V osrčju Polhograjskih Dolomitov, ki se kot poslednji izrastek alpskega
pogorja zajedajo v Ljubljansko kotlino, se nam v kraju Polhov
Gradec (397 m), ki ga od prestolnice loči le 18 km, razkrije Polhograjska graščina. Svojo varnost si
je poiskala v rečnem okljuku hudourniške Božne in v gozdnem zavetju vzpetin
Tošča (1021 m), Grmade (898 m) in Gore (824 m) kot najmogočnejših.
Grajska stavba, pozidana na zložni terasi nad potokom Božna, je vpeta v
širši grajski kompleks. Grajsko dvorišče krasi Neptunov vodnjak iz kamnitih
obodnih plošč in s kipi golih nimf na vogalnih stebrih. Osrednji steber
je poudarjen s kipom Neptuna, kateremu se okrog nog ovija mitološko morsko
bitje. Poznobaročna kiparska in klesarska mojstrovina Neptunovega vodnjaka
odsevata pogansko mistično simboliko. Grajsko dvorišče zaključuje baročni
portal in stolp z uro ter najstarejšim zvonom v Polhovem Gradcu. Kamnita
stavba grajskega vodnega zajetja Lipce, kot ji pravijo domačini, priča
kako skrivnostno so se križale usode različnih zgodovinskih dob. Zbledeli
podpisi na notranjih stenah stavbe pričajo, da so si francoski oficirji
napoleonove vojske prav tu našli zavetje za počitek.
V graščinskih prostorih je na ogled muzejska zbirka, ki prikazuje življenje
in zgodovinsko dogajanje v kraju. Muzej hrani številne arheološke najdbe
ter redke, ter zato toliko dragocenejše predmete iz grajskega načina življenja.
Bogata etnološka zbirka pa zaokrožuje tradicionalno podobo življenja prebivalcev
Polhograjske doline.
Zgodovina Polhograjske graščine: Starejša zgodovina Polhograjske
graščine je nekoliko zamotana, vendar se stavba zagotovo omenja v večih
srednjeveških listinah, vendar z različnimi poimenovanji. Vse od 16. stoletja
dalje je bila Polhograjska graščina središče polhograjske gospoščine. Leta
1515 je bil Polhov Gradec eno izmed pomembnih prizorišč velikega slovenskega
kmečkega upora. Po Valvazorju so puntarji na silo zavzeli dvorec, ga oropali
in povsem razdejali. Pozneje, leta 1588, ga je nadvojvoda Karel prodal
Juriju grofu Khislu iz Fužin. Med leti 1618-1642 so bili njegovi lastniki
baroni Mosconi, sledili sta jim rodovini Edling in Troppenau.
Leta 1658 je postal lastnik dvorca Marko Anton Kunstl pl. Baumgarten.
Mož je bil leta 1684 povzdignjen v barona Billichgrätz in je postal najpomembnejši
akter današnje podobe dvorca. Po rodbinski liniji Polhograjskih (Billichgrätzov)
je posestvo v 1. pol. 19. stoletja prešlo v posest druge stare kranjske
plemiške rodovine Ursini-Blagaj. Rihard grof Blagaj se je namreč
leta 1808 poročil z baronico Antonijo Polhograjsko, solastnico dvorca,
in se preselil sem. Tu je 50 let upravljal posestvo, pričel je kot eden
prvih županov ljubljanskega okraja dosledno poslovati in dopisovati slovensko,
ob gospodarstvu pa se je intenzivno ukvarjal tudi z botaniko. Za prirodoslovca
Henrika Freyerja iz Ljubljane je zbiral slovenska rastlinska imena, ta
pa je po njem imenoval novo odkrito vrsto domačega volčina, še danes znani
Blagajev volčin - Daphne blagayana, ki si ga je leta 1838 prišel ogledat
celo Friderik Avgust, saški kralj. Leta 1875 je posestvo kupila Luiza Urbančič
iz Preddvora, njegova zadnja lastnica pa je bila Ana Delago, pranečakinja
pesnice Josipine Turnograjske.
Po 2. sv. vojni so graščino nacionalizirali in razgrabili inventar.
Pozneje so v njem uredili partijsko, potlej osnovno šolo, ki je tu domovala
do leta 1969. Grajsko stavbo, ki je kmalu zatem pričela propadati, je med
leti 1990-1994 obnovil Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne
in kulturne dediščine.
Danes je graščina obnovljena, v njene prostore pa bo svoje zbirke postavil
Prirodoslovni muzej Slovenije. Javni zavod Polhograjska graščina, ustanovljen
z namenom varstva in razvoja kulturnega spomenika, pa je pripravil celovit
vsebinski program Blagajana in druge (g)rajske rože za revitalizacijo kulturno
varstvenega območja Polhograjske graščine.
Vir: Vlasta Mlakar, Javni zavod Polhograjska graščina,
december 2003 / marec 2004
