ETAPA 4 (Bidarray → Saint-Étienne-de-Baïgorry, 16 km)
V edinem možnem zavetju v Bidarrayu, to je v predprostoru toalet, sem čakal na umiritev nevihte, ki pa ji tokrat ni bilo konca. Po dveh urah vedrenja je še vedno močno deževalo. Vmes sem skočil do majhne trgovine, ki se je odprla ob 16 uri. Dežja ni bilo konec zato sem se preoblekel v pelerino, odprl dežnik in krenil na pot v četrto etapo. Začetek je bil iz naselja takoj v strmo in blatno potko, ki se je že spremenila v blaten potok po katerem sem brodil navzgor. Žal mi je bilo da sem se prehitro odpravil na pot, vendar sem vztrajal in nadaljeval vzpon. Ponovno me je zalotila toča, potem dež in ponovno toča. Mislil sem si, seveda poln sarkazma… idealno!
Po približno uri vzpona je nevihta pojenjala in izpod oblakov so pokukali sončni žarki. Čofotanja po blatni poti mi je bilo dovolj, zato sem se odločil, da najdem primeren prostor za postavitev šotora. Breg je bil strm in nič ni kazalo na kakšno izravnavo, potem pa se je izza ovinka pokazalo gorsko sedlo med dvema vzpetinama, kjer je bila manjša izravnava. Postavil sem šotor. V bližini je bil skalni vrh manjše vzpetine kamor je vodila potka. Po postavitvi šotora sem ji radovedno sledil in prišel do spodmolov, kjer se je v preteklosti moralo nekaj dogajati, ali so nudili zatočišče pastirjem ali pa imeli celo kak verski pomen, saj so me okolišnje skale spominjale na postavljene megalite.
Noč sem prespal kot ubit in se zjutraj prebudil v sončni vzhod. Jutro je bilo brez oblačka na nebu in dan se je pričel obetavno. Zajtrka si nisem pripravil, saj sem ga nameraval višje na bolj razgledni lokaciji. In razgledi ta dan so bili krasni. Lepo sončno vreme in razgledne točke ob dolgem grebenu. Pridno sem dokumentiral pot s 360° prostorskimi slikami, nato pa si po dveh urah hoje tik pod Pic d'Iparia (1044 m) privoščil topel obrok. To je bil tudi prvi osvojeni tisočak na poti iz Hendaya. Tu me je potem ko sva se z Vincentom v Aihonu razšla, le ta dohitel. Ker sem izkoriščal lepo vreme in lepe razglede za dokumentiranje pokrajine, sem bil za Vinceta prepočasen, zato je s precej lažjim nahrbtnikom odhitel naprej. Ta, četrta etapa med Bidarrayem in Saint-Etienne-de-Baigorryem je bila relativno dolga, sicer samo 16 kilometrov vendar je po informaciji o dolžini hoje brez prestanka trajala dobrih šest ur, sam pa sem realno glede na podano časovnico moral prišteti vsaj še polovico časa zraven. Opozorjen sem bil, da bo na tej etapi dostop do pitne vode zelo omejen, zato sem, ko sem porabil tri litre, bil pa nisem še niti na polovici poti pričel gledati po možnih izvirih. Prvo priložnost za napolnitev plastenk sem imel šele po spustu z gore Buztanzelhay (1029 m), ko sem prečkal sedlo Col de Buztanzelhay in se pričel spuščati v dolino. Zaradi obilnega dežja v preteklih dneh so bili tik pod sedlom številni majhni izviri, ki so se združevali v potoček. Napolnil sem plastenki, ter vanje vrgel deznifekcijske tablete. Dan je postajal vedno bolj vroč in ko sem po dveh urah hoje prispel v Saint-Etienne de-Baigorry je bila temperatura že 32 C° in moje plastenke za vodo ponovno prazne. Prejšnji dnevi so bili hladni zato je bil nenaden dvig temperature precej naporen za hojo. V središču vasi je bilo odprto gostišče, kjer so me pričakali pohodniki, ki sem jih prejšnje dneve srečeval na poti. Vroč dan nas je polenil in večina se nas je odločila končati hojo za ta dan. Severno od vasi je lepo urejen kamp, kjer sem si opral in posušil od prejšnjih dni blatna in premočena oblačila. Dobro je del tudi prvi topli tuš po štiri dneh hoje iz Hendaya.
Dan se je prevesil v topel večer. V bližini si je šotor postavil Anglež Denis. Možakar je bil mojih let in je v preteklih letih že prehodil špansko stran Pirinejev po GR11, sedaj pa se je odločil prehoditi še francosko stran. Večerno angleško-slovensko kramljanje o pohodniških izkušnjah ter nato potopitev v utrujen spanec.
