Palatinski grič, je eden najstarejših delov Rima in so ga imenovali "prvo jedro rimskega imperija".
Območje Palatinskega griča je danes velik muzej na prostem, Palatinski muzej pa hrani številne najdbe iz tukajšnjih izkopavanj in drugih italijanskih arheoloških lokacij.
Tu so bile zgrajene cesarske palače, začenši z cesarjem Avgustom. Pred obdobjem rimskega cesarstva so grič večinoma zasedle hiše bogatašev.
Grič je imel prvotno dva vrha, ločena z depresijo; najvišji del se je imenoval Palatium, drugi pa Germalus in je imel povšino do 53 hektarjev.
Po Liviju (59 pr.n.št. – 17. n.š.) je Palatinski grič dobil ime po arkadijskih naseljencih iz Palancija, poimenovanih po njegovem ustanovitelju Paladi, sinu Licaona. Bolj verjetno je, da izhaja iz samostalnika palātum "nepce"; Enij ga enkrat uporablja za "nebesa", morda pa je povezan z etruščansko besedo za nebo, "falad".
Palatinski grič je tudi etimološki izvor (prek latinskega pridevnika palatinus) "palatine", angleškega pridevnika iz 16. stoletja, ki je prvotno pomenil nekaj, kar se nanaša na Cesarjevo palačo, ali nekoga, ki ima kraljevo oblast.
Rim izvira iz Palatina. Izkopavanja kažejo, da so ljudje na tem območju živeli že od 10. stoletja pr.n. štetja. Izkopavanja na hribu leta 1907 in ponovno leta 1948 so odkrila zbirko koč, za katere se domneva, da so bile uporabljene za pogrebne namene med 9. in 7. stoletjem pred našim štetjem, kar se približuje časovnemu obdobju, ko je bilo ustanovljeno mesto Rim.
Pallantium je bilo starodavno mesto blizu reke Tibre na Apeninskem polotoku. Rimska mitologija, kot je na primer opisana v Vergilijevi Eneidi, navaja, da so mesto ustanovili Evander iz Pallene in drugi stari Grki nekje pred trojansko vojno. Poleg tega Dionizij iz Halikarnasa piše, da Rimljani pravijo, da so mesto ustanovili Grki iz Palancija iz Arkadije, približno šestdeset let pred trojansko vojno in vodja je bil Evander.
Mit o nastanku mesta je bil pomemben v starorimski mitologiji, ker je Pallantium postal eno od mest, ki se je kasneje združila v stari Rim, s čimer je izvor Rima povezal s starodavnimi grškimi junaki. Druga mesta na tem območju so ustanovila različna italska plemena.
Virgilij navaja, da je Evander mesto poimenoval v čast svojega prednika Paladi, čeprav Pavzanije in Dionizij iz Halikarnasa pravita, da je bilo Evanderjevo rojstno mesto Pallantium, zato je novo mesto poimenoval po tistem v Arkadiji. Dionizij iz Halikarnasa omenja tudi, da nekateri pisatelji, med njimi Polibij iz Megalopolisa, pravijo, da je mesto dobilo ime po Paladi, ki je bil sin Herakleja in Lavinije, Evanderjeve hčere, in ko je umrl, mu je dedek povzdignil grobnico na hrib in po njem imenoval kraj Pallantium.
Po Livijevih besedah so po priselitvi Sabincev in Albancev v Rim prvotni Rimljani živeli na Palatinu. Hrib Palatin je bil tudi prizorišče starodavnega festivala Lupercalia.
Tam so imeli svoja bivališča številni bogati Rimljani iz obdobja republikancev (ok. 509 pr.n.št. – 44 pr.n.št.).
Od začetka cesarstva (27 pr.n.št.) je cesar Avgust tam zgradil svojo palačo in hrib je postopoma postal izključna last cesarjev; še vedno so vidne ruševine palač vsaj Avgusta (27 pr.n.št. – 14 n. št.), Tiberija (14 – 37 n. št.) in Domicijana (81 – 96 n. št.).
Avgust je tu zgradil tudi tempelj posvečen Apolonu.
Veliki požar leta 64 n.št. je uničil Neronovo palačo (Domus Transitoria), vendar jo je leta 69 našega štetja nadomestil s še večjim Domusom Aurea, nad katerim je bila sčasoma zgrajena Domicijanova palača.
Od 16. stoletja je bil hrib v lasti družine Farnese in so ga zasedli vrtovi Farnese, ki so še vedno delno ohranjeni nad ostanki Domus Tiberiana.
Na vrhu hriba, med Domus Flavia in Domus Augustana, je bila v 16. stoletju zgrajena Villa Mattei, nato pa jo je okoli leta 1830 kupil Škot Charles Mills in jo spremenil v dovršeno neogotsko vilo. Konec 19. stoletja je bila vila preurejena v samostan. Ta je bil delno porušen od leta 1928, da bi omogočili izkopavanja, v ohranjenem delu stavbe pa je nameščen Palatinski muzej.
Intenzivna arheološka izkopavanja na območju Palatinskega griča so se začela v 18. stoletju in dosegla vrhunec v poznem 19. stoletju, po razglasitvi Rima za prestolnico Kraljevine Italije. Odkritja so se nadaljevala skozi 20. stoletje do danes.
Literatura:
Filippo Coarelli: Rim. Arheološki vodnik, razširjena in revidirana nova izdaja. von Zabern, Mainz 2000, ISBN 3-8053-2685-8, str. 148-180, (Guida archeologica di Roma. 1989).
Filippo Coarelli: Palacij. Il Palatino dalle origini all’impero. Quasar, Rim 2012, ISBN 978-88-7140-478-3.
Adolf Hoffmann, Ulrike Wulf (ur.): Cesarske palače na Palatinu v Rimu. Središče rimskega sveta in njegove zgradbe (= Zabernove ilustrirane knjige o arheologiji. = Antični svet. Posebna številka.). von Zabern, Mainz 2004, ISBN 3-8053-3325-0.
Ernest Nash: slikovni leksikon o topografiji starega Rima. 2 zvezka. Wasmuth, Tübingen 1961.
Patrizio Pensabene, Claudia Angelelli (ur.): Scavi del Palatino. Zvezek 1: L'area sud-occidentale del Palatino tra l'étà protostorico e il IV secolo A.C. Scavi e materiali della struttura ipogea sotto la cella del tempio della Vittoria (= Studi Miscellanei. 32, ZDB-ID 1133203-7). "L'Erma" di Bretschneider, Rim 2001.
Aloys Winterling: Aula Caesaris. Študije o institucionalizaciji rimskega cesarskega sodišča od Avgusta do Komoda (31 pr.n.št. - 192 n.št.). Oldenbourg, München 1999, ISBN 3-486-56195-2 (tudi: München, Univerza, habilitacijsko delo, 1992). |
|
