ETAPA 2 (Olhette → Ainhoa, 21 km)
Iz smeri Atlantika se je bližal novi nevihtni val, zato smo se ognili naselju in se obrnili v strm breg v začetek druge etape proti naselju Ainhoa. Mokro in soparno vreme nas je že utrudilo, biližalo se je že pozno popoldne, zato smo že gledali za primerno mesto za postavitev šotora. Breg pa je bil strm in smo tako grizli kolena dokler nismo po dobri uri hoje prišli do primerne izravnave. Dohitele so nas že prve dežne kaplje, tako, da so bili šotori postavljeni 'za las' pred nevihto. Nevihta je hitro minila in skozi oblake je prodrlo zahajajoče sonce. Priprava večerje. Pogovori s Pauline o življenju, njeno prevajanje očetu in nato omaganje v šotore… bližala se je nova nevihta, ki nas je trudne uspavala.
Ponoči me je prebudil eden od samojedov, ki je žejen lizal šotor. Pogled na uro in ugotovim, da je v bistvu že jutro, malce čez šest. Pri nas v Sloveniji je v tem letnem času šest zjutraj že svetel dan, tu pa je zamik sončnega vzhoda več kot uro. Doma vstajam pred peto uro zjutraj, zato sem bil že povsem buden. Pripravil sem si topel zajtrk, pospravil šotor in ker sta Pauline in njen oče še spala, tiho odšel na pot. Menil sem, da me bosta po poti ujela, saj sem hodil v delovnem tempu, kar pomeni, da sem snemal okolico z metodo 360° prostorskih slik. Nisem si mislil, da se Pauline in njenim očetom Maksom ne bomo več videli…
Na pot sem krenil ob sončnem vzhodu, iz smeri morja pa se je že kot gosta zavesa bližal nov nevihtni val, skozi katerega je posijalo jutranje sonce in ustvarilo res lepo, pravljično mavrico.
Bregovi gričevja so tu porasli s praprotjo, kjer se pasejo konji. Ob pešpoti je bilo veliko brejih kobil, ali kobil z majhnimi žrebeti. Zgodnje jutro in moje prvo doživetje skotenja žrebička. Nedaleč od potke sem zagledal kobilo, ki je sopla nato pa povrgla žrebička, ki je že po nekaj minutah stopical okoli svoje mamice.
Vrh La Rhune (905 m) je kukal iz megle in kazal smer proti prelazu Col des-Trois Fontaines (563 m). Na La Rhune, ki velja za prvi bolj resen hrib na poti iz Hendaya iz doline vodi zobata železnica. Na vrhu so poleg komunikacijskega stolpa, restavracije in trgovinice s spominki, saj je La Rhune znamenitost baskovske pokrajine. Ob lepem vremenu je z vrha lep panoramski pogled na baskovsko pokrajino vse od visokih gorskih vršacev do Atlantskega oceana.
Skušnjavo, da bi obiskal vrh, sem premagal, ko sem se povzpel na prelaz, gosta megla in rahel dež, ki se je stopnjeval v močno deževje. Nov deževni val in potem ponovno rosenje, precej naporno za hojo. Po Col des-Trois Fontaines sem prečkal zobata železnico, ter se pričel po spolzki in blatni potki spuščati v dolino proti naselju Sare. V Sareju sem si privoščil malico potem pa lokalnih cestah in kolovozih krenil proti naselju Ainhoa. Dež ni prestal in se je celo stopnjeval. Pot sem si iskal mimo številnih luž po kolovozih ter se izogibal blatnim pastem. Slabo vreme je verjetno prispevalo, da ta dan nisem srečal pohodnikov, zato sem bil že presenečen, ko me je s širokim smehljajem in na daleč sijočo pozitivno energijo dohitel pohodnik. Družno sva nadaljevala pot in se zapletla v popotniške pogovore. Vincent, kakor mu je bilo ime je bil iz Biaritzza in je sklenil prehoditi prvo polovico GR10 od Hendaya do Begineres-de Luchona. Kot samostojni industrijski oblikovalec je potreboval odklop in si izbral izziv prehoditi del GR10. Izbral je popolnoma drugačno popotniško taktiko. Že v naprej si je rezerviral prenočišča na poti ter si tako prihranil kar nekaj kilogramov nošnje tovora. Meni se je zdela ta taktika manj sproščujoča, saj bi moral hoditi tempo točno po datumih, ne glede na vreme, ali pa bi se mi podrl sistem rezervacij prenočišč. Raje sem nosil šotor s spalnim sistemom in tedensko rezervo hrane, ter si kadarkoli bi našel ustrezen prostor, postavil šotor.
Vincent je poznal Ainhoe, ki je bil konec druge etape, ter me še pred prihodom vanj podučil o zgodovini in pomenu tega naselja. Najin pogovor o mestecu se je pričel, ko sem med hojo omenil, kako bi mi teknil dober sadni jogurt in kako ga bom kupil v trgovini v naselju. Vincent se je nasmehnil in dejal, da Ainhoe, čeprav ima več kot 600 prebivalcev nima trgovine. Ainhoa je staro naselje s pisno omembo iz 13 stoletja in ima še danes dobro ohranjeno mestno jedro za kar danes skrbijo tudi s predpisi o gabaritih z značinimi belimi fasdami in dejavnostih, ki so dovoljene. Cerkev Marijinega vnebovzetja iz 13. stoletja je vpisana v register kulturne dediščine Francije, samo naselje pa je na seznamu najlepših naselij v Franciji.
Pri prihodu v Anihoa se je dež nekoliko umiril. Z Vincentom sva se posedla v letni vrt restavracije v središču ter si privoščila osvežujoča sadna sokova mešana z mineralno vodo.
