MojaSlovenija.si

MojaSlovenija.si

 

O PROJEKTU | ABOUT THE PROJECT

Boštjan Burger - Burger Landmarks

Ljubljana

Stadion v Bežigradu (leto 2006)

Virtualna ekskurzija :: Virtual excursion

virtualna ekskurzija 360°

Virtualni muzej arhitekturnih del Jožeta Plečnika :: VIRTUAL MUSEUM
English        

Ljubljana - Stadion v Bežigradu (1923-39). Jože Plečnik je izdelal načrte za Orlovski stadion leta 1923, vendar je že takrat delo zaradi nezanesljivega financiranja potekalo zelo počasi. Opečnati zid je bil postavljen leta 1925, častna tribuna pa je bila zgrajena šele leta 1935. Stadion ob izgradnji ni bil namenjen igri z žogo - nogometu, temveč športnim dejavnostim. Stadion Bežigrad (znan tudi kot Centralni stadion (Bežigrad), ali kot Plečnikov stadion) je športni stadion, ki so ga po zasnovi Jožeta Plečnika začeli graditi 1925 za katoliško telovadno organizacijo Orel. Zaradi pomanjkanja sredstev in političnih razlogov (razpustitev Orla leta 1929, 2. svetovna vojna) je gradnja potekala počasi in je bila v celoti dokončana šele po drugi svetovni vojni, ko ga je v upravljanje prevzela Fizkulturna zveza Slovenije. Pred tem je bil v lasti križevniškega reda. Projekt za stadion, zlasti za telovadce in atlete, je zasnoval arhitekt Jože Plečnik, dodelal pa njegov študent Ivan Pengov. Uporabili so obstoječo gramoznico ob Dunajski cesti in orientacijo parcele v smeri vzhod zahod. Zadruga Stadion se je zaradi pomanjkanja denarja gradnje lotila fazno. Leta 1925 je bila na južni, severni in zahodni strani zgrajena ograja iz opeke, ki jo je Plečnik na vrhu prekinil z dvojnim vencem, zid pa preluknjal z ločnimi opekami. Na vsakih pet metrov je bila v zidu postavljena plošča, na njej pa okrasni kocka in krogla s konico. Poudaril je zahodno stranico, osrednji vhod pa umaknil proti areni za širino dveh stranskih vhodov. Leta 1926 je bila zgrajena stran z vhodnim prekritim stebriščem z zanimivimi okroglimi profiliranimi kladami ob Dunajski cesti. Med cesto in vhodnim nadstreškom je bil zasajen drevored. Denar za stadion so zbirali tudi z loterijo; prva nagrada je bila vila za Bežigradom, za katero je prav tako naredil načrte arhitekt Plečnik. V nadaljevanju postopne dozidave so dokončali zahodno stranico in na južni strani postavili terase za sedeže. Po ukinitvi vseh telovadnih društev leta 1929, so bila dela na Orlovskem stadionu prekinjena. Za potrebe organizacije evharističnega kongresa leta 1935 so z gradnjo nadaljevali in telovadni stadion spremenili v odprto areno za katoliški kongres. Plečniku je pri izvedbi del pomagal Anton Suhadolc. Ker so potrebovali tribuno za oltar, je Plečnik na koncu arene izvedel neke vrste nadstropno glorieto z rustificiranim podstavkom, nadstropjem in pohodno, razgledno teraso, ki je streha osrednje etaže. Teraso je arhitekt obdal z balustrado in dorskimi stebri ter manjšimi stebri v zgornjem nivoju, kar je edini primer vrinjene kolonade v Plečnikovem opusu. Na mestu kasneje dodane ure in prikazovalnika športnih rezultatov, je manjši podstavek za križ. Posamezni poznavalci Plečnika sodijo, da je bilo to delo prelomno za mojstrovo arhitekturo iz tridesetih let, čeprav je nastajalo več kot desetletje in ni bilo nikoli popolnoma dokončano z vsemi načrtovanimi objekti znotraj zidu stadiona. Po kongresu, med letoma 1939 in 1941, so postavili sedeže še na severni strani. Za kongres Kristusa kralja so zgradili dve manjši poslopji s teraso na severni in južni strani, ki naj bi predstavljali glasbena paviljona. Leto dni pred koncem druge svetovne vojne so na njem domobranci pod vodstvom Leona Rupnika in z dovoljenjem lastnika, katoliške cerkve, podali prisego, da se bodo skupaj z Nemčijo borili proti komunistom in njihovim zaveznikom kot pomožna enota SS. Ena od priseg je bila na Hitlerjev rojstni dan. Po vojni so po antičnih vzorih dokončali sedeže na polkrožnih zaključkih. Atletska arena je bila večkrat prilagojena, v jedru preurejena, ker so v sredini arene uredili zelenico za igranje nogometa. Precej pozneje so postavili drugo opremo kot so bili plastični sedeži (sedaj odstranjeni) in reflektorji na visokih kovinskih stolpih, ki so delovali do začetka leta 2008. Zadnja in trenutna večinska lastnica, družba Bežigrajski športni park, je zaprla vrata stadiona leta 2008 in pričela z načrtovanjem rekonstrukcije in posodobitve, gradnja pa zaradi zapletov z okoljevarstvenim dovoljenjem in okoliškimi stanovalci še ni stekla. Poskusi, da bi s pomočjo mednarodnih organizacij pospešili prenovo, niso bili uspešni. Bežigrad je bil domači stadion kluba Interblock Ljubljana in do dokončanja stadiona v Stožicah NK Olimpija Ljubljana. Stadion je gostil tekme slovenske nogometne reprezentance, dokler zaradi dotrajanosti ni več izpolnjeval zahtev FIFA za mednarodne tekme. Potem so se reprezentančne tekme prestavile na Nogometni stadion Celje Arena Petrol v Celje. Lastnik kluba Interblock Joc Pečečnik je napovedal prenovo stadiona, ki naj bi bila dokončana predvidoma v letu 2010 ali 2011. Projekt bi močno spremenil vse območje stadiona, zlasti z etažami garaž in veliko stolpnico zelo blizu stadiona. Vendar je bil v času projektiranja in iskanja dovoljenj za gradnjo zgrajen novi ljubljanski stadion v Stožicah z zmogljivostjo 16.000 gledalcev, ki je prevzel športnike in gledalce. Na javnem, vabljenem natečaju je bil za prenovo in dozidavo izbran zelo ambiciozen načrt nemškega arhitekturnega biroja GMP iz Berlina. Ta ostaja sporen zaradi obsežnega posega v spomeniško substanco in zaradi ostrega nasprotovanja prebivalcev bližnjih blokov, ki nasprotujejo kakršnimkoli posegom za nove garaže, velik stadion, postavitev zelo visoke stolpnice blizu stadiona in posebej novih blokov na vrtičkih, ki so nekoč sodili k bližnjim blokom. Žrtev nasprotovanj in prevelikih ambicij lastnikov pa je predvsem stadion. viri:
Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 393". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.  

Burger Landmarks / MojaSlovenija.si

Digitalizacija dediščine: (c) Boštjan Burger, (1993) 1996-2022