Kolosej je ovalni amfiteater v središču italijanskega glavnega mesta Rim, tik vzhodno od rimskega foruma. Je največji starorimski amfiteater, ki je bil kdaj zgrajen, in je kljub svoji starosti še danes največji stoječi amfiteater na svetu. Gradnja se je začela pod cesarjem Vespazijanom (69–79 n.št.) v letu 72 in je bila dokončana leta 80 pod njegovim naslednikom in dedičem Titom (79–81 n.št.).
Izbrana lokacija je bila ravna površina na dnu nizke doline med mestnimi griči Palatino (Palatinski grič), Esquilino (Eskvilin) in Celio (Celijo), skozi katero je tekel po izkopanem kanalu potok in je stalo umetno jezero.
Do 2. stoletja pred našim štetjem je bilo območje gosto poseljeno. Uničil ga je veliki rimski požar leta 64 našega štetja, po katerem je Neron zasegel velik del območja, da ter ga dodal k svoji zasebni rabi. Na tem mestu je zgradil veličasten Domus Aurea, pred katerim je ustvaril umetno jezero, obdano s paviljoni, vrtovi in portiki. Obstoječi akvadukt Aqua Claudia je bil razširjen za oskrbo z vodo na tem območju in v bližini vhoda v Domus Aurea je bil postavljen velikanski bronasti Neronov kolos.
Nadaljnje spremembe so bile narejene v času Domicijanove vladavine (81–96 n.št.). Trije cesarji, ki so bili pokrovitelji dela, so znani kot Flavijeva dinastija, amfiteater pa se je imenoval Flavijev amfiteater (Amphitheatrum Flavium).
Kolosej je zgrajen iz travertinskega apnenca, tufa in opečnega betona. Kolosej je lahko sprejel od 50.000 do 80.000 gledalcev v različnih obdobjih svoje zgodovine.
Stavba je bila uporabljena za gladiatorske boje in javne spektakle, vključno z lovom na živali, usmrtitvami, uprizoritvami znanih bitk in dram, ki temeljijo na rimski mitologiji.
Stavba se je v zgodnjem srednjem veku prenehala uporabljati za zabavo in je bila namenjena za bivanje, delavnice, prostore za verski red, trdnjavo, kamnolom in krščansko svetišče.
Po Neronovem samomoru in državljanskih vojnah v letu štirih cesarjev so Neronovega kolosa preoblikovali v podobo Heliosa (Sola) ali Apolona, boga sonca: "Colossus solis". Kljub svojemu poganskemu izvoru se je kip ohranil tudi v srednjem veku in so mu pripisovali magične moči. Nanj so začeli gledati kot na ikonični simbol trajnosti Rima. Cesar Konstantin Veliki je kip predelal po svoji podobi.
Čeprav je bil Kolos ohranjen, je bil velik del Domus Aurea porušen. Jezero je bilo zasuto in zemljišče je bilo ponovno uporabljeno kot lokacija za nov Flavijev amfiteater. Gladiatorske šole in druge podporne stavbe so bile zgrajene v bližini v okviru nekdanjega zemljišča Domus Aurea.
Vespazijanovo odločitev, da zgradi Kolosej na mestu Neronovega jezera, je mogoče razumeti kot populistično gesto vračanja ljudem območja mesta, ki si ga je Neron prisvojil za lastno uporabo. V nasprotju s številnimi drugimi amfiteatri, ki so bili na obrobju mesta, je bil Kolosej zgrajen v središču mesta, kar ga je tako simbolično kot natančno postavilo v srce Rima.
Čeprav je bil zaradi potresov in roparjev precej uničen, je Kolosej še vedno ikonični simbol cesarskega Rima in je bil uvrščen med sedem čudes sveta. Je ena najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti Rima.
Viri:
Coarelli, Filippo (1989). Guida Archeologica di Roma. Milano: urednik Arnoldo Mondadori. ISBN 978-88-04-11896-1.
Elkins, Nathan T. (2019). Spomenik dinastiji in smrti: zgodba o rimskem Koloseju in cesarjih, ki so ga zgradili. Baltimore, MD: Johns Hopkins University Press. ISBN 9781421432557.
Hopkins, Keith; Brada, Marija (2005). Kolosej. Cambridge, MA: Harvard University Press. ISBN 978-0-674-01895-2.
|
|
