ETAPA 11 (Gorsko zavetišče/koča Jeandel → Lescun, 15 km)
Ko sem vstopil v kočo Jenadel, sem se moral najprej sezuti in odložiti pohodne palice v manjšo shrambo z zasilnim ležiščem. Nato sem vstopil v prijetno, domačo atmosfero koče, zunaj je že divjala nevihta in počutil sem se varno.
Kočo je leta 1963 zgradil René Jeandel, smučarski prvak v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Nahaja se na nadmorski višini 1670 metrov na skalnem vrhu in ima zato izjemen panoramski pogled na različne vrhove pogorja. Žal sreče z razgledom nisem imel niti naslednji dan, ko je bila okolica ovita v gosto meglo.
V koči me je pričakala skupina pohodnikov, ki so se zaradi slabega vremena odločili počakati na varnem. Zanimiva druščina nas je bilo: od para mojih let iz Singapurja, ponovno para mojih let iz Kanade, potem ponovno par mojih let iz Nizozemske (zgleda, da smo 50-letniki kar aktivni pri adrenalinskih projektih, hec) potem Francozi, Nemci, Italijani...
Prenočišče je bilo zelo ugodno: 45€ z vključeno večerjo in zajtrkom. Pri večerji smo posedli ob dolgi mizi, nato pa smo imeli zelo obilno predjed, glavno jed in sladico za kar sta skrbela skrbnika koče. Večerja je bila okusna in obilna, nihče ni ostal lačen. Podobno je bilo pri zajtrku. Res dobra postrežba in pohvala skrbnikoma.
Po večerji smo se zapletli v pogovore o naših pohodniških izkušnjah po GR10 ter si izmenjali nasvete. Zunaj je divjalo dolgo neurje in ne predstavljam si, kako bi preživel tako ujmo zunaj v šotoru. Razglašeno je bilo rdeče vremensko opozorilo in skrbelo nas je kako bo s potjo naslednji dan, ko je bila napovedana krajša umiritev slabega vremena pred novim rdečim opozorilom, v naslednjih dneh.
Jutro se je prebudilo v gosto meglo, ki je ovijala pokrajino. Po zajtrku sem naredil še skupinsko 360° prostorsko fotografijo. Pohodniki smo kot skupina odšli v smeri GR10. Zaradi goste megle sem vklopil satelitsko navigacijo, ki mi je kazala drugačno pot kamor je krenila skupina. Opozoril sem na smer, vendar so ostali že pogumno odšli v smeri smerokazov GR10. Tako sem nadaljeval sam. Pot se je vila nad gornjimi postajami žičnic smučarskega centra. Teren je bil kraški z globokimi vrtačami in kontami in težko sem si predstavljal varno smuko na tem območju. Verjetno pozimi postavijo opozorilne table na nevarna mesta. Široka kamnita steza za snežne teptalce me je pripeljala do prvega smerokaza GR10 in ker v bližini ni bilo 'žive duše' se mi je posvetilo, zakaj... ostali pohodniki so šli po smerokazih GR10, vendar so zaradi goste megle šli v smer po kateri so prišli prejšnji dan. Megla se je dvignila, in čeznjo so se pričeli prebijati sončni žarki, tako da je bila vidljivost nekaj sto metrov. Teren je bil zame kot krasoslovca zelo zanimiv, zato sem poskusil dokumentirati pokrajino. Kmalu so me pričeli dohitevati pohodniki, ki so potrdili mojo ugotovitev o napačni smeri.
Hoja se je nadaljevala nad obširnimi smučišči. Pričel se je zložen vzpon med škrapljami, kontami in ostalimi številnimi kraškimi pojavi na tem kraškem območju. Po jeklenicah in klinih sem se vzpel na prelaz Pas de l'Oskue (1922 m), kjer sem doživel alpsko vzdušje in čar podoben našim slovenskim goram. S prelaza sem se prek melišč in postavljenih možicev spustil v izravnani kraški svet. Tu sem srečal skupino španskih gornic in gornikov, ki so se vzpenjali na Pic d'Anie (2504 m). Vrh me je zamikal, vendar sem imel pred seboj slabo vremensko napoved, ki je napovedovala „mati vseh neviht“ - ne vem ali obstaja še slabše vremensko opozorilo od rdečega alarma? Vijoličast alarm? Skratka, napoved je bila za popoldne zelo nevarna zato sem odmislil vzpon in nadaljeval v svoji načrtovani smeri po trasi GR10. Od koče sem že prehodil dobrih šest kilometrov in prispel sem do naslednjega prelaza Pas d'Azuns (1873 m). Gosta megla je žal preprečevala lepe razglede. Bil sem razočaran, saj sem se nadejal lepe zbirke panoramskih posnetkov slikovite pokrajine. Dohitel me je kanadski par, s katerim sem se družil v koči Jeladel. Skupaj smo se po lepo speljani potki ob strmem pobočju spustili dvesto metrov nižje do sicer zaprte koče Cabane du Cap de la Baltch (1689 m). Tu sem se namenil oskrbeti s pitno vodo, katere vir je bil označen na zemljevidu, vendar vodnega zajetja ni bilo. Bil je že čas za kosilo, zato sem se odločil oditi malce iz poti proti brzicam hudournika Le Lauga, ki je bil le nekaj minut hoje od koče. Kanadčana sta nadaljevala pot, jaz pa sem se razkomotil ob potočku, se oskrbel z vodo in skuhal kosilo.
Na poti navzdol v dolino je bilo območje prekrito s podornimi skalami, morda celo balvani. Bolj kot sem se spuščal, gostejša je postajala megla. Ko sem prišel do dreves, sem vstopil v temačen gozd, z zloveščo meglo. Vlaga je bila neznosna, gozd je deloval slikovito in me je spominjal na moje otroške predstave temnih gozdov iz otroških pravljic. Pot je bila blatna in ponekod sem se moral prebijati skozi blatne luže in močvirnat svet. Tako sem prispel do koče De l'Aberouat na nadmorski višini 1450 m. Zaželel sem si toplega čaja, vendar je bila koča zaprta in pred njo je sedel oskrbnik, ki je dejal, da se bo koča odprla šele čez dve uri, pogrešal sem slovenske gorske koče ki so gornikom na razpolago preko celega dneva. Od koče naj bi bil eden najlepših razgledov na gorski svet Pirinejev, žal pa sem poleg informacijske table z vrisano panoramo območja, videl le mlečno belo meglo.
Ponovo sta me dohitela Kanadčana, ki sem ju očitno prehitel nekje na poti, ter nekaj francoskih gornikov. Po potki po meglenih pobočjih smo se previdno zaradi spolzkega blata spustili do Lescuna, ki je bil končna postaja enajste etape.
Lescun je gorska vasica na nadmorski višini 900 m. Deluje prijetno in zelo čisto. Vasica s svojimi lepo urejenimi hišami deluje kot malo mestece. Vendar ima danes samo 170 stalnih prebivalcev, ostale hiše pa so preurejene za turiste in obiskovalce gorskega sveta. Ko so se začeli popisi prebivalstva, je imela vasica leta 1793 kar 1212 prebivalcev, svoj vrh pa je dosegla leta 1872 ko je štela 1479 prebivalcev. Prebivalstvo je konec 19. stoletja pričelo strmo upadati, tako, da je bilo po 1. svetovni vojni samo še 600 prebivalcev, po drugi svetovni vojni pa 440.
Pričelo je rahlo rositi, v daljavi pa se je slišalo grmenje nevihte. Kanadčana sta imela rezerviran apartma v eni izmed vaških hiš, ostali pa so se odločili spustiti do kampa nižje pod Lescunom.
Glede na vremensko napoved me ni mikalo preživeti dan ali dva, morda celo tri v šotoru, zato sem poiskal gostišče. Slabo vreme ima tudi svojo prednost, saj je bila vasica prazna turistov in sem imel možnost dobiti prenočišče. Gostišče Hébergement Pic d'Anie, ki se je nahajalo v centru vasi mi je že zunaj dajalo, pozitivne vibracije, zato sem se odločil ostati tu. Pričakali so me izredno prijazni oskrbniki. Gostišče s prenočišči upravlja skupina mladih, ki so se leta 2014 namensko odpovedali svojim karieram v mestih ter pričeli svoj projekt v gorski vasici Lescun. Gostišče je majhno s samo petimi sobami vendar dodanimi sobami s skupnimi ležišči. Vsa notranjost je okusno opremljena s pridihom domačnosti in patino nekega časa in samega kraja – tak poseben občutek.
Zunaj je pričelo močno deževati, zato sem rezerviral pol penzion za dva dni. Izredno ugodna cena za prenočišče z zajtrkom in večerjo, samo 45€ na noč. Obroki pa.... kot v nadstandardnih gostiščih, odlična postrežba, dobra hrana in odlično vzdušje.
