ETAPA 13 (Etsaut → Gabas, 25 km)
Trinajsta etapa poteka od Etsauta do Gabasa in je dolžine 25 km s 160 m vzponov in 1200 m spustov.
Zapuščal sem deževno Baskovsko deželo ter iz Etsaulta krenil južno po lokalni asfaltirani cesti ob levem bregu hudourniške reke Le Gave d'Ase (d'Aspe) proti trdnjavi Fort du Portalet. Sedaj že utrjen, sem stoično prenašal rahlo rosenje (še malo pa mi bodo zrasle škrge...sem si mislil) ter se po po dobrem kilometru asfalta pričel po kamniti stezi, podobni mulatjeri dvigati nad utrdbo.
Fort du Portalet v dolini Aspe v Bearnu v francoskih Pirenejih je bila zgrajena v obdobju od leta 1842 do 1870.
Utrdba zgrajena po ukazu Louisa Philippa I, je imela namen varovati mejo na Pirenejih in braniti dostop do Col du Somport. V utrdbi je bilo v začetku nastanjenih 400 vojakov. Utrdba je med 1871 in 1925 služila kot skladišče in vojašnica za 18. pehotni polk.
Med drugo svetovno vojno je francoski kolaborantski Vichyjski režim v tej trdnjavi interniral Léona Bluma, Édouarda Daladierja, Paula Reynauda, Georgesa Mandela in Mauricea Gamelina, ki so bili v tej utrdbi politični zaporniki. Po sojenjih v Riomu je bil Reynaud premeščen v nemško skrbništvo in zadržan v Nemčiji. Mandel je bil odpeljan v Pariz, kjer ga je leta 1944 usmrtila milica v maščevanju za atentat na Philippa Henriota, uradnika Vichyskega režima. Po vojni je bil Philippe Pétain, vodja Vichyske vlade v utrdbi zaprt od 15. avgusta do 16. novembra 1945.
Tik nad utrdbo je steza krenila ostro levo v prepadne stene izsekano kamnito stezo imenovano Chemin de la Mature, nad katero so se dvigovali strmi spodmoli. Pod kamnito, zaradi dežja spolzko stezo se je spuščal strm prepad, ki se je s hojo navzgor vedno bolj poglabljal. Varoval ob robu poti ni, vendar za razumnega pohodnika ni nevarnosti padca v globino.
Steza Chemin de la Mâture je 1200 metrov dolga pot, sklesana v prepadno skalo nad dolino potoka La Secoue, blizu njegovega sotočja z Gave d'Aspe. Značilnost steze je štiri metre visok in do štiri metre širok sklesan žleb, večinoma širine približno meter in pol.
Od leta 1660 sta se kralj Ludvik XIV in njegov minister Colbert odločila, da bosta Franciji zagotovila veliko mornarico. Soočen s težavami pri pridobivanju lesa s severa zaradi vojn in stroškov se je Colbert odločil izkoristiti gozdove zahodnih Pirenejev, ki so ponujali velika kakovostna drevesa in transportne poti preko Gavesa do pristanišča Bayonne. Z vzpostavitvijo transportne poti bi bilo tako gospodarsko izkoriščenih več gozdov. Po prekinitvi med letoma 1720 in 1750 je izkoriščanje doseglo vrhunec v drugi polovici 18. stoletja, ko je vladal Ludvik XV.
Operacija izgradnje transportne poti je bila zaupana Korpusu inženirjev mornarice. Dokončana je bila leta 1722. Izkoriščanje dreves za mornarico v dolini Aspe se je končalo leta 1778 zaradi poseka vseh razpoložljivih dreves.
Kamnito izsekano stezo sem zapustil s prehodom v gozd, prenehalo je deževati in skozi oblake se je nakazalo se sonce, ki je hipoma ozračje naredilo soparno. Nad seboj sem zaslišal nevihtno grmenje, ki pa je med vzponom v gozdnati pokrajini prenehalo. Steza je prečkala potočke in manjša slapišča. Dvignil sem se do nadmorske višine 1600 m, ko se je steza prevesila v zložno potko in je gozd prešel v travnata pobočja. Vstopil sem v narodni park Pirinejev (Parc national des Pyrénées ). Grmenje v daljavi je prenehalo, vendar je rahlo rosilo, V oddaljenosti 50 m sem zagledal truplo velike krave iz katerega se je še kadilo, očitno ga je še pred kratkim zadel strela. Okoli trupla je bilo že zbranih nekaj deset beloglavih jastrebov, ki so pričeli s „čistilno akcijo“. Po dolini sem se zložno dvigoval proti prelazu Col'd Ayous in gori Pic d'Ayous (2288 m). Po dveh urah počasnega, zložnega vzpona je še zmeraj rosilo in prišel sem malce pod mejo velikega oblaka, ki je prekrival območje prelaza. Ura je bila osem zvečer, zato sem se odločil postaviti šotor in prenoičiti. V narodnem parku šotorenje ni dovojljeno, vnedar je izjema za pohodnike, da lahko na poti od sedmih zvečer do sedmih zjutraj postavijo šotor in prenočijo. Krenil sem s poti proti potočku, ki je pritekal iz krnice pod prelazom ter si na s travo poraslem pomolu postavil šotor. Na srečo je končno prenehalo rositi, tako,da sem si lahko pripravil večerjo in se umil v potoku. Zaradi vlage v zraku se je pričelo neprijetno ohlajati, zato sem se zavil v puhasto spalno vrečo in v hipu, se, ko sem zaprl oči potopil v globok spanec vse do jutranje svetlobe.
Jutro je bilo oblačno, vendar na srečo brez dežja. Po zajtrku sem pospravil šotor in se hitro povzpel do prelaza Col d'Ayous. Okolišnje gore so bile zavite v goste oblake, tako da z razgledom nisem imel sreče. Bil pa je veličasten pogled na Pic du midi d'Ossau, ki je z višino 2884 m, le za dvajset metrov višji od slovenskega Triglava. Kljub temu, da je bila gora jz oblačno kapo je bil pogled nanjo izjemno slikovit.
Vrh Pic du midi d'Ossaua je bil prvič osvojen leta 1552 z odpravo, ki jo je vodil François de Foix-Candale, ki je kasneje postal škof Aire.
Zaradi oblakov sem vzpon na samo nekaj deset minut oddaljen vrh Pic d'Ayous opustil ter se spustil v ledeniško dolino, kjer je ob slikovitem jezeru Lac d'Ayas postavljena gorska koča Refuge d'Ayous. Bilo je še zgodnje jutro in okoli jezera je bilo postavljenih nekaj deset šotorov. Koča je bila že odprta in polno zasedena. Zaželel sem si krepkega zajtrka, vendar, ker nisem bil gost nisem mogel naročiti obroka. Upravnik koče, mi je skoraj zlovoljno ponudil paket krekerjev po 5€. Logika gorskih koč v Pirinejih je gorniku vajenih gostoljubja in založenosti slovenskih gorskih postojank povsem tuja.
Območje jezera Lac d'Ayas, ki se nahaja v sami krnici sem hitro zapustil in se po gorski potki mimo slikovitih slapov in spodaj ležečega jezera spustil v dolino proti Gabasu, končnemu cilju trinajste etape.
