ETAPA 8 (Chalets d'Iraty → Logibar, 17 km)
Od Chalets d’Iratya do Logibarja je bilo 17 km razdalje ali 5 ur hoje, predvsem spusta, imel sem še dovolj energije vendar mi je pogled na zemljevid pokazal, da je kraj Logibar zgolj gostišče ob cesti v ozki soteski, zato sem sklenil da bom hodil do prvega primernega kraja z ragledom in tam postavil šotor.
Na robu Iratya je gorski prelaz Col Bagargiak (1327 m), kjer se cesta proti vzhodu razcepi na ožji severni in prometnejši južni odsek. Sledim na sever po ozki asfaltirani cesti po kateri občasno pripeljejo motoristi – očitno je panoramska cesta priljubljena med motoristi, kar sem prej opazil že v turističnem centru Iratayua. V času mojega počitka tam se je ustavilo kar precej skupin motoristov, zanimivo, da predvsem nemških.
Cesta se je ovila naokoli južnega pobočja Athanolatzegagnie (1530 m) in Pic des Escaliers (1472). Sprva sem se nameraval povzpeti na pot preko obeh vrhov, vendar so se iz vzhoda pričeli bližati grozeči nevihtni oblaki, zato sem se odločil vrhova obiti in se čimbolj približati Longibarju na vzhodu. Okolišnja pobočja so bila pašniki, kjer so se pasle črede krav. Čeprav na pobočjih pa so bila travnata tla močvirnata in pognojena s številnimi kravjaki po katerih so se pasli rovi muh. Prav nič me ni mikalo postaviti šotora, zato sem v precej soparnem ozračju in morebitno nevihto za menoj pospešil po ozki in blatni potki, ki je vodila po skoraj ravni izohipsi južno pod goro Beloscare (1173 m). Dohiteli so me oblaki, ki pa na srečo niso prinesli naliva. Naletel sem na izravnavo, ki je bila sicer posejana s posušenimi kravjaki, tem se očitno zaradi intenzivne pašjereje nisem mogel izogniti, vendar so bila tla suha. Šotor sem postavil preko zaščitne najlonske podlage, ter ob že rahlem rosenju postavil šotor. Rosenje je na srečo prenehalo in izpod oblakov je pokukalo zahajajoče sonce, ki je razvedrilo večer s svojimi toplimi barvami. Pripravil sem si toplo večerjo, ki pa mi je pokvaril pogled na moje noge po katerih so se sprehajali klopi. Pofrcal sem jih s sebe, se še pregledal in potem slabe volje zaprl v notranjo mrežo šotora. Očitno sem naletel na območje s klopi, pravzaprav njihov prvi 'napad' name, in tudi očitno zadnji, saj v naslednjih dneh nisem našel nobenega, ki bi se me lotil. Slab občutek pa je vseeno ostal...
Noč je bila vetrovna z nekaj deževnimi prehodi. Prebudil sem se v sončni vzhod ovit z meglicami, ki so se plazile po okolišnjem hribovju. Topel zajtrk, še enkrat pregled za klopi in že sem se po spolzki potki pričel spuščati proti Logibarju, do katerega sem prispel dve uri kasneje. Tu sem si nameraval dopolniti zaloge hrane in se oskrbeti z vodo vendar je bil Logibar veliko razočaranje. Kraj je bil le gostišče ob cesti v ozki soteski. Gostišče je bilo zaprto in naj bi se odprlo šele ob dvanajsti uri. Ura je bila komaj devet zjutraj zato nisem bil pripravljen čakati. Z vodo se nisem mogel oskrbeti, vedel pa sem, da me čaka dolga 25 km dolga deveta etapa z 1200 m vzpona, kjer bom težko prišel do pitne vode. Vseeno sem grenil naprej in se zanašal na uporabo klorovih tablet pri razkuževanju vode iz potočkov ob poti.
