Reka Krka je od izvira pod Krško jamo do sotočja s Savo pri Brežicah v celoti slovenska reka. Od svojega izvira na nadmorski višini 312 m do izliva na 141 m preteče 93,1 km, kar jo uvršča med najdaljše povsem slovenske reke (daljša je le Savinja s 94,5 km). Značilnost reke so številni lehnjakovi pragovi in slikovita slapišča.

Kraško zaledje in Radensko polje

Krka zbira vodo iz obsežnega kraškega sveta. Glavni del vode priteka iz 5 km oddaljenih ponorov na jugovzhodnem koncu Radenskega polja. To polje je šolski primer krasa, kjer ponikajo tri vode: Dobravka, Zelenka in Šica. Posebnost polja je hum Kopanj (389 m), edini tovrstni grič na kraškem polju v Sloveniji, kjer je del mladosti preživel France Prešeren.

*Hum je grič na ravnem dnu kraškega polja, ki je ostal kot del nekdanjega višjega površja, ker je bila kamnina bolj odporna proti raztapljanju (koroziji).

Pot skozi Suho krajino

V zgornjem toku si je Krka vrezala 10–25 m globoko dolino v živoskalno podlago. Tu se vanjo stekajo mogočni kraški izviri, kot sta Globočec in Tominčev studenec. Slednji ob visoki vodi doseže pretok do 10 m³/s. Največja dragocenost tega dela so lehnjakovi pragovi, zlasti med Zagradcem, Žužemberkom in Dvorom.

Lehnjak (domačini mu pravijo lahkovec) nastaja z odlaganjem kalcijevega karbonata na mahovih in rastlinju, zaradi česar je luknjičast in lahek. V preteklosti so ga uporabljali kot gradbeni kamen za številne cerkve in hiše ob reki.

Soteska, Novo mesto in spodnji tok

Pod Dvorom reka vstopi v ozko, 5 km dolgo sotesko med Ajdovsko planoto in Kočevskim Rogom. Po prehodu skozi Straško kotlinico se Krka ponovno zaje v podlago in v dveh izrazitih zavojih obkroži stari del Novega mesta. Od Otočca, kjer stoji grad na lehnjakovem otoku, se Krka spremeni v počasno nižinsko reko s široko poplavno ravnico in obsežnim Krakovskim gozdom.

Gospodarski in zgodovinski pomen

Vodni tok je bil nekoč edini vir energije za Suho krajino. V 19. stoletju je na Krki delovalo 24 mlinov in 14 žag, danes pa obratuje le še Štupnikov mlin v Zagradcu. Dolina je bila pomembna tudi zaradi fužinarstva; železarna na Dvoru je bila v 19. stoletju svetovno znana po izdelkih iz litega železa.

Viri in literatura

* Meritev dolžine vodotoka leta 2004, B. Burger
Bogataj, J. (1982). Mlinarji in žagarji v dolini zgornje Krke.
Gams, I. (1962). Nekatere značilnosti Krke in njenih pritokov.
Šifrer, M. et al. (1981). Geografske značilnosti poplavnih območij ob Krki.