ETAPA 6 (Saint-Jean-Pied-de-Port → Kaskoleta, 17 km)
Ob jutranjem mraku sem prešel mestno obzidje pod mestno trdnjavo in zapustil romarsko središče Saint-Jean-Pied de Port. Pešpot sem nadaljeval v smeri jugovzhoda po lokalni asfaltirani cesti proti vasici Caro. Spodaj, nižje v dolini se je vila jutranja megla, jutranje nebo pa so prekrivali gosti oblaki. Vlaga je bila 100% zato sem bil že takoj v začetku poti preznojen in premočen od rahlega rosenja.
Na cesti sem dohitel Rona, pohodnika iz Alzacije, ki je poleg francoščine znal samo še nemško. Pogovor sva nadaljevala po nemško ter sledila smerokazom GR10. Vasica Caro je bila tipično baskovsko naselje z belimi fasadami in značilnimi kamnitimi kotniki med stranicami hiše. Kot vsako, dobesedno vsako baskovsko naselje je bilo v naselju postavljeno igrišče za baskovsko peloto, ki je podobna squashu. Igrišče z visokimi zidovi v obliki črke U, ki predstavljajo odbojne površine za žogo se težko spregleda. Veliko pelot pa se igra na igriščih s samo eno ali dvema stenama.
Baskovska pelota je ime za različne igre na igrišču, ki se igrajo z žogo z roko, loparjem, lesenim kijem ali košem, ob steni (frontis oz. fronton) ali, bolj tradicionalno, z dvema ekipama iz oči v oči, ločeni s črto na tleh ali mrežo. Korenine tega razreda iger lahko izsledimo v grški in drugih starih kulturah. Izraz pelota verjetno izhaja iz vulgarno latinskega izraza pilotta (igra z žogo). Je pomanjševalnica besede pila, ki se lahko nanaša na trdo laneno ali usnjeno žogo, napolnjeno s pilusom (krznom ali dlakami) ali na latinske besede za udarec ali pik in je povezana z angleško besedo pellet.
Pelota se običajno igra v baskovskih regijah jugozahodne Francije in severozahodne Španije, od koder izvira. Zaradi izvora igre je veliko dobrih igralcev, ki so Baski, bodisi domačini bodisi iz baskovske diaspore.
Od Cara se je pot nadaljevala po razgibani gričevnati baskovski pokrajini. Pot bi bila zelo prijetna, v kolikor ne bi bilo visoke oblačnosti, vlage in občasnega rosenja. V bližini hriba Gattare (761 m) sem prvič naletel na ograjeno in urejeno mrhovišče namenjeno beloglavim jastrebom (Gyps fulvus). Je mrhovinar, in kot ostali jastrebi se hrani večinoma s trupli mrtvih živali.
Velikost beloglavih jastrebov je 95–110 cm z razponom kril 230–265 cm, posamezna ptica tehta 6 do 10 kg. Ptica je družabna in živi v kolonijah do dvesto ptičev. Teoretično ptica ni velika, vendar ko preleti pohodnika je občutek kot prelet jadralnega letala. Nekaj etap pozneje sem v divjini doživel, kako kolonija nekaj deset ptic trga od udara strele poginulo kravo in jo pospravi v približno pol ure.
Kot sem že omenil je pot GR10 dobro označena. Markirana pot pa se je s časom spreminjala, dodajali so se novi odseki ali različice. Stara trasa je vodila zahodno od hriba Gattare, novo pa so za tri kilometre podaljšali vzhodno in je obšla hrib po poti z lepšimi razgledi in med naravnimi skalami zapičenimi v pobočja kot naravni megaliti. Ron je že pred kilometri ostal nekje zadaj. Okoli enih popoldne sem si v pobočju ob naravnem megalitu pripravil kosilo ter se spočil.
Sledil je strm spust do vasice Estérençuby. V vasici sem tik pred ponovnim vzponom prišel do odprte krčme, kjer so me presenečenega pričakali znani popotniki iz prejšnjih dni. Med njimi je bil tu Vincent, ki je pojasnil, da so si vsi izbrali krajšo pot, ki jim je prihranila približno dve uri hoje.
Po počitku smo trije iz skupine krenili proti zaključku šeste etape, to je gorskemu zatočišču Kaskoleta. Sledil je skoraj dvourni petstometrski vzpon po lokalni ovinkasti cesti, ki nas je mimo številnih pašnikov z ovčjerejo pripeljal do zavetišča.
Zaradi turobnega oblačnega vremena in številnih vzponov sem bil precej utrujen. Ker so bile postelje v koči že zasedene, sam pa raje šotorim v divjini, sem se poslovil od Vincenta ter nadaljeval pot v sedmo etapo proti rekreacijskemu centru Chalet d'Iraty.
