ETAPA 5 (Saint-Étienne-de-Baïgorry → Saint-Jean-Pied-de-Port, 20 km)
Še v mraku, ob šestih zjutraj, sem po pakiranju šotora in zajtrku krenil iz Saint-Etienne de-Baigorrya v smeri juga. Še v naselju sem preko mosta prečkal rečico Nive des Aldudes ter zagrizel v strmo pobočje hriba Oilarandol (933 m). Dohitel sem pohodnika, Francoza Maria, ki je hodil v približno istem tempu kot jaz. Med potjo sem dokumentiral pokrajino s prostorskimi slikami, Maria pa so zanimale orhideje in se je ustavljal ter jih navdušeno fotografiral. Sam sicer nima pojma o orhidejah, vem le to da občasno pristanejo pri nas doma kot darilo in nekaj tednov krasijo dom dokler ne odcveto... vsekakor se mi je zdelo zanimivo opazovati in se pogovarjati s človekom o orhidejah, ki je o njih govoril s tako strastjo.
Ponovno vremensko stabilen dan, kar pomeni, da nisem bil premočen od dežja, vendar je bilo zelo soparno, tako da mi je 'teklo od gat'. Vode mi je hitro zmanjkalo, vendar so bili ob poti močni izviri sveže vode, pri kateri pa zaradi višje ležečih pašnikov vseeno nisem želil tvegati in sem uporabil klorove razkužilne tablete. Vse lepo in prav, vendar tako klorirano vodo je prav ogabno piti, zato sem jo obogatil z vrečko magnezija z okusom pomaranče, potem pa je pitje za silo šlo...
Potka vzdolž izohips s praprotjo zaraščenih pobočij okoli Oilarandola je bila slikovita in nenaporna, praktično hoja po ravnem, tako da težkega nahrbtnika nisem več občutil kot breme in sem se sedaj peti dan na poti že navadil na nošnjo. Po dveh urah hoje sva si z Mariom na prelazu Col d' Urdanzia (869 m) skuhala kosilo. Mario je odkril nove orhideje, jaz pa sem nadaljeval pot na goro Munhua (1021 m), kjer me je lahkih nog dohitel Vincent. Pohvalil me je, da sem bil kar hiter, saj je pričakoval, da me bo dohitel že veliko prej.
Od gore Munhua je pot proti koncu pete etape, Saint-Jean-Pied de Portu vodila navzdol, tako da sem uspešno sledil Vincentu, ter sproti še dokumentiral pot. Med potjo mi je Vincent razlagal zgodovino mesta, ki je bil najin dnevni cilj.
Saint-Jean-Pied-de-Port oziroma baskovsko Donibane Garazi je tudi stara prestolnica tradicionalne baskovske province Spodnja Navarra. Saint-Jean-Pied-De-Port je tudi izhodišče za francoski del znane romarske poti Camino de Santiago. Mesto leži na reki Nive, 8 km od španske meje, in je danes glavno mesto regije Basse-Navarre (Spodnja Nevara). Mesto je bilo leta 2016 uvrščeno med najlepše vasi Francije. Samo staro mestno jedro je v bistvu ena glavna ulica ob kateri so številne trgovinice s spominki povezanimi s Camino, prenočišča za romarje ter restavracije.
Ko sva z Vincentom prispela v mesto, se je pričela bližati nevihta zato sva se ločila vsak v svoje prenočišče, ter se za zvečer zmenila za dobro baskovsko večerjo v eni izmed restavracij.
Vincent je imel rezervirano sobo v gostišču, jaz pa sem odšel v bližnji kamp 'municipal' kjer sem si hitro postavil šotor ter si privoščil dolg tuš z vročo vodo. Prednost nošnje dežnika je bila, da sem se lahko ob dežju sprehodil skozi mesto in raziskal njegove znamenitosti. Saint-Jean-Pied-De-Port je mirno mesto in kljub številnim popotnikom, seveda velika večina romarjev je bilo vzdušje sproščeno.
Na pot se je odpravil z le malo gotovine, saj sem računal na plačevanje s plačilno kartico. Problem pa je ker v Baskiji, oziroma vsaj poti kjer sem hodil, gostišča in trgovine večinoma niso sprejemali plačilnih kartic (zakaj bi plačevali provizijo bankam?) ali pa so omejili uporabo samo na zneske nad petnajst evrov. Tako je bilo tudi v Saint-Jean-Pied-De-Portu. Pričelo me je skrbeti kako bo naprej s plačevanjem, če že tako veliko naselje ob poti ne omogoča udobnega plačevanja s plačilnimi karticami, zato sem poskusi poiskati bankomat, kar pa je bila ponovno pravo iskanje zaklada. Uporaba bankomatov ni tako samoumevna kot pri nas v Slovenji, lahko pa se dvigne gotovina v banki z ustrezno provizijo, seveda pa mora biti banka odprta...
Proti večeru me je poklical Vincent in mi dejal, da je našel dobro restavracijo kjer si bova lahko privoščila baskovsko hrano. In res jo je... pred menoj se je znašel velik, dvojni ovalni krožnik s pečenim mesom narezanim na tanke rezine, ne pretiravam, če zapišem da je bila porcija kilogramska. Potem zelenjavna priloga, krompirček... skratka vse kar si človek zaželi po petih dnevih dehidriranih obrokov. Običajno ne jem mesa in sem praktično vegetarijanec, vendar, ko sem na poti vem, da potrebujem proteine, in takrat grem preko načel in jem proteine, ki so na voljo.
Najina večerja je bila dolga, vmes se je zunaj razbesnela kar huda nevihta z močnim vetrom in me je že malce pričelo skrbeti, če me bo postavljen šotor pričakal v dobrem stanju. Pogovor o življenju, razmišljanje o poti po GR10, kam naprej... čas je minil in zunaj se je naredil temen večer. Poslovila sva se in odšla vsak k svojemu prenočišču. Moj šotor je bil nedotaknjen s suho notranjostjo, tak da sem si samo še umil zobe in dobesedno ugasnil v udobno puhasto spalko, shladilo se je.
