob levem bregu hudourniške reke Le Gave d'Ase (d'Aspe) proti trdnjavi Fort du Portalet. Sedaj že utrjen, sem stoično prenašal rahlo rosenje (še malo pa mi bodo zrasle škrge...sem si mislil) ter se po po dobrem kilometru asfalta pričel po kamniti stezi, podobni mulatjeri dvigati nad utrdbo.

Fort du Portalet v dolini Aspe v Bearnu v francoskih Pirenejih je bila zgrajena v obdobju od leta 1842 do 1870.

Utrdba zgrajena po ukazu Louisa Philippa I, je imela namen varovati mejo na Pirenejih in braniti dostop do Col du Somport. V utrdbi je bilo v začetku nastanjenih 400 vojakov. Utrdba je med 1871 in 1925 služila kot skladišče in vojašnica za 18. pehotni polk.

Med drugo svetovno vojno je francoski kolaborantski Vichyjski režim v tej trdnjavi interniral Léona Bluma, Édouarda Daladierja, Paula Reynauda, Georgesa Mandela in Mauricea Gamelina, ki so bili v tej utrdbi politični zaporniki. Po sojenjih v Riomu je bil Reynaud premeščen v nemško skrbništvo in zadržan v Nemčiji. Mandel je bil odpeljan v Pariz, kjer ga je leta 1944 usmrtila milica v maščevanju za atentat na Philippa Henriota, uradnika Vichyskega režima. Po vojni je bil Philippe Pétain, vodja Vichyske vlade v utrdbi zaprt od 15. avgusta do 16. novembra 1945.

Tik nad utrdbo je steza krenila ostro levo v prepadne stene izsekano kamnito stezo imenovano Chemin de la Mature, nad katero so se dvigovali strmi spodmoli. Pod kamnito, zaradi dežja spolzko stezo se je spuščal strm prepad, ki se je s hojo navzgor vedno bolj poglabljal. Varoval ob robu poti ni, vendar za razumnega pohodnika ni nevarnosti padca v globino.

Steza Chemin de la Mâture je 1200 metrov dolga pot, sklesana v prepadno skalo nad dolino potoka La Secoue, blizu njegovega sotočja z Gave d'Aspe. Značilnost steze je štiri metre visok in do štiri metre širok sklesan žleb, večinoma širine približno meter in pol.

Od leta 1660 sta se kralj Ludvik XIV in njegov minister Colbert odločila, da bosta Franciji zagotovila veliko mornarico. Soočen s težavami pri pridobivanju lesa s severa zaradi vojn in stroškov se je Colbert odločil izkoristiti gozdove zahodnih Pirenejev, ki so ponujali velika kakovostna drevesa in transportne poti preko Gavesa do pristanišča Bayonne. Z vzpostavitvijo transportne poti bi bilo tako gospodarsko izkoriščenih več gozdov. Po prekinitvi med letoma 1720 in 1750 je izkoriščanje doseglo vrhunec v drugi polovici 18. stoletja, ko je vladal Ludvik XV.

Operacija izgradnje transportne poti je bila zaupana Korpusu inženirjev mornarice. Dokončana je bila leta 1722. Izkoriščanje dreves za mornarico v dolini Aspe se je končalo leta 1778 zaradi poseka vseh razpoložljivih dreves.

Kamnito izsekano stezo sem zapustil s prehodom v gozd, prenehalo je deževati in skozi oblake se je nakazalo se sonce, ki je hipoma ozračje naredilo soparno. Nad seboj sem zaslišal nevihtno grmenje, ki pa je med vzponom v gozdnati pokrajini prenehalo. Steza je prečkala potočke in manjša slapišča. Dvignil sem se do nadmorske višine 1600 m, ko se je steza prevesila v zložno potko in je gozd prešel v travnata pobočja. Vstopil sem v narodni park Pirinejev (Parc national des Pyrénées ). Grmenje v daljavi je prenehalo, vendar je rahlo rosilo, V oddaljenosti 50 m sem zagledal truplo velike krave iz katerega se je še kadilo, očitno ga je še pred kratkim zadel strela. Okoli trupla je bilo že zbranih nekaj deset beloglavih jastrebov, ki so pričeli s „čistilno akcijo“. Po dolini sem se zložno dvigoval proti prelazu Col'd Ayous in gori Pic d'Ayous (2288 m). Po dveh urah počasnega, zložnega vzpona je še zmeraj rosilo in prišel sem malce pod mejo velikega oblaka, ki je prekrival območje prelaza. Ura je bila osem zvečer, zato sem se odločil postaviti šotor in prenoičiti. V narodnem parku šotorenje ni dovojljeno, vnedar je izjema za pohodnike, da lahko na poti od sedmih zvečer do sedmih zjutraj postavijo šotor in prenočijo. Krenil sem s poti proti potočku, ki je pritekal iz krnice pod prelazom ter si na s travo poraslem pomolu postavil šotor. Na srečo je končno prenehalo rositi, tako,da sem si lahko pripravil večerjo in se umil v potoku. Zaradi vlage v zraku se je pričelo neprijetno ohlajati, zato sem se zavil v puhasto spalno vrečo in v hipu, se, ko sem zaprl oči potopil v globok spanec vse do jutranje svetlobe.

Jutro je bilo oblačno, vendar na srečo brez dežja. Po zajtrku sem pospravil šotor in se hitro povzpel do prelaza Col d'Ayous. Okolišnje gore so bile zavite v goste oblake, tako da z razgledom nisem imel sreče. Bil pa je veličasten pogled na Pic du midi d'Ossau, ki je z višino 2884 m, le za dvajset metrov višji od slovenskega Triglava. Kljub temu, da je bila gora jz oblačno kapo je bil pogled nanjo izjemno slikovit.

Vrh Pic du midi d'Ossaua je bil prvič osvojen leta 1552 z odpravo, ki jo je vodil François de Foix-Candale, ki je kasneje postal škof Aire.

Zaradi oblakov sem vzpon na samo nekaj deset minut oddaljen vrh Pic d'Ayous opustil ter se spustil v ledeniško dolino, kjer je ob slikovitem jezeru Lac d'Ayas postavljena gorska koča Refuge d'Ayous. Bilo je še zgodnje jutro in okoli jezera je bilo postavljenih nekaj deset šotorov. Koča je bila že odprta in polno zasedena. Zaželel sem si krepkega zajtrka, vendar, ker nisem bil gost nisem mogel naročiti obroka. Upravnik koče, mi je skoraj zlovoljno ponudil paket krekerjev po 5€. Logika gorskih koč v Pirinejih je gorniku vajenih gostoljubja in založenosti slovenskih gorskih postojank povsem tuja.

Območje jezera Lac d'Ayas, ki se nahaja v sami krnici sem hitro zapustil in se po gorski potki mimo slikovitih slapov in spodaj ležečega jezera spustil v dolino proti Gabasu, končnemu cilju trinajste etape.

ETAPA 14 (Gabas > Gourette, 23 km)

Prihod v Gabas je bil glede na popolnitev zalog hrane (ponovno) razočaranje. Nekaj hiš z majhno trgovino z zelo omejeno izbiro. Prodajali so v naprej pripravljene obroke za pripravo v mikrovalovni pečici. Prijazna prodajalka mi je ponudila gretje hrane v mikrovalovki, kar sem sprejel. Pred seboj sem imel težavno 24 km dolgo štirinajsto etapo s končnim ciljem v smučarskem centru Gaurette. Vremenska napoved za prihajajoče dni je bila zelo slaba, intenzicen dež in tudi možnost sneženja v višjih legah. V Gabasu sem se počutil ujetega zato sem nadaljeval po markacijah GR10. Medtem, ko sem končal topli obrok se je nenadoma prikazala dolga kolona kolesarjev, ki je bila kot sem pozneje ugotovil predhodnica velike kolesarske tekme z nekaj tisoči kolesarji na trasi ceste D934 proti francoski-španski meji na prelazu Portaled d'Aneu. Trasa GR10 je dober kilometer vodila po asfaltni cesti proti manjši hidroelektrarni, tako da sem hodil po levi strani ceste, mimo mene pa so sopihale kolesarke in kolesarji. Pri elektrarni so me smerokazi za GR10 obrnili ostro levo proti soteski Du Soussouéou.

Petkilometrska potka proti soteski Soussoueou je potekala pod zahodnim pobočjem gore Pic de la Sagette (2031 m). Pričelo je deževati in 1500 m vzpon po kamniti potki z ostrimi kamni in skalami je zaradi spolzkih kamnov postal naporen. Dež se je stopnjeval in prešel v rosenje, ko sem prispel do planine Cabanes de Cezy. Okolišnje gore so bile zavite v goste oblake, ki sem jih kmalu z vzponom dosegel in pričel hoditi v gosti megli. Ura je bila pet popoldne in pred seboj sem imel še najmanj šest ur vzpona do prelaza Hourguette d'Arre (2465 m). Pričelo se je ohlajati, sam pa sem bil kljub dobri opremi premočen tako od znoja kot od vlage iz okolice. Na planini Cabanes de Cezy sem skrenil s poti ter si poiskal zatočišče v stari pastirski kamniti bajtici. Pastirska bajta je bila brez oken in vir svetlobe je bil nizek vhod. V bajti me je pričakal Francoz Markus, s katerim sva se že v prejšnjih dneh srečevala. Tudi on je bil premočen in premražen. Skupaj sva kljub dežju v okolici nabrala, recimo temu, suho dračje in zakurila v bajti. Kmalu se je prijetno ogrelo, tako da sva se lahko preobleka v suho obleko ter si pripravila toplo večerjo. Pregledala sva vremensko napoved, ki je bila za naslednjih sedem dni zelo slaba. Pred menoj so bili visoki prelazi, zato me je skrbel sneg, in varnost.

Želja po nadaljevanju poti je bila zelo velika, vendar sem dal prednost varnosti. Odločil sem se, ker sem bil tako rekoč ujet, da previdno nadaljujem do smučarskega centra Gaurete in potem prekinem svojo pot po GR10. Pastirski stan je bi sprva prijeten, ko pa sem vklopil svetilko, sem opazil, da je bil nastlan z mišjimi drekci. Pomislil sem na mišjo mrzlico in postalo mi je žal, da si nisem postavil šotora na prostem. Zunaj je divjala nevihta, tako da so pretehtali mišji drekci. Po tleh sem razprl zaščitno aluminijasto ponjavo ter si na njej pripravi ležišče.

Zjutraj sem se prebudil v temen oblak, ki je sedel na planino Cabanez de Cezy. Zaradi nesnage po tleh sem previdno pospravil opremo. Po kilometrski zložni poti pod dolgimi skalnimi spodmoli južnega pobočja Moveyene Arcizette (2390 m) sem se pričel strmo vzponjati proti prelazu Hourguette d'Arre.

Rosenje je prehajalo v hladen dež in pričel s pihati veter, ki je postajal že skoraj orkanski. Dež je prešel v ledeno sodro in v nekaj minutah se je razbesnel kratek vendar močen snežni vihar. V trenutku sem bil kot sneženi mož. Pokrajina je postala bela in vsi vidni znaki za orientacijo so izginil. Vključil sem satelitski sprejemnik v katerem sem imel označeno pot ter korakal po smeri označene smeri, ki jo je nakazovala elektronika. Ohladilo se je še bolj, toliko, da mi je premočena jakna pričela zmrzovati. Desni čevelj, ki je po skoraj 300 km hoje na pregibu dobil luknjo skozi katero je neusmiljeno prodiral mrzla voda. Od mraza me je pričela boleti noga, zato sem sem zamenjal premočene volnene nogavice v nove suhe, ki pa so bile kmalu premočene. Dosegel sem prelaz s katerega sem videl samo meglo ter zasnežene strmine iz katerih so štrlele skale. Na desni je bil vrh gore Pic d' Anglas (2439 m) do katrega sem imel le 15 min. vzpona. Vendar se nisem smel ustavljati ali izzivati usode po zasneženih brezpotjih pod katremi so bili strmi prepadi. Poln adrenalina sem spustil po strmini gledajoč zgolj GPS sprejemnik. Po pol ure adrenalinskega spusta sme prišel pod oblak in kmalu našel uhojeno pot, saj nižje ni snežilo. Po strmi poti sem se hitro spustil do vhodov v stare rudnike pod goro d'Anglas na nadmorski višini 2100 m.

V 18. stoletju in morda že prej so na območju Arre izkoriščali rudnike. Potem pa so se ob koncu 19. stoletja, zlasti zaradi tehničnega napredka, ki je omogočil izkoriščanje novih nahajališč, za ta kraj začela zanimati podjetja. Leta 1882 je Société des Mines d'Arre izkoriščala rudnike na območju d'Arre in kmalu zatem začela izkoriščati tudi rudnike d'Anglas. Izkazalo se je, da rudniki tedaj niso bili več donosni zato so bili leta1893 rudniki opuščeni. Rudniki d'Anglas so doživeli kratko renesanso na začetku 20. stoletja, potem ko je koncesije odkupila družba Société des Mines de Laruns. Toda po nadaljnjem razočaranju in nedonosnem pridobivanju so bili leta 1916 dokončno opuščeni. Končno je koncesije še zadnjič kupila družba Société Ibérienne des Mines de Laruns, ki jih ni izkoriščala, ampak je prodala vso opremo, ki jo je lahko, pustila pa je le nekaj ruševine, vidne še danes.

Od leta 1887 do 1893 je v rudnikih Anglasa poleti delalo približno sto delavcev. Delali so kot rudarji ali valjarji in bili razdeljeni v ekipe, od katerih je vsaka opravljala posebno delo priprave in odvijanja. Rudarji so delali 8 ur na dan, valjarji pa 10 ur na dan. Delo, ki je potekalo podnevi in ponoči, je bilo plačano po metru avansa v galeriji ali dimniku oziroma po kvadratnem metru ogoljene žilne površine. Na splošno so rudarji zaslužili več kot 5 frankov na dan, medtem ko so valjarji in delavci dobili 3 do 4 franke.

Vsi ti delavci so bili nameščeni v veliki baraki, zgrajeni v bližini rudnika, in so bili nameščeni pod vodstvom rudarskega mojstra, ki je bil skupaj s skladiščnikom in inženirjem podjetja nameščen v popolnoma ločeni stavbi. Nekaj sob bi lahko namenili turistom, če bi jih presenetilo slabo vreme.

Po izkopavanju je bila ruda odpeljana z rudarsko železnico, ki je bila povezana z nadzemnim kablom, v kraj Gourette, kjer je bila nameščena pralnica in sortirnica. Nadzemne evakuacijske poti, katerih skupna dolžina je bila 3 km pri višinski razliki približno 800 m, so bile razdeljene na 5 odsekov. Delovali so po sistemu, ki je tedaj bil v uporabi v nekaterih rudnikih v Alpah. Tako je vsak odsek sestavljen iz dveh vzporednih litih jeklenih kablov, med seboj oddaljenih 1,70 m in prosto razpetih med skrajnima točkama odsekov. Ti kabli, imenovani nosilni kabli, so bili kot poševne tirnice in na vsakem od njih se je kotalil voziček in služil izmenično za spuščanje rude. Vozička sta bila pritrjena in povezana z majhno neskončno jekleno vrvjo, imenovano traktorska vrv, ki je bila navita na dveh povratnih škripcih, od katerih je bil eden na vrhu, drugi na vznožju odseka. Kabel bi tako lahko spustil 40 ton v delvnem 10 urnem delavniku. Ta sistem je omogočal tudi v nasprotni smeri oskrbo rudnika z eksplozivom in ostalo opremo potrebno za rudarjenje.

Ob prihodu v Gourette so rudo najprej razvrstili na fiksne rešetke, nato pa jo razbili s kladivom ali sortirali ročno, če njena velikost ali sestava ni zahtevala takojšnjega sprejema v delavnico za mehansko pripravo. Slednja delavnica je delovala zahvaljujoč turbini z 20 konjskimi močmi, ki jo je poganjala voda in je morala samodejno ločevati rudo od jalovine na delih, kjer ročno sortiranje ni bilo mogoče. Tak način dela je omogočil predelavo do 25 ton v dvanajst urnem delavniku. Razbijanje z malim kladivom, ročno sortiranje in poganjanje mehanskih pripravljalnih sit je opravljalo okoli 20 žensk iz regije, ki so tako zaslužile od 1,50 do 2 franka na dan. Moški, zaposleni na kablih ali v delavnicah, so bili iz doline Ossau ali doline Lavedan in so zaslužili od 3 do 5 frankov na dan. Vse osebje delavnice, okoli 50 ljudi, ki so delali od 10 do 11 ur na dan, je živelo na podstrešjih in v spalnicah, moški in ženske pa so bili ločeni in nadzorovani.

Rudo, ki je bila komercialna zaradi prehoda skozi delavnice za bogatenje, so nato na velikih vozičkih odpeljali v Laruns in nato po železnici poslali v Bayonne, da bi jo končno izvozili. Iz Larunsa, kjer so bile trgovina z mešanim blagom in pisarne Société des Mines d'Arre et d'Anglas, so isti vozički pripeljali potrebne zaloge za vsa gradbišča.

Podjetje je samo prodajalo vsem svojim delavcem preko skladiščnika potrebne zaloge in vsakemu delavcu je bilo mogoče dostaviti le en liter vina na dan.

Mehanske pripravljalne delavnice pa so lahko delovale približno 8 mesecev na leto. Izven delovne sezone v rudnikih in delavnicah so se delavci vrnili k drugim dejavnostim. Tako so se tisti, ki so imeli v lasti zemljo in živino, ukvarjali s svojim osebnim delom, drugi pa so se lahko zaposlili kot delavci, lomilci kamna za izvajalce Oddelka za mostove in ceste ali kot zbiralci mrtvega lesa, raztresenega po gozdovih.

Po patru Françoisu Capdevielleju v njegovem delu Zgodovina doline Ossau, objavljeni leta 1891, so bili delovni pogoji delavcev precej spodobni in plače precej visoke. Tako so imeli delavci za osnovne potrebščine, ki jih je dobavila Société des Mines d'Arre et d'Anglas, ugodnosti na delovnem mestu v primerjavi s cenami v vaseh, pa tudi varstveni sklad za primer nesreč. Poleg tega je bila prisilna brezposelnost plačana in šteta kot premoženje. Pravzaprav je bila edina kritika, ki bi jo pater lahko izrekel podjetju, odsotnost majhnega oratorija v vojašnici.

Po rudnikih sem hitro dosegel ledeniško jezero d'Anglas. Z intenzivno hitro hojo sem se ogrel, zato sem se pri jezeru ponovno preobul v suhe volnene nogavice ter končno privoščil zajtrk.

Snežna avantura me je sedaj dokončno prepričala, da opustim nadaljevanje po poti GR10 in nadaljujem kdaj drugič, ko bodo boljši vremenski pogoji.

Od jezera d'Anglas na nadmorski višini 2000 m sem se po strmi potki ob visokih slapovih iztočnega potoka iz jezera v dobri ure hoje spustil do smučarkega središča Gourette, ki je bil zaključni del štirinajste etape in tudi moje končanje poti v sezoni leta 2024.

Sedaj že več ne presenečenje, v izvensezoskem obdobju v Gaurette nisem mogel dobiti toplega ali kakršnega koli obroka. Avtobusnih povezav v dolino ni bilo, zato sem se odločil za pešpot do dve uri odaljenega Larunsa. Vseeno sem poskusil srečo z avtoštopom...še zmeraj premočen z veliki nahrbtnikom v resnici nisem pričakoval, da bo kdo ustavil, vendar je je po nekaj minutah ustavil možakar mojih let. Učitelj iz Paua, ki se je zaradi slabe vremenske napovedi odločil, da prekine načrtovane vzpone po okolišnjih gorah in se vrne v dolino. Ko sem mu oenil snežni vihar mi je dejal, da sem imel veliko srečo in pohvalil, da sem se glede na vremenske razmere odločil prekiniti pot.

Sprva sem nameraval štopati samo do Larunsa vendar mi je moj voznik ponudil prevoz vse do 70 km oddaljenega Paua in železniške postaje. Med vožnjo v dolino sem na spletu kupil letalsko karto od Toulusa do Ljubljane. V Pau sem na vlak do Toulusa čakal le uro, še uro in pol z vlakom in že sem bil v Toulusu.

S pristankom na ljubljanskem letališču sem tako zaključil odpravo po GR10.