Ljubljansko barje (Barje) leži v jugozahodnem območju Ljubljanske kotline. Površina območja je 163 km², kar predstavlja 0,8 % ozemlja Republike Slovenije. Območje Barja je udornina izpred dveh milijonov let, nastala na stičišču alpskega in dinarskega sveta s tektonskim pogrezanjem od prehoda pliocena v pleistocen.
Območje današnjega Barja je deloma po koncu zadnje ledene dobe prekrivala plitvo jezero, ki je postopoma prešlo v močvirje. 4500 let pr. n. št. so območje današnjega Ljubljanskega barja poselili prvi poljedelci. V plitvih poplavnih ravnicah okoli jezera so zgradili manjše naselbine - kolišča. Pri Igu so leta 1875 odkrili prvo koliščarsko naselbino. Danes poznamo 40 območij, kjer so bila nekdanja kolišča. Območje nekdanjih kolišč na Ljubljanskem barju je bilo 27. junija 2011 vpisano na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine.
Na južnem in zahodnem robu Barja iz več kraških izvirov izvira kraška reka Ljubljanica. Hudourniški pritoki Iška in Gradaščica so naplavili vršaje, zaradi česar je dno Barja najnižje v sredini. Ljubljanica ima na svojem 20 km dolgem toku zelo majhen padec (le okoli 1 meter), kar povzroča redne poplave. Ob najvišjem vodostaju nastane poplavno jezero s površino do 80 km², kar je največje poplavno jezero v Sloveniji.
Barjansko jezero leta 2010
Poplavljeno Ljubljansko barje po močnem deževju od 17. do 19. septembra 2010. Septembrska poplava leta 2010 je bila izjemna, saj je bil nazadnje tako visok vodostaj leta 1933. Dokumentacija s čolna je razkrila pokrajino, kjer so na drevesih čepeli fazani, na strehah hiš pa dremuckale mačke, medtem ko so bili spodnji deli hiš pod vodo.
Za nastanek poplav je več vzrokov: hitro naraščanje Gradaščice in Iščice, visoke vode iz kraških izvirov z zakasnitvijo ter skoraj povsem ravno površje z minimalnim padcem Ljubljanice. Leta 1780 dokončan Gruberjev prekop je sicer učinkovito zmanjšal nevarnost vsakoletnih poplav, vendar ob ekstremnih padavinah narava še vedno prevlada.
Naravna in kulturna dediščina
Leta 2008 je bilo Ljubljansko barje razglašeno za krajinski park. Posebna značilnost je tudi arteška podzemna voda, ki zaradi pritiska sama priteče na površje, če se zavrta cev v polžarico. Zaradi nevarnosti visoke vode je tudi znana Plečnikova cerkev v Črni vasi zasnovana tako, da je svetišče v prvem nadstropju.
Avtor: Boštjan Burger, univ. dipl. geograf