|
Žužemberk je največje naselje in občinsko središče v regiji Suha krajina. Grad v središču naselja se nahaja nad slapovi reke Krke.
Območje je del zgodovinske regije Dolenjske. Občina je zdaj vključena v Statistično regijo Jugovzhodna Slovenija. Žužemberk leži na južnem delu Kranjske na levem bregu reke Krke in nad njim prevladuje srednjeveški grad.
Rimljani so zgradili cesto skozi regijo. Žužemberk je prvič omenjen v pisnih listinah iz leta 1246. Leta 1399 je dobil tržne pravice. Grad naj bi izviral iz okoli leta 1000, grajska kapela sv. Ulrika pa je bila zgrajena leta 1046. Vas, ki je zrasla okoli gradu, je bila na križišču, večina njenih prebivalcev pa so bili obrtniki ali kmetje, ki so trgovali s svojo blaga in organiziranih sejmov.
Grad Žužemberk, dom Auerspergov Med letoma 1526 in 1533 je knez škof Christophorus Rauber grad utrdil in mu dodal sedem obrambnih stolpov oziroma bastilj.
Zaradi njegove nove moči sta brata Jurij in Wolf Auersperg iz Turjaka leta 1538 kupila grad, stoletja pa sta bila grad in mesto v lasti vodilne plemiške družine Auersperg. Eden njegovih najbolj cenjenih lastnikov je bil Johann Weikhard iz Auersperga, vzgojitelj cesarja Ferdinanda III., ki je bil dvorni svetnik in prvi minister v habsburški monarhiji, ki je pridobil družinske pravice, da je preprečil prodajo gradu.
V 16. stoletju je mesto doživelo večkratne napade. Leta 1559 je grad osvojil Gregor, nezakonski sin Georga von Auersperga z osemnajstimi vojaki, vendar je bilo to osvojitev hitro zatrto, grad pa je ponovno zavzel Herbard VIII von Auersperg, takratni general hrvaške regije, in mrtve vojake so vrgli v gozd, da bi jih požrle divje zveri.
Leta 1575 je grofico Ano von Eck z gradu Brdo na grajskem dvorišču ubil kroti medved.
V naslednjem stoletju se je v mestu rodilo več pomembnih plemičev, med drugim leta 1557 Andreas von Auersperg, sin Wolfa Engelberta, ki je po končanem študiju v Padovi šel še naprej prejemati odlikovanje tako s strani papeža kot habsburškega cesarja. za vlogo pri porazu Turkov leta 1593.
Leta 1615 se je v Žužemberku rodil Johann Weikhard iz Auersperga. Postal je vzgojitelj cesarja Ferdinanda III., pozneje princ in prvi minister v habsburški monarhiji, leta 1669 pa kardinal, po katerem se je vrnil v to mesto, kjer je leta 1677 umrl.[2] Njegov pravnuk Joseph Franz Auersperg je leta 1783 postal kardinal.
Družina Auersperg je v mestu ustanovila opazno železarno, jeklarska industrija pa je bila pomembna za gospodarstvo. Auerspergi so leta 1763 postavili plavž in železarno ter dobili dovoljenje za obsežno kopanje železa na tem območju. Do leta 1891 pa je industrija v Žužemberku naletela na pretirano konkurenco in drago proizvodnjo ter je prenehala delovati.
V mestu so se razvile tudi številne žage in mlini na vodo, v Žužemberku pa je tudi ena najstarejših papirnic v Sloveniji.
Leta 1775 je cesarica Marija Terezija dala soglasje za ceh sedemnajstih usnjarjev v Žužemberku in je postal pomemben obrt, v katerem so žužemberški trgovci izdelovali hlače, predpasnike, vinske mehe in žitne vreče.
Grad je dolga leta služil kot zapor, vendar je bil leta 1893 opuščen.
Med drugo svetovno vojno so bile na gradu nameščene italijanske čete, ki so ga gverilci zažgali. Februarja 1945 so Žužemberk kot oporišče nemških kolaboratorjev Domobrancev napadli zavezniški bombniki. Grad je bil močno poškodovan, vendar ni uničen (kot je bila cerkev), obnovitvena dela pa so se začela v 60. letih prejšnjega stoletja.
Žužemberk ima izjemno kulturno dediščino, občina pa ima 54 priznanih kulturnih spomenikov, od tega 12 spomenikov državnega pomena.
Grad Žužemberk je ugledna srednjeveška utrdba, ki se dviga nad reko Krko. V poletnih mesecih se odvijajo veselice na grajskem dvorišču, ki ga od leta 1997 upravlja Turistično društvo. Občinski praznik je 15. julija.
Cerkev svetega Nikolaja v Žužemberku je najstarejša ohranjena cerkev na tem območju.
Cerkev je bila prvič zgrajena v gotskem slogu v 13. stoletju. Njegove freske, z eno najbolj opaznih upodobitev Adama in Eve, izvirajo iz 14. stoletja. Cerkev svete Agneze je nekoliko kasneje v 13. stoletju. Cerkev sv. Hermagore in Fortunata je bila dokončana leta 1769, požgana leta 1945 po ukazu partizanskega poveljnika Pera Popivode in obnovljena šele konec 20. stoletja po osamosvojitvi Slovenije. Trasa rimske ceste po pobočjih hribovja v Acervi (Ivančna Gorica) je bila v uporabi do leta 1859, ko so jo nadomestili z drugo cesto po dolini Krke.
Na hribu Tumplac (305 metrov ali 1001 čevljev) je tudi več grobov in spomenik druge svetovne vojne. Ustvaril jo je kipar Marjan Tepine in je bila postavljena leta 1961.
Literatura:
Statistični urad Republike Slovenije,
Zgodovina. Občina Žužemberk. Pridobljeno 20. junij 2008,
Turistične znamenitosti. Občina Žužemberk. Pridobljeno 20. junij 2008,
550 let župnije Žužemberk. 2013. Suhokranjske poti.
|
|
