ETAPA 10 (Sainte-Engrâce → gorsko zavetišče/koča Jeandel, 12 km)
Sainte-Engrace je majhna, vendar zelo slikovita vasica kjer nad veduto prevladuje podoba romanske cerkve. Romansko cerkev Sainte-Engrâce je leta 1085 zgradila opatija Leyre v Navarri. Cerkev je bila nekdaj pomembna točka za romarje, ki so hodili po Jakobovih poteh. Že leta 1841 je bila uvrščena na seznam zgodovinskih spomenikov in se ponaša z 12 visokokakovostnimi ilustriranimi kapiteli. Na pokopališču ob cerkvi so diskoidne stele - nagrobniki, katerih izvor ostaja skrivnost.
Do vasice sem se vzpel malce pred deseto uro dopoldne. Glede na to, da naj bi bila vasica romarsko središče, sem pričakoval odprto gostišče, kjer bi se lahko okrepčal. Pred menoj je bil precej strm vzpon, zato sem si zaželel bolj konkretne hrane kot je bila moja dehidrirana hrana. Doživel sem razočaranje, saj je bilo edino gostišče zaprto. Oskrbel sem se s pitno vodo, bil slabe volje, saj moje ure hoje nikakor niso sovpadale z delovnimi časi že tako redkih gostišč ob poti. Cerkvica je bila zelo zanimiva, zato sem jo obiskal ter dokumentiral. Srečal sem starejši francoski par, ki sta obiskala kraj z avtodomom ter jima pojamral kako imam smolo z dostopi do hrane. Dejala sta, da se gostišče odpre ob dvanajsti uri in da je najbolje, da počakam. Prišla je še krčmarica, ki je živela nad krčmo ter potrdila, da odpre ob dvanajsti uri, vendar,da bo šele takrat pričela pripravljati hrano, ki bo na razpolago šele po drugi ali tretji uri popoldne. Moj dolgi obraz jo je prepričal in mi je ponudila, da mi pogreje hrano iz njenih pripravljenih jedi za prodajo turistom. Imela velike steklene kozarce, kot se npr. pri nas prodajajo kisle kumarice, le da je ona imela vloženo juho z dušeno govedino in zelenjavo. Privolil sem v pripravo in že čez nekaj minut mi je prinesla na mizo vročo mesno juho s svežim kruhom. Juha je bila zelo bogata z mesom, ki je bil izredno dobrega okusa, v glavnem, zelo okusen in bogat obrok. Natanko to kar sem potreboval.
Zahvalil sem se za prijaznost ter krenil v deseto etapo. Iz Sainte-Engrace sem se spustil nazaj do označb GR10 ter krenil v fosilno sotesko Arphideko Bidea, ki je zelo podobna slovenski Pokljuški soteski. Tu je ponovno zmeda z baskovsko-francoskimi imeni. Francosko ime za sotesko je Ravin d'Arpidia. Skoraj v megli sem se sprehodil po zložni potki skozi 1,5 km dolgo sotesko. Ob poti so vidni ostanki dolgih železnih cevi s premerom, morda 30 cm, ki so bile namenjene za visokotlačni vodni tok za elektrarno, ki je segal od jame Verna. Predor do jame La Verna je med letoma 1956 in 1960 izkopalo Francosko nacionalno podjetje za elektriko (EDF). Namen je bil zajeti podzemni vodotok, ki teče skozi jamo za proizvodnjo električne energije. Vendar je bil projekt zaradi tehničnih težav opuščen. Po pol ure hoje sem prišel do križišča potk in že močno načetih informacijskih tabel z opisi gradbenih del za elektrarno in o gradnji umetnega predora do kraške jame Verna, ki se nahaja 1 km južneje od križišča.
Jama Verna, znana tudi kot Grotte de La Verna, se nahaja v občini Sainte-Engrâce v departmaju Pyrénées-Atlantiques v Franciji. Ta impresivna jama je del ogromnega podzemnega sistema La Pierre Saint-Martin, ki je eden največjih jamskih sistemov v Evropi. Jama je bila odkrita 13. avgusta 1953. Ena izmed najbolj impresivnih značilnosti jame Verna je njena ogromna dvorana, imenovana Salle de la Verna. Ta dvorana ima premer 250 metrov, višino 194 metrov in površino 5 hektarjev, kar jo uvršča med največje jamske dvorane na svetu. V dvorano se iz vzhodne stene izliva reka, ki nato ponikne med velikimi skalami na dnu dvorane. Jama Verna je odprta za javnost od leta 2010.
Od informacijskih tabel sem krenil v oster ovinek levo v strm breg, kjer sem iz hribovitega, baskovskega dela Pirinejev prešel v visokogorje in v smer gorskega smučarskega središča Arrete-la Pierre-St-Martin kjer je bil v gorski koči Jeandel zaključek desete etape.
Od Sainte-Engrace do gorske koče Jeandel je bilo predvideno 1200 m vzpona na nadmorsko višino 1760 m v razdalji 12 km približno pet ur hoje. Vzpon je bil po gostem bukovem gozdu, kjer so bile postavljene opozorilne table za delov v gozdu. Kmalu sem zaslišal zvoke verižnih žag in padce dreves. Sledil sem oznaki GR10, saj druge izbire nisem imel. Gozd je bil soparen in ozračje je bilo naelektreno, tako da je bil vzpon zelo neprijeten, svoje je dodala tudi morebitna nevarnost padajočih dreves. Ko sem se po dveh urah hoje dvignil nad gozdno mejo sem opazil, da se okoli mene nabirajo gosti nevihtni oblaki. Umakniti se nisem mogel nikamor. Pamet mi je narekovala naj se obrnem in se vrnem v Sainte-Engrace. Celotno etapo sem hodil sam in zdelo se mi je da so se ostali pohodniki ustrašili slabe vremenske napovedi za prihodnje dni. Vendar je bil vzpon res naporen in nisem želel ponoviti hoje naslednji dan še enkrat. Pogledam zemljevid in do cestnega prelaza ceste D132 Cold de la Pierre-St-Martin na meji med Francijo in Španijo naj bi imel še dve uri hoje. Pogledam po oblakih, kjer nisem zasledil bliskanja, niti slišal grmenja, zato sem se odločil, da hitro nadaljujem naprej. Hitro sem prišel do gorske makadamske ceste, ki se je v velikih ovinkih mimo pašnikov dvigala proti prelazu. Vreme je postajalo vedno bolj soparno in zrak vedno bolj težek, hodil sem hitro in v stresu zaradi morebitne bližajoče nevihte. Dvignil sem se na planotast svet zakrasel svet, kjer se je pred menoj odprl veličasten razgled na zasnežene vršace Pirinejev. Okoli mene se je paslo govedo, sam pa sem hitel naprej, sedaj sem v daljavi zaslišal grmenje, ki mi je dalo dodaten pospešek. Pod seboj sem zagledal kačast asfaltni pas gorske ceste D132, ki vodi preko Pirinejev in kmalu sem skoraj padel na parkirišče na vrhu prelaza, kjer je bilo parkirano nekaj avtomobilov in motoristov.
Cestni prelaz Cold de la Pierre-St-Martin je na nadmorski višina 1.766 m na francosko-španski meji v zahodnih Pirenejih v departmaju Pyrénées-Atlantiques (Francija) in Navarra (Španija). Blizu vrha prelaza je smučarska postaja Arette-Pierre-Saint-Martin. Leta 2015, na dan Bastilje, se je deseta kolesarska etapa Toura povzpela na ta prelaz in naprej do turističnega središča Pierre Saint Martin, ki je prvič v zgodovini gostil konec kolesarske etape Tour de France.
Vsako leto 13. julija od leta 1375 na vrhu gorskega prelaza poteka obred Poklon treh krav. Poklon trem kravam je letna slovesnost, ko se zberejo ljudje iz sosednjih pirenejskih dolin Barétous (Francija) in doline Roncal (Navarra, Španija). Slovesnost poteka vsak 13. julij na vrhu Col de la Pierre St Martin v bližini kamna sv. Martina, ki tradicionalno označuje mejo med mestoma Roncal in Barétous. Tam ljudje iz Barétousa predajo tri krave prebivalcem Roncala kot davek miru, ki se plačuje vsako leto vsaj od leta 1375. Poklon treh krav včasih velja za najstarejšo mednarodno pogodbo, ki še velja.
Natančen izvor tradicije ni znan, vendar dokumentirani dokazi kažejo, da je bila stara že dolgo pred pravno arbitražo iz leta 1375. Čeprav se tradicionalno imenuje davek, je plačilo treh krav sinalagmatična pogodba med enakimi. Ustanovljena je bila s posredovanjem tretje osebe, ljudi iz Ansója. Arbitražna odločitev je bila izdana v Ansóju (Aragón, Španija) 16. oktobra 1375. Uradni zapisi o njegovem praznovanju segajo vsaj v leto 1575. Zapisi, ki potrjujejo praznovanje pred letom 1575, niso ohranjeni. Slovesnost je od takrat potekala skoraj vsako leto, le dvakrat so jo prekinili. Prva prekinitev se je zgodila leta 1793 med vojno konvencije med Francijo in Španijo. Druga prekinitev se je zgodila leta 1940 med nacistično okupacijo Francije. V obeh primerih so prebivalcem Barétousa regionalne oblasti preprečile udeležbo na slovesnosti iz strahu, da bi pobegnili v Španijo.
Na prelazu me je dohitela gosta megla, tako, da sem moral vključiti GPS navigacijo, ki me je s ceste vodila na smučišče brez vidne potke. Rahel spust in že sem prišel pred kočo oz. po francosko zatočišče Jeandel. Tedaj se je pričela „mati vseh neviht“, zapihal je orkanski veter in razbesnelo se je neurje z grmenjem in strelami. Res sem imel srečo, da sem skoraj na minuto natančno ušel na varno.
