Reka Dragonja

Dragonja(obsežnejše besedilo) je edina, v večjem delu toka, zlasti v območju od sotočja s potokom Rokava proti izviru še v naravni podobi ohranjena reka, ki ima v Slovenski Istri izliv v Jadransko morje. Antropogeni dejavniki so vidni v obliki nedovoljenih kurišč na območju Fernovega mlina kjer je 'priljubljeno ''taborno mesto' , pešpoti. Na kakovost vode imajo vpliv zaselki in manjša naselja ob sami razvodnici. Pri rabi tal prevladuje gozd in površine v zaraščanju. Nekdaj, v dobi agrikulturne družbe je bilo porečje zelo dobro izkoriščeno, kar je vidno po delanih terasah, ki so danes močno zaraščene in 'skoraj' neprehodne, zlasti na južnem območju porečja ob meji z R. Hrvaško. To z ekološkega vidika niti ni slabo, saj so se vzpostavili, sicer zelo krhki naravni habitati v soteskah pritokov reke Dragonje. Območje od sotočja Rokave in Dragonje do povirnega dela, je zašiteno z začasno odredbo o zavarovanem območju s strani Mestne občine Koper.

Splošne značilnosti reke Dragonje; Smer toka od izvira pod zaselkom Poletiči (v bližini Gračišča) do izliva v morje v Sečoveljskih solinah je v smeri azimuta 263°.
Zračna razdalja toka od izvirov do izliva l_min je ~ 22.037 m.
Razdalja po reliefu - rečni strugi je l_r ~ 27.613 m. (skupaj s potokom Štulovca (Štulovca na karti merila 1:50.000, na karti merila 1:25.000 ime Podčebrovec) 29,5 km).
Porečje reke Dragonje je slabo razvito in vodni pretok je izrazito odvisen od trenutnih količin padavin - dežni režim. Zato je tudi večina pritokov nestalnih, reka pa se občasno, zlasti v poletnem času spremeni v niz 'rečnih' jezerc, kar je posledica na mestih erozijsko poglobljenega rečnega korita. Dragonja s pritoki je relativno bogata z rečnimi raki in ribami. Porečje ima homogeno geološko zgradbo fluvialno preoblikovanih eocenskih sedimentov in nanje vezano značilno plastovito petrografsko sestavo fliša. Izjema je le spodnji rečni tok, ki sega na Bujski kras

Gradient, reke Dragonje se še ni razvil do 'idealnega': podolžni profil odstopa od uravnoteženega gradienta zlasti v gornjem srednjem delu rečne struge na nadmorski višini od 90 m (v bližini sotočja Dragonje in Rokave do 150 m (sotočje Pasjoka in Dragonje), kjer je opazna močna obrežna erozija v lastno naplavino in hkrati ujetje rečne struge na določenih mestih v matično podlago - peščenjakove plošče, ki zmanjšuje rečno erozijo v globino.