ETAPA 12 (Lescun → Etsaut, 16 km)
Postanek v gostišču Hébergement Pic d'Anie mi je dobro del. Končno sem si lahko privoščil dolg, vroč tuš, opral blatne hlače ter perilo in posušil že povsem razmočene čevlje.
Čeprav je bila vremenska napoved z rdečim alarmom, sem potihoma računal, da bom vseeno nadaljeval naslednji dan. Zjutraj je prišla skupina španskih pohodnic in pohodnikov iz Pamplone. Bili so popolnoma premočeni. Zakurili smo ogenj v odprtem ognjišču, da smo lahko posušili gozdarje. Moji so bili še zmeraj mokri od prejšnjega dneva, tako da sem kratek sprehod po deževnem Lescunu opravil kar v rezervnih supergah. Pričelo je močno deževati in dež se je spremenil v dobesedno neprekinjen škaf vode iz neba. Tako intenzivnega dežja se ne spomnim kot sem ga doživel tedaj v Lescunu. Nadaljevanje poti sem preložil v naslednji dan. V Lescunu smo tako ostali vsi, ki smo prispeli prejšnji dan, le s parom iz Kanade smo izgubili stik – verjetno sta si privoščila zakonski počitek v najeti hiški v Lescunu. Dolgčas smo preko dneva preganjali z igranjem namiznih iger ter pogovori o naših predhodnih pohodniških izkušnjah. Zunaj je deževalo in nevihta je praktično skozi cel dan besnela z grmenjem in strelami. Proti večeru je prišel pohodnik, fant iz Dublina, star morda petindvajset let, ter povedal svojo kalvarijo doživetja poti, ko ga je v gorah zalotila nevihta, kako je bežal pred strelami in se nižje umikal padajočemu drevju. Hodil je po visokogorski trasi, HRP, ki je bolj izpostavljena. Povedal je, da je pot postala neprehodna in da nadaljuje naprej po trasi GR10.
Zjutraj sem pozajtrkoval, preveril vremensko napoved, ki ni bila obetajoča, ter se naposled tudi na podlagi Irčeve pripovedi odločil, da bom pri dvanajsti etapi naredil, sicer po kilometrini daljši, vendar varnejši ovinek s spustom v dolino ter potem ob cest N134, mimo vasice Cette-Eygun do Esaulta, kjer je bil konec dvanajste etape. Jutro se je začelo obetavno, brez dežja, vendar je bila gorniška pot blatna, zato je bila odločitev s spustom po lokalni cesti v dolino bolj pametna odločitev.
V dolino sem se spustil zelo hitro, po dveh urah prišel do vasice Cette-Eygun ter potem še kar ob regionalni cesti v slabi uri hoje do srednjeveške vasice Bores. Vasica je tudi postojanka romarske poti Saint-Jacques-de-Compostela. V središču vasi je kamnita cerkev sv. Mihaela. Moj prihod v vasico je bil še očitno dovolj zjutraj, saj je bilo naselje kot opuščeno in ulice prazne. Cerkev sv. Mihaela je bila odprta, kratek ogled in postanek pred oltarjem, potem pa nadaljevanje proti sosednjemu Etsautu, ki je oddaljen le slab kilometer. Pričelo je rahlo deževati, tako da sem v naselje vstopil z razprtim dežnikom. V vodniku je bila omenjena trgovinica, kjer si lahko popotnik dopolni zalogo hrane. Trgovina je bila odprta, vendar je bila zelo slabo založena, tako da sem se odločil preskočiti nabavo hrane, saj sem še imel za nekaj dni zaloge. Že sem nameraval oditi naprej po poti, ko sredi trga zagledam v Lescunu izgubljeni kanadski par. Kjub slabi napovedi prejšnji dan, sta se odločila oditi po isti časovni bližnjici kot jaz, vendar je bil dež tako intenziven, da ni premočil samo njiju ampak celotno vsebino njunih nahrbtnikov, čeprav sta ju imela zaščitene s pelerino. Sedaj sta najela sobo in sušita premočeno opremo.
Iz Etsauta sem tako krenil v trinajsto etapo. Baskovska dežela je bila za menoj in vstopil sem v Osrednje Pirineje.
