VIRTUALNA EKSKURZIJA (360°)
Reka Krka je od izvira pod Krško jamo do sotočja s Savo pri Brežicah v celoti slovenska reka. Od svojega izvira na nadmorski višini 312 m preteče 93,1 km, s čimer je druga najdaljša povsem slovenska reka. Značilnost reke so številni lehnjakovi pragovi in slikovita slapišča.
Zgornji tok in kraško zaledje
Krka zbira vodo iz kraškega sveta podobno kot Ljubljanica. Voda prihaja na površje v zatrepni dolini pri Krški jami, večina pa priteka iz 5 km oddaljenih ponorov na Radenskem polju. Radensko polje je lep "šolski primer" kraškega polja s tremi ponikalnicami: Dobravko, Zelenko in Šico.
Suha krajina in lehnjak
Na poti skozi Suho krajino teče Krka po 10–25 m globoki dolini. Posebnost tega dela so lehnjakovi pragovi. Lehnjak (domačini mu pravijo lahkovec) nastaja z odlaganjem kalcijevega karbonata na mahovih. Najlepši pragovi so med Zagradcem in Žužemberkom ter med Dvorom in Gornjim Kotom.
Spodnji tok in sotočje
Pod Dvorom Krka preide v sotesko, nato pa se v Novem mestu zaje v živoskalno podlago v dveh izrazitih zavojih. Pri Otočcu stoji na lehnjakovem otočku znameniti grad. V spodnjem toku se Krka spremeni v počasno nižinsko reko, ki se ob vznožju Gorjancev pri Brežicah izlije v Savo.
Gospodarski pomen in dediščina
Nekoč je bila reka gonilna sila Suhe krajine s številnimi mlini, žagami in fužinami (Zagradec, Dvor). Danes je Krka predvsem turistična in naravovarstvena dragocenost, znana po ribogojstvu in rekreaciji.
Bogataj, J. (1982): Mlinarji in žagarji v dolini zgornje Krke; Gams, I. (1962): Značilnosti Krke; Šifrer, M. (1981): Poplavna območja ob Krki.