ETAPA 3 (Ainhoa → Bidarray, 21 km)
Za Vincenta je bi Ainhoe končna postojanka pri koncu torkove druge etape saj ga je že čakalo vnaprej rezervirano prenočišče.
Sam sem, sicer že, predvsem od dežja utrujen, nadaljeval v tretjo etapo in se po slabi uri, precej strme hoje z dvigom 250 m ob kalvariji vzpel nad Ainhoe do kapele 'Naše gospe iz Aranzazua' (Notre-Dame-d'Aubépine) iz konca 19. stoletja. Na izravnavi, kjer je postavljena kapela, stojijo trije značilni križi kalvarije, v bližini pa je staro pokopališče z nagrobniki Hilarri. Hilarri (iz baskovščine hil 'mrtev' in harri 'kamen') je ime za nagrobne stele v obliki diska, značilne za Baskijo.
Te nagrobne stele predstavljajo glavo v obliki diska, obrnjeno proti vzhajajočemu soncu na trapezoidnem stojalu. Spadajo v staro tradicijo po celotnem zahodnem Sredozemlju, ki vključuje dele Evrope in Severne Afrike, danes pa jih najdemo predvsem v Baskiji.
Še preden sem prišel do kapele me je dohitel močen naliv, ki se je sprevrgel v nevihto, zato sem si zavetje poiskal kar v predverju kapele. Ura je bila pet popoldne, zato sem, sedaj že precej utrujen razmišljal, da bi si kar tu ob kapeli postavil šotor. Tla so bila zaradi obilnega deževja zelo razmočena, za me postavljanje šotora ni mikalo. Vedrenje med nevihto sem izkoristil za pripravo toplega obroka ter se sam pri sebi odločal če bi vendarle nadaljeval hojo in si poiskal bolj primerno mesto za prenočitev.
Nevihta je minila, topel obrok mi je dobro del, pa tudi spočil sem se toliko, da sem dobil nov zagon za hojo. Preučil sem zemljevid za morebitne primerne lokacije za postavitev šotora ob poti, videl, da jih bo po uri hoje kar nekaj in se za to odločil za nadaljevanje poti.
Pot me je vodila mimo manjšega starega rudnika železove rude, ki je tu deloval do konca 19, stoletja, nato pa do odprtih pašnikov kjer so se pasle velike črede ovac. Dohitel me je nov deževni val, zato mi je prav prišel velik dežnik, ki sem ga kupil v Hendayu in ga sedaj že kot zaščitni znak nosil po poti. Palerina je sicer običajna zaščita pohodnikov, vendar mi mi je pri močnem dežju, ki je prihajal v valovih, dežnik prišel zelo prav. Obrnil sem ga lahko proti smeri dežja, tako da mi nadležne kaplje niso 'nabijale' v obraz.
Po potki, ki se je spremenila v kolovoz, sem mimo čred ovac, po dveh urah hoje prišel do slemenastega prelaza, kjer je dež prenehal. Hitro sem si izbral mesto za postavitev šotora, vendar me je ponovno ujela nevihta, tako da sem šotor postavil ob močnem dežju. Napihnil sem podlogo, razgrnil spalno vrečo in ob zvoku dežnih kapel zaspal v utrujen spanec.
Prebudil sem se v jutro brez oblakov z vzhajajočim soncem, kar mi je dvignilo duha, saj sem bil zaradi torkovega dežja že precej slabe volje. Priprava toplega zajtrka in ob sedmih zjutraj sem už že krenil v nadaljevanje tretje etape. Jutro se je spremenilo v sončno in zelo toplo dopoldne. V zraku je bila visoka vlažnost, tako da sem bil hitro premočen. Kmalu sem ugotovil, da mi bo zmanjkalo vode, in pojavil se je problem, kje dobiti vodo. Po okolišnjih gričih so se pasle velike črede ovcac, tu pa tam pa sem prečkal potoček, katerega voda pa me ni prav nič mikala. S seboj sem imel vodni filter in dezinfekcijske tablete, kar pa sem uporabil šele, ko sem prišel do potočka, za katerega sem ocenil, da je teren nad njim neprimeren za pašo.
Nadaljevanje je potekalo tik ob Francosko-Španski meji, na kar so kazali mejni kamni. Prispel sem do cestnega prelaza Cold des Veaux (550 m) kjer je strma asfaltirana cesta vodila do prelaza Col de Mehatche (716 m). Ob poti so se prosto pasle manjše skupine kobil z žrebiči in se niso menile zame, ko sem se jim približal po poti. Za vsak slučaj, saj nisem želel tvegati brce, sem se takim skupinicam v loku ognil. Po cesti me je ob sončnem in vročem dnevu prehitelo nekaj kolesarjev, ki so si za cilj izbrali vrh Artzamendi (926 m) na katerem je komunikacijski stolp. Ob prelazu so starodavni menhirji z informacijskimi tablami, žal samo v francoščini.
S prelaza se je pot po planotastem svetu pričela zlagoma spuščati, za seboj pa sem že začutil veter in nazaj zagledal temno nevihtno zaveso, ki se mi je hitro bližala. Lep sončen dan se je v nekaj minutah spremenil najprej v gost oblak in nato v zelo močen dež. Ponovno me je rešil dežnik, saj so se med dežne kaplje mešala tudi zrna toče. Bil sem izpostavljen na prostem, zato mi je dežnik nudil edino zaščito pred neprijetnimi zrni toče. Tik pred strmim spustom v dolino je bilo zavetje za koze, ki so se pred točo zbrale pred vhodom, ki pa je bil zaprt. Panično so meketale, sam pa sem se raje umaknil stran in počakal, da mine nevihta, saj je bil pred menoj strm spust v dolino. Spust je bil po kamniti in po dežju spolzki poti, čez melišča in potem nad prepadnim bregom.
Ko sem zapustil najbolj strm del poti v zatrepu soteske sem nenadoma stopilo na ozko asfaltirano lokalno cesto, ki se je potem proti Bidarryu vila ob rečici Bastan. Posijalo je močno sonce in ozračje je nenadoma postalo soparno vroče. V daljavi sem zaslišal glasove razigrane množice in kmalu prišel do očitno lokalnega rečnega kopališča, kjer so se kopali razposajeni, očitno šolarji na športnem dnevu iz lokalne šole. Še ura hoje po asfaltu in že sem prispel na konec tretje etape v Bidarryu. Ponovno sem si nadejal v trgovini kupiti svežega živeža ali pa si privoščiti kosilo v restavraciji. Ponovno neuspešno. Francozi (Baski) se striktno držijo svojega deljenega delovnika. Ob 14 uri sem tako prispel v naselje duhov, vse je bilo zaprto, oskrbel sem se lahko le s pitno vodo, ki je bila na razpolago iz vodnih pip v javnih toaletah. V majhnem parku sem si začel pripravljati topel obrok, ko se je sonce hipoma spremenilo v oblake in že so začele padati težke deževne kaplje. Umaknil sem se v predprostor toalet, ki so med ostalim nudile tudi javni tuš, le uporabiti ga nisem mogel, saj bi moral imeti žetone, ki so se lahko kupili le v trgovini…
