ETAPA 9 (Logibar → Sainte-Engrâce, 25 km)
Iz Logibarja sem krenil v deveto etapo proti Sainte-Engrace. Preko lesenega mostu, tik ob elektrarni sem prečil rečico Olhadoko erreka ter se ob desnem bregu pričel vzpenjati po soteski d'Holzarte. Območje je tu iz nekaj deset centimetrov debelih apnenčastih slojev, ki jih ločujejo lezike. Sprva prijetna zložna gozdna potka je prešla v strmo s drsnimi apnenčastimi skalami pokrito pot pod katero se je prikazal prepadnimi breg in pogled na slikovito sotesko. Pot krene v desni krak soteske d'Holzarte, sotesko d'Olhadubi nad katerim levim bregom so se razprostirala pobočja porasla z gostim bukovim gozdom. Kmalu oziroma po eni uri vzpona iz Logibarja sem prišel do impozantnega visečega mosta čez sotesko Hozarte, ki v dolžini 70 m in z 150 m nad dnom, premošča bregova soteske. Most so leta 1920 zgradili italijanski gradbeniki, ki so bili tedaj zaposleni v kovačiji Lombardi Morello.
Z ledinskimi imeni je tu za tujca prava zmešnjava. Soteska Hozarte se po baskovsko imenuje soteska Olhadibi in različne pojave imen na zemljevidih nepoznavalca terena in jezika zelo zavede. Pot od Logibarja do visečega mostu je zelo popularna, Je turistična znamenitost. Medtem ko sem dokumentiral okolico z metodo prostorskih slik, je za menoj prišla skupina upokojenih francoskih turistov, hm ...upokojenih... v skupini so bile ženske in moški, vsi praktično mojih let.
„Lahko tebi, ko si še mlad in še imaš moči za tako naporno pot kot je GR10“, so mi dejali. Potem, ko sem jim pojasnil, da smo vrstniki, pa so postali manj pokroviteljski in so me vsaj 'dekleta' gledali bolj spoštljivo (ha, ha).
Po krajšem odmoru in malici sem krenil po vijugasti mulatjeri, sedaj ob levem bregu soteske Olhadibi. Dohiteli sta me dekleti, tridesetletnici, romantični par iz francoskega in španskega dela Baskije. Med hojo smo se zapletli v pogovor in se pogovorili o pohodništvo v Pirenejih.
Pot je postala zložnejša, tako da sem kljub težkemu nahrbtniku lovil korak z njima. Seveda le kratek čas, saj sta po pol ure odbrzeli naprej, sam pa sem se ustavil ob večjem tolmunu, levega pritoka v sotesko. Zmanjkalo mi je pitne vode, zato sem si napolnil rezervoar in vanj vstavil klorovo tableto, saj nisem vedel kaj se nahaja v povirnem delu potoka. Dan je postal soparen, bil sem preznojen, zato sem se hitro osvežil v tolmunu in splaknil volneno majico s kratkimi rokami saj se je že pričela pojavljati posušena skorja soli, ki sem jo izločil s potenjem. Pot sem nadaljeval, ter prišel do mostiča, ki je prečil rečico Olhadibi. Pod mostom so bila krajša korita kjer sta se sončili francosko-špansko baskovski znanki. Korita so bila z naravnimi bazenčki zelo vabljiva. Dan je bil vroč, zato nisem okleval in se kljub ledeno mrzli vodi osvežil v rečici. Z dekleti smo si pomahali v slovo, potem, pa sem krenil po desnem bregu soteske zložno navzgor vendar v smer nazaj odkoder sem prišel. Desni breg ni tako gosto zaraščen kot levi, tako da se mi je odprla panorama na levi breg in pot po kateri sem se vzpenjal. Po uri zmernega vzpona pod izredno slikovitimi kamnitimi gomilastimi vrhovi sem prišel do križišča, ki je vodilo v krožno pot nazaj proti Logibarju in v smer poti GR10 proti pašnikom Cayolar Ardakhotchia. Pašniki so bili s prosto pašo govedi, kjer na srečo nisem opazil, morda preveč radovednih bikcev. Dan se je že prevešal v popoldne, zato sem že pričel premišljevati ali bi se morda že ustavil in poiskal primerno mesto za prenočitev. Živine je bilo tod okoli polno, zato sem se odločil, da bom nadaljeval dokler bom zmogel, oziroma toliko da preidem izven območja pašnih travnikov. Po dveh urah sem prišel do prelaza Anhauko Kurutxe oziroma francosko ol d'Anhaou (1383 m), vrh katerega je bila ozka asfaltirana cesta, po kateri sem krenil navzdol. Ob cesti so bile pastirske postojanke, zaželel sem, si domačega sira, zato sem se po dveh kilometrih hoje ustavil pri prvi, ki je kazala znake življenja. Razložil sem težek nahrbtnik in že se je pojavil mladenič, star okoli 15 let ter me na moje presenečenje nagovoril v lepi šolski angleščini. Povprašal sem ga, če bi lahko kupil hlebček sira. Pridružil se nama je še, kot sem izvedel pozneje še njegov stari oče. Po baskovsko sta se pogovorila, nato pa dejala, da sira ne morem kupiti. Postal sem razočaran, vendar sta se po nekaj sekundah oba nasmehnila in dejala, da pa lahko sir dobim zastonj. Prinesla sta hlebček sira, ga narezala in ponudila še celo bigeto. Sir je bil zelo okusen in sem si privoščil krepko večerjo s sirom. Toplo sem se jima zahvalil, ter za popotnico dobil še tablico čokolade. Velika baskovska gostoljubnost mi je dvignila moralo, večer je bil še svetel, zato sem krenil naprej proti dve uri hoje oddaljenemu cilju, vasici Sainte-Engrace.
Seveda je vreme v Pirinejih muhasto in po pol ure hoje po cesti navzdol je pričel pihati veter in z okolišnih hribov so je pričeli spuščati oblaki. Ob cesti je bila umaknjena lepa razgledna jasica, zato sem hitro postavil šotor, si v bližnjem potoku umil zobe ter ob devetih zvečer krenil spati.
Zjutraj sem se zbudil v gosto meglo in iz zunanje strani šotora so se debele kaplje združevale v majhne potočke vode, ki je curjala s šotora. Volje po zajtrku nisem imel zato sem pospravil moker šotor ter krenil po spolzki potki v dolino proti soteski Kakuetta. Megla je bila gosta, zato je dokumentiranje poti s prostorskimi fotografijami žal odpadlo, le tu in tam sem naredil 360-stopinsko panoramo. Spustil sem se do rečnega jezera Lac d' Kakuetta, v samo sotesko pa zaradi megle nisem vstopil. Ker je vstop v sotesko Kalkuleta od leta 2020 prepovedan zaradi padajočega kamenja – nedavno je padel kamen ubil mlado mamico na izletu, sem se nameraval narediti „Francoza“ in vstopiti na lastno pest. Pri vhodu je bila vidljivost zelo slaba, predhodni dnevi z močnimi nalivi pa so verjetno naredili bregova soteske še bolj nestabilne, zato se nisem želel igrati z usodo. Vendar želja po obisku, enkrat v prihodnosti še obstaja.
Soteska Kakuetta je nedvomno med najlepšimi soteskami na francoski strani Pirenejev. Soteska je globoko vrezana v gore, ki so nastale pred približno 80 milijoni let. Kačasto vijuga vzdolž strmih sten v dolžini dveh kilometrov, preden se konča v jami. Obiskovalci pogosto zaradi vegetacije in bujne praproti opisujejo sotesko Kakuetta kot baskovsko Amazonko.
Soteska de Kakouetta je bila odkrita v strmih gorah na območju Saint Engrâcea. Odkrita je bila šele v 20. stoletju. Čeprav je bilo nekaj raziskovanja območja okoli Kakuette dokumentirano že leta 1892, je soteska ostala skrivnostna skrivnost. Speolog Édouard-Alfred Martel je odkril sotesko Kakuetta. Leta 1906.
Razočaran sem se odpravil naprej po smerokazih GR10 in po uri hoje prišel do vasice Sainte-Engrace, kjer se je končala deveta etapa.
