Log - Log pod Mangrtom (640 m) - po pravopisnem "dogovoru" tudi Log pod Mangartom. Naselje sestavljata Gorenji Log in Spodnji Log. Log leži v gorskem amfiteatru s številnimi dvatisočaki, med katerimi prevladuje Loška stena, izpod katere tečejo številni potoki s slapovi, in sodi med najslikovitejša alpska naselja v Sloveniji.
V Gorenjem Logu stoji župnijska cerkev sv. Štefana iz 18. stoletja s stropnimi slikami Ivana Groharja. Med Spodnjim in Gorenjim Logom je pod Ovčjo goro vhod v 4,5 km dolg predor ("Štoln"), ki so ga dogradili leta 1903 kot odvodni tunel za vodo iz rudnika svinca v Rablju v današnji Italiji. Kot zanimivost: po predoru je med 1. svetovno vojno vozila električna železnica. Predelska cesta povezuje naselje z gorskim prelazom Predel.
(Ptičji pogled na dolino Loške Koritnice)
Log pod Mangrtom je vas, ki leži v naročju ene najveličastnejših slovenskih gora. Mangrt, s svojo piramidasto silhueto in ostrimi grebeni, ne stoji le nad vasjo – stoji v njenem značaju, v njenem ritmu in v njenem spominu. V Logu pod Mangrtom človek hitro začuti, da tu narava ni kulisa, temveč sogovornik. Gora govori skozi veter, skozi svetlobo, ki se lomi na severnih stenah, in skozi tišino, ki se spusti nad dolino, ko se dan prevesi v večer.
Vas je stisnjena med strmo pobočje Mangrta in divjo, a čudovito Lepeno, ki se nižje izlije v Sočo. Ta geografska utesnjenost ni omejitev, temveč okvir, ki je skozi stoletja oblikoval način življenja. Ljudje so se naučili živeti z naravo, ne proti njej. V Logu pod Mangrtom je vsaka pot strma, vsak korak premišljen, vsak pogled navzgor pa opomin, da je človek le gost v svetu, ki ga je ustvarila geološka večnost.
A Log pod Mangrtom ni le kraj naravne lepote. Je tudi kraj zgodovine, ki je bila pogosto kruta. Prva svetovna vojna je v te kraje prinesla fronto, rove, žice in trpljenje. V bližini vasi še danes stojijo ostanki utrdb in vojaških poti, ki pričajo o času, ko je bila dolina prepredena z vojaki različnih narodov. A kljub temu je vas ohranila svojo identiteto – ne kot kraj vojne, temveč kot kraj vztrajnosti.
(Ptičji pogled na Strmec)
V tej dolini sem sam raziskoval teren prav v obdobju, ko je narava pokazala svojo najbolj neizprosno plat. Veliki blatni tok leta 2000 je v nekaj trenutkih uničil del vasi in za vedno spremenil podobo pokrajine. Dolina Predilnice, ki sem jo pred tem dobro poznal, je bila po plazu popolnoma neprepoznavna. Kjer so nekoč padali dokumentirani slapovi, kjer je voda risala svoje stalne poti, je ostala le brazgotina – spomin na svet, ki ga ni več. Hoditi tam po nesreči je bilo kot stopati skozi prostor, ki je izgubil svojo preteklost, a še ni našel novega obraza.
A prav ta tragedija je razkrila nekaj, kar je značilno za ljudi pod Mangrtom: neverjetno sposobnost, da se poberejo, da obnovijo, da nadaljujejo. Log pod Mangrtom je danes obnovljen, urejen, živ. Ni pozabil, a se ni uklonil. V tem je njegova moč – in njegova tiha plemenitost.
Vas je tudi izhodišče za enega najlepših gorskih svetov v Sloveniji. Mangrtsko sedlo, ki se dviga nad vasjo, je dostopno po najvišji slovenski cesti, ki se v serpentinah vzpenja proti razgledom, ki jemljejo dih. Od tam se odpirajo poti proti Mangrtu, Jalovcu, Loški steni in divjim kotanjam, kjer človek začuti prvinskost Julijskih Alp. Log pod Mangrtom je tako prostor, kjer se stikata domačnost in divjina, kjer se hiše z rdečimi strehami naslanjajo na svet, ki je še vedno neukročen.
(Pričji pogled na Predel)
A tisto, kar Log pod Mangrtom najbolj določa, niso le gore, zgodovina ali naravne danosti. To so ljudje. Ljudje, ki znajo pozdraviti, ki znajo povedati zgodbo, ki znajo živeti v ritmu narave. Ljudje, ki vedo, da je življenje pod goro privilegij in odgovornost. V njihovem odnosu do prostora je nekaj arhaičnega, nekaj, kar se drugod izgublja: spoštovanje.
Log pod Mangrtom je zato več kot vas. Je simbol. Je opomin, da je človek del narave, ne njen gospodar. Je dokaz, da se lahko tudi iz tragedije rodi nova moč. In je kraj, kjer se obiskovalec ne počuti kot turist, temveč kot nekdo, ki mu je za trenutek dovoljeno stopiti v svet, ki ga je oblikovala gora – mogočna, lepa in neizprosna.