KAMNOLOMI
KAMNOSEŠTVO

TRG-HIŠA
SUHI ZID
MEŠČANSKA KUHINJA
KAŽETA
KOVAŠKO-KOLARSKA DELAVNICA
OBLIKOVANJE KAMNA
KAMNOLOMI-KAMNOSEŠTVO


document.write('');

KAMNOLOMI
Najstarejše in najpreprostejše pridobivanje kamna za zidavo na flišnih tleh je bilo povezano z obdelovanjem zemlje. Pri oranju so tik pod površino naleteli na tanke naložene sloje, in ti so se lepo lomili, luščili. Na južnoprimorskem območju je bilo veliko kamnolomov ali le odkopov, imenovanih kava ali java, sivega kamna, fliša ali peščenjaka in kamnolomov belega apnenca. Različne specifične lastnosti kamna so odločale tudi o različnih delovnih postopkih. Preprostejše je bilo delo v manjših kamnolomih sivega kamna, predvsem v istrskem prostoru, kjer so nanizani ločljivi skladi ali plasti, za katere je bilo dovolj, da so jih odbijali, trdovratnejše pa razstreljevali in tako odstranili le prvo plast skladovnega niza in s tem omogočili nadaljnje "luščenje" kamnitih blokov.
V kamnolomih belega apnenca na kraškem svetu je bilo delo zaradi kompaktnih sten zamudnejše in težje, zahtevalo pa je tudi več delovne sile. Delavci - kamnarji so bili kmetje, ki jim je kamnolomsko delo pomenilo dodaten sezonski zaslužek. Večina kamnolomov je bila v zasebni lasti, manj je bilo vaških, komunskih izkopov. O zaposlitvi je odločal lastnik, po katerem se je kamnolom največkrat tudi imenoval, delo pa je razporejal delovodja - kapo. Najtežje je bilo delo kamnarjev - kavadorjev, ki so morali s preprostim orodjem "od matere zemlje" izsekati kamnite bloke. Takšno delo je terjalo več delavcev, enakomerno razporejenih ob steni. V pripravljene kanale - pašarine in utore - kunjere so namestili zagozde - zagojzde, po katerih so v ritmu nabijali s težkimi macolami. Če je bila kamnita stena zelo velika, je tako nabijanje lahko trajalo tudi ves teden. Za kamnarji so delo nadaljevali težaki - malavarji ali manovali, ki so izrezane bloke pripravili za nadaljnjo obdelavo in transport v kamnoseške delavnice. Za tovrstni prevoz kamna, ki je bil zelo iskan in donosen posel, so uporabljali posebno ojačane vozove z močnimi kolesi.
Vse do tridesetih let dvajsetega stoletja so kamen lomili ročno. V tem času so se pojavile prve žične žage - žage na druot, ki so močno olajšale težko delo. To je bil tudi čas, ko so bili kamnolomi v razcvetu in je za delo v njih veljala huda konkurenca.

KAMNOSEŠTVO
Oblikovanje kamna, kot prefinjena kamnoseška obrtna spretnost, izhaja iz tradicije in je na Krasu in v Istri izredno bogata, s kakovostnim vrhom v času med 17. in 19. stoletjem.
V kamnoseških delavnicah so za izdelavo končnih izdelkov skrbeli klesarji - špentači, vešči grobe obdelave kamna, in štancarji, izurjeni za natančnejše delo, nekateri tudi pravi mojstri v umetniškem klesanju. Oboji so pri svojem delu kot nepogrešljivo orodje uporabljali različne vrste kladiv: za obdelavo ploskve fine in grobe krempače - marteline in martele, oskrde - broke, zobata kladiva - bočarde, več različnih konic - špic, za odbijanje kamnite površine so uporabljali odbijače - ščopadorje, različno široka dleta - škarpele, punte in gradine, za gladenje površine so uporabljali strgala - rašine in leseno deščico z ušesom - hlapca, (za lažji oprijem strgala). Za natančno delo je bil nepogrešljiv tudi kotnik - škvara, poševnik - škvara cota, svinčnica - plajba in objemno šestilo.
Iz delavnic so oddajali končne izdelke. Največ so obdelali kamnitih plošč, uporabnih za tlakovanje dvorišč, trgov, in pločnikov. Pravo kamnoseško mojstrstvo so pokazali z izdelki, izklesanimi po željah naročnikov. To so arhitekturni detajli, s poudarkom na vratnih in okenskih okvirjih, kamnite posode za shranjevanje živil, ognjiščni okvirji, vodnjaki vseh oblik in velikosti in posebno mikavna vaška znamenja ter kapelice.
Kljub tehnološkim spremembam, ki jih je prinesel čas, se imena za posamezna orodja, delovna mesta in tudi prodajne izdelke vse do danes niso spremenila.