Cerkev Device Marije na Pesku je ena tistih arhitekturnih dragocenosti, ki v sebi združujejo tiho dostojanstvo preteklosti, pokrajinsko identiteto in duhovno kontinuiteto prostora. V sredini 16. stoletja, ko je bila zgrajena, je območje Olimja doživljalo pomembne kulturne in verske premike. Cerkev je nastala v času, ko so se lokalne skupnosti utrjevale ob svojih sakralnih središčih, zato ni bila le prostor bogoslužja, temveč tudi simbol pripadnosti in varnosti. Njena umestitev v nežno valovito krajino Kozjanskega je premišljena: stoji na mestu, kjer se naravna veduta in človekova ustvarjalnost dopolnjujeta v harmonično celoto.
Arhitekturno jedro cerkve iz 16. stoletja odraža prehodno obdobje med poznogotskimi oblikami in renesančnimi vplivi, ki so se v tem delu Štajerske uveljavljali postopoma. Preprosta, a čista zasnova ladje in prezbiterija kaže na funkcionalnost in skromnost, ki sta bili značilni za podeželske cerkve tistega časa. Kljub temu pa cerkev izžareva izrazito estetsko občutljivost, ki se kaže v razmerjih, orientaciji in vpetosti v krajino. V njej se zrcali lokalna gradbena tradicija, prepletena z vplivi širšega kulturnega prostora.
Najbolj prepoznavna značilnost cerkve je osmerokotni zvonik, prizidan v 17. stoletju. Ta arhitekturni dodatek ni le konstrukcijski poseg, temveč izraz novega časa, ki je prinesel baročno dinamiko in večjo monumentalnost sakralnih objektov. Osmerokotna zasnova zvonika je v slovenskem prostoru razmeroma redka, zato ima cerkev Device Marije na Pesku poseben pomen tudi v širšem arhitekturnem kontekstu. Zvonik s svojo geometrijsko čistostjo in navpičnim poudarkom deluje kot orientacijska točka v prostoru: popotniku na poti skozi Kozjansko razkriva smer, domačinu pa predstavlja stalnico, ki jo je mogoče uzreti z različnih razglednih točk.
V pokrajini, kjer se prepletajo gozdovi, travniki in raztresene kmetije, zvonik deluje kot tihi varuh prostora. Njegova prisotnost ni vsiljiva, temveč umirjena in skladna z naravnim ritmom okolja. Prav ta skladnost je eden ključnih razlogov, da cerkev velja za izjemno arhitekturno dediščino območja Olimja. Ne gre le za lepoto stavbe, temveč za njeno sposobnost, da povezuje zgodovino, krajino in skupnost.
Cerkev Device Marije na Pesku tako ostaja pomemben del kulturne identitete Kozjanskega. Njena zgodba je zgodba o vztrajnosti, o spoštovanju tradicije in o subtilni estetiki, ki jo je človek znal vtkati v naravno okolje. Kot arhitekturni spomenik priča o stoletjih duhovnega življenja, kot krajinski poudarek pa še danes oblikuje doživljanje prostora. V tem prepletu funkcije, simbolike in lepote se skriva njena trajna vrednost – vrednost, ki presega čas in ostaja živa v zavesti lokalne skupnosti ter vseh, ki se ustavijo ob njenem mirnem, a izrazitem prisotju.