ETAPA 1 (Hendaye → Olhette, 21 km)
Kljub nedelji so bile trgovine v Hendayu, kar je za ta konec Francije zelo nenavadno, odprte. Čeprav sem nameraval pot po GR10 začeti šele naslednji dan v ponedeljek, sem se odločil že v nedeljo prehoditi nekaj kilometrov do prvega večjega naselja od Hendaya. Do Biratoua sem, seveda brez težkega nahrbtnika, potreboval uro hoje, sprva od plaže v Hendayu mimo starega kazinoja zgrajenega konec 19. stoletja, kjer so danes restavracije in majhne trgovinice s spominki, skozi glavno ulico Boulevard du General Leclerc in nato desno do zaliva Txingudi, ki ločuje franskoski Hendaye od španskega Iruna. Zaliv Txingudi je izliv 66 km dolge reke Bidasoa v Biskajski zaliv. Pot vodi po sprehajalni poti ob zalivu ter nato krene skozi bivalno območje Hendaya proti jugo-vzhodu in se prične zlagoma dvigati v smer proti Biriatou. Pot GR10 je dobro označena in potrebno je le slediti oznakam.
Pot proti Biriatou je bila zaradi predhodnega močnega dežja blatna in z lužami. Rahel dež med hojo se je ponovno vrnil v močno nevihto zato sem se obrnil ter krenil v penizion-gite kamor sem prišel blaten in že prvi dan premočenim, čeprav z oznako 'nepremočljivimi' čevlji. Nekaj urni hoji po hudih nalivih ter blatnih kolovozih in potkah bi bili kos le visoki gumijasti škornji.
V nedeljo zvečer sem preveril vremensko napoved, ki sicer ni napovedovala izrednih vremenskih razmer, bilo pa je napovedano deževje za sledeči teden.
Pohod je bilo potrebno začeti, zato sem v ponedeljek zjutraj, peš, polno otovorjen, krenil proti Hendayu, nadaljeval proti športni trgovini Dechatlon, ki se je odprla šele ob 9 uri in tam nabavil plinsko kartušo za gorilnik. Sedaj polno otovorjen, sem ponovil nedeljsko pot proti Biratou. Jutranji pršec se je spremenil v dopoldansko sonce, ki je sijalo preko še zmeraj gostih oblakov.
Neobremenjen z dežjem sem se posvetil opazovanju baskovske podeželske arhitekture. Lične hiše, vse zgrajene v istem slogu z belo fasado z vzidanimi lesenimi tramovi pobarvani v rdečkast rjavo barvo. Moderne arhitekture tu ni, saj so tudi novozgrajene hiše v starem 'zgodovinskem' slogu.
Pri vasici Biratou sem dohitel svoje prve pohodniške spremljevalce na poti GR10. Oče in hči sta se odločila prehoditi celotno pešpot GR10 v dveh mesecih. Pauline je na pot vzela svoja psa samojeda, ki sta s svojimi belimi kožuhi izstopala v zeleni baskovski pokrajini. Osemindvajsetletnica, višine 160 cm je hrabro nosila 22 kilogramski nahrbtnik z vso opremo za bivanje na prostem in hrano za dva psa. Oče, 60 letnik, ki je po videzu bil bližje 50-im, se je naveličal svoje kuharske kariere in se predčasno upokojil, ter se odločil uživati življenje. Hči Pauline, tudi kuharica v družinski restavraciji, si je vzela dva meseca dopusta, da bi premislila »kam naprej« ter z očetom odšla na pot od Atlantika do Sredozemlja.
Ponedeljkova, uvodna prva etapa v GR10 je spremljala spremenljivo, predvsem zelo »mokro« vreme, ki je bila stalnica v naslednjih tednih pešpoti. Prva etapa je bila tudi uvod v tempo hoje, ki je bil »malo gori« - »malo doli«. Psihološko naporno za nosače težkih nahrbtnikov.
Dež je prihajal v nevihtnih valovih iz smeri Atlantika in vreme se je dobesedno spreminjalo iz minute v minuto. Med hojo rad premišljujem in se posvečam svojim mislim, nič pa nimam proti pogovorom s 'so-hodniki' – pri študiju geografije na univerzi, se mi je pri prvih predavanjih vtisnila profesorjeva misel, da je geografovo močno orodje prav pogovor z ljudmi na terenu. Sam sem si pohod po GR10 vzel kot delovni projekt in ne šport oz. rekreacijo, zato sem seveda vključil to geografsko orodje - pogovor. Čeprav sem v minulih tridesetih letih veliko prepotoval Francijo, mi je francoščina »španska vas« - razumem osnovne besede in fraze, za pogovor pa nisem 'opremljen'. Žal tudi večina Francozinj in Francozov, zanimivo tudi mlajših generacij in v dobi interneta ne zna uporabljati danes 'univerzalnega jezika' - angleščine. Zanimivo, da sem si v poznejših dneh največ pomagal z italijanščino in nemščino. Pauline, zanimiva in kot sem omenil pogumna punca je znala angleško dovolj za osnoven pogovor, oče, možakar mojih let pa je bil »solo francoščina«, zato mu je hči potrpežljivo prevajala najine pogovore. Že v začetku smo dobro 'klapnili' zato smo nadaljevali pot skupaj proti koncu 21 km dolge prve etape, ki je bil v vasici Olhette.
