Mrzli vrh (1358 m), ki se dviga nad sotočjem rek Soče in Tolminke, je v času prve svetovne vojne predstavljal enega ključnih stebrov avstro-ogrske obrambe tolminskega mostišča. Zaradi izjemne preglednosti nad obema dolinama in nadzora nad komunikacijskimi potmi je bil hrib strateško izjemno pomemben. Med letoma 1915 in 1917 je postal prizorišče najbolj krvavih in nepopustljivih bojev v celotnem zgornjem Posočju.
Avstro-ogrski položaji na Mrzlem vrhu so bili izkopani v skalo in povezani v gosto mrežo strelskih jarkov, kavern, opazovalnic in zaklonišč, ki so omogočala večplastno obrambo. Vojaki, ki so branili ta izpostavljeni gorski položaj, so prihajali predvsem iz območja madžarskega mesta Szeged, kar je Mrzlemu vrhu vtisnilo tudi močan kulturni pečat.
Leta 1917 so madžarski vojaki III. bataljona 46. pehotnega polka v eni izmed kavern izklesali majhno kapelico, namenjeno duhovni opori tik ob frontni črti. Ta skromni, a ganljivi prostor priča o potrebi po človečnosti sredi nepredstavljivega trpljenja. Že leto prej, 1916, so avstro-ogrski vojaki na bližnji Javorci, nad dolino Tolminke, zgradili leseno spominsko cerkev sv. Duha, posvečeno padlim sobojcem – danes enega najlepših secesijskih spomenikov miru v Evropi.
Zaradi strateške pomembnosti Mrzlega vrha so Italijani znova in znova poskušali prebiti avstro-ogrsko obrambo. Napadi so bili siloviti, a neuspešni. Frontna črta se je utrdila v pozicijsko gorsko vojskovanje, kjer so bili nasprotniki pogosto oddaljeni le nekaj deset metrov. Boji so potekali v snegu, megli, mrazu, pod stalnim obstreljevanjem in v izjemno težkih razmerah, ki so terjale ogromno žrtev.
Italijanske izgube so bile tako hude, da je general Luigi Cadorna 4. junija 1915 ukazal prekinitev napadov. V iskanju krivca za neuspeh so italijanske oblasti neupravičeno obtožile domačine iz kobariških vasi vohunstva. Aretirali so 60 mož in vsakega desetega ustrelili – tragičen dogodek, ki je za vedno zaznamoval lokalno skupnost (M. Simić, Po sledeh soške fronte, 1996).
Prelomni trenutek je prišel 24. oktobra 1917, na dan začetka dvanajste soške ofenzive. Avstro-ogrski vojaki so v izkopanem rovu pod italijanskimi položaji sprožili silovito mino, ki je uničila italijansko posadko in odprla vrzel v obrambi. Skozi to odprtino so prodrli avstro-ogrski bataljoni in zavzeli italijanske položaje na koti 1186. Ta uspeh je bil del širšega, izjemno učinkovitega napada združenih avstro-ogrskih in nemških sil, ki so prebile italijansko fronto in v naslednjih dneh italijansko vojsko potisnile daleč na zahod, vse do reke Piave.
Danes je Mrzli vrh del Poti miru, kjer obnovljeni jarki, kaverne in spominska mesta obiskovalcem omogočajo, da začutijo dramatičnost bojev, ki so tu potekali pred več kot stoletjem, ter se poklonijo tisočem padlih vojakov obeh strani.
(literatura: M. Turk, 2010, Svet in ljudje, št. 146)