Krka (od kraških polj do izvira in sotočja s Savo)

virtualna ekskurzija

Reka Krka je od izvira pod Krško jamo do sotočja s Savo pri Brežicah v celoti slovenska reka. Od svojega izvira pod Krško jamo na nadmorski višini 312 m pri naselju Krka, med zaselkoma Gradiček in Trebnja Gorica, jugovzhodno od Grosupljega do sotočja z reko Savo pod Čatežem pri Brežicah na nadmorski višini 141 m, preteče 93,1 km. Krka je tako med najdaljšimi povsem slovenskimi rekami (daljša je le reka Savinja s 94,5 km). Značilnost reke so številni lehnjakovi pragovi in zaradi množine vode zanimiva slapišča. Le 400 m od vhoda v Krško jamo je izvir prvega desnega pritoka Krke, potoka Poltarica. Nad Poltarico je nedavno odkrita kraška jama.

Krka pričenja teči po površini v zahodni Suhi krajini v zatrepni dolini, ki jo v polkrogu obdajajo gozdnata apnenčasta pobočja. V njenem dnu je slikovit kraški izvir Pod jamo, nekaj metrov niže od Krške jame. V njem prihaja na površje voda iz širšega kraškega zaledja, največji del iz 5 km oddaljenih ponorov na jugovzhodnem koncu Radenskega polja. Le malo niže se ji z leve pridruži Poltarica, ki prav tako priteka iz kraškega izvira na južni strani vasi Gradiček, in še malo naprej z leve Višnjica, edini nekraški pritok v celotnem zgornjem toku.

Vendar Krka podobno kot Ljubljanica zvira vodo iz kraškega sveta. Požiralniki potoka Rašice se nahajajo pri Ponikvah na vzhodnem delu 700 m (lega dolžine polja v smeri azimuta 150°) in 160 m širokega kraškega polja. Rašica priteka iz območja Velikega loga in odtod podzemno teče proti južnemu območju Radenskega polja, kjer na površino priteče kot Šica.

* kraška uravnava ni znana kot kraško polje, vendar jo po značilnostih uvrščam med kraška polja (B.B).

Radensko polje leži 3 km jugovzhodno od Grosupljega. Največje naselje ob robu poplavnega kraškega polja je Velika Račna. Značilnost Radenskega polja je *hum Kopanj (389 m), ki je v Sloveniji edini primer take morforloške oblike na krasu. Kopanj je poznan kot kraj, kjer je del svoje mladosti preživljal slovenski pesnik France Prešeren. Zanimivost Kopanja je tudi studenec na severni strani, ki izvira 10 m nad nivojem kraškega polja. Studenec ima kljub majhni površini (vodnega zbiralnika) - huma stalno vodo, ki ne presahne niti v največji suši. Dolžina Radenskega polja je 4500 m (S-J), nadmorska višina: ~329 m. Radensko polje je lep 'šolski primer' kraškega polja. Na polje pritekajo vode z Grosupeljskega polja ter Škocjanskega podolja in Rašice (požiralnik Rašice pri Ponikvi). Po Radenskem polju tečejo tri ponikalnice: Dobravka (ponikne severnem delu polja - požiralnik v Ključu), Zelenka in Šica (ponikneta v južnem delu polja - Lazarjeva jama, Zatočna jama). Vode s kraškega polja podzemno odtekajo proti 5 km oddaljenemu izviru reke Krke.

*Hum je grič na ravnem dnu kraškega polja, ki je ostala kot del nekdanjega višjega površja preden je nastalo kraško polje. Hum nastane zaradi večje odpornosti kamnine proti raztapljanju. Dno kraškega polja je korozija znižala, slabše topni del kamnine pa je ostal kot grič. Edini hum v Sloveniji je grič Kopanj na Radenskem polju. Humu podobna kraška oblika so fenglini na kitajskem krasu.

Posebnost tega dela doline so lehnjakovi pragovi, saj je Krka naša edina večja reka, ki odlaga lehnjak (domačini mu pravijo lahkovec ali lahki kamen); najštevilnejši in najlepši so med Zagradcem in Žužemberkom ter med Dvorom in Gornjim Kotom.

* Lehnjak je iz kalcijevega karbonata (CaCO3), ker pa se odlaga na mahovih in drugem vodnem rastlinju, je zelo luknjičast in lahek ter razmeroma mehak in so ga nekoč uporabljali tudi kot gradbeni kamen.

Ob lehnjakovih pragovih so nekoč delovali številni mlini in žage, ki so danes vsi razen enega opuščeni.

Pod Dvorom se značaj doline Krke povsem spremeni: široka dolina preide v ozko, kakšnih 5 km dolgo sotesko med strmima pobočjema Ajdovske planote na severni in Kočevskega Roga na južni strani. Na spodnjem koncu soteske so ostanki istoimenskega gradu, kmalu za njim pa napravi reka izrazito koleno in se usmeri proti severovzhodu. Z desne se ji pridružita Radeščica in Sušica, dolina pa se razširi v majhno Straško kotlinico. To je ena najmlajših tektonskih udorin v Sloveniji, saj se je po mnenju geologov pogreznila šele v pleistocenu. Z leve se vanjo izliva potok Prečna, z desne dobi nekaj manjših pritokov iz kraškega predgorja Gorjancev.

Malo naprej se Krka ponovno zaje v živoskalno podlago in v dveh lepih zavojih teče skozi Novo mesto, ki je s starim delom stisnjeno na notranjo stran Krkinega okljuka. Tudi še naprej teče po ožji dolini 20–30 m niže od rahlo valovitih in nekoliko zakraselih teras, vse do Otočca, kjer na enem od lehnjakovih otočkov stoji grad Otočec. Malo niže, pri Dolenjem Kronovem, se Krka spremeni v počasno nižinsko reko. Ob njej je čedalje širša poplavna ravnica, ki se na desni strani komaj opazno dvigne v ogromen šentjernejski vršaj. Z desne strani priteče vanjo več potokov z Gorjancev, z leve pri Dobravi Radulja, nato pa vijuga naprej proti vzhodu in se pri Kostanjevici na Krki spet približa vznožju Gorjancev. Na levi strani jo spremlja obsežen Krakovski gozd, naš največji nižinski gozd.

Na Krško-Brežiškem polju je Sava v zadnji ledeni dobi nasula obsežen prodni vršaj, ki je Krko ponovno potisnil čisto ob vznožje Gorjancev, tako da se lahko izlije v Savo šele tik ob vznožju gričevja pri Brežicah.

Ob zgornjem toku Krke so nekoč delovali številni mlini in žage, saj je bil to edini vir vodne energije za celotno Suho krajino. »V 2. polovici 19. stoletja so redno mleli v 24 mlinih, phali ječmen, proso in ajdo v 3 stopah, izdelovali sukno v 2 valjkalnicah, žagali na 14 žagah in kovali v 5 kovačijah. Pri slednji številki niso upoštevani veliki kovaški in železolivarski obrati v Zagradcu in na Dvoru ter papirnica in usnjarna v Žužemberku.«

Po koncu 2. svetovne vojne so vodni obrati drug za drugim umirali, nekaj opuščenih še vedno stoji (npr. v Praprečah), v celotni zgornji dolini pa deluje samo še Štupnikov mlin v Zagradcu. Občina Žužemberk je Dimčev mlin v Budganji vasi in Jožmanov mlin v Drašči vasi razglasila za kulturna spomenika lokalnega pomena. Od nekdanjih žag deluje samo žaga na spodnjem koncu soteske, vendar že dolgo ne več na vodni pogon.

Skromna, a nekoč v davnini pomembna nahajališča železove rude v Suhi krajini in drugod po Dolenjskem so bila ena od osnov, ki so že v starejši železni dobi (8.–4. st. pr.n.š.) omogočila razcvet t. i. halštatske kulture, od katere so ostali ostanki številnih gradišč in gomilnih grobov. Tudi v srednjem in novem veku je bilo v dolini pomembno fužinarstvo, zlasti pri Zagradcu, kjer so poznane fužine v 16. stoletju, Žužemberku in predvsem na Dvoru, kjer so nekdanje fužine v 19. stoletju prerasle v veliko železarno, daleč naokrog poznano po izdelkih iz litega železa, ki pa so jo morali zaradi tuje konkurence leta 1896 zapreti. Danes je neposredno z reko povezan turizem, tako v zgornjem toku, kjer je ob reki več turističnih kmetij, kot ob spodnjem toku, kjer je najpomembnejša turistična točka grad Otočec z bogato turistično ponudbo (hotel, restavracija, golf igrišče, avtokamp). Na Dvoru deluje velika ribogojnica, manjša je tudi v vasi Krka.

Viri in literatura:

Bogataj, Janez, (1982). Mlinarji in žagarji v dolini zgornje Krke. Dolenjski tisk, Dolenjski muzej, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 191 str.,
Gams, Ivan (1962). Nekatere značilnosti Krke in njenih pritokov. V: Dolenjska zemlja in ljudje, str. 92–110. Dolenjska založba, Novo mesto. ,
Koncept prostorskega razvoja občine Žužemberk s poudarkom na turizmu. TOPOS d. o. o., 2000. 164 str.,
Natek, Milan (1984). Nekatere geografske značilnosti izrabe vodne sile v porečju Krke. V: Dolenjska in Bela krajina, str. 129–145. Geografsko društvo Slovenije, Ljubljana.,
Savnik, Roman (1962). Nekateri problemi kraške hidrografije na Dolenjskem. V: Dolenjska zemlja in ljudje, str. 15–30. Dolenjska založba, Novo mesto. ,
Šifrer, Milan, Lovrenčak, Franc, Natek, Milan (1981). Geografske značilnosti poplavnih območij ob Krki pod Otočcem. Geografski zbornik, 20 (1980), str. 95–208.

Burger Landmarks / MojaSlovenija.si

Digitalizacija dediščine: (c) Boštjan Burger, (1993) 1996-2024