Geografska lega in zgodovinski okvir prostora

Grad Mokrice stoji jugovzhodno od naselja Čatež ob Savi, na strateško dvignjenem griču nad desnim bregom reke Save. Njegova lega ni naključna: grič omogoča nadzor nad rečnim prehodom in okoliško pokrajino, hkrati pa nudi naravno zaščito pred poplavami in vdori. Ime Mokrice izhaja iz značilnosti pokrajine – nekoč močvirnatega, mokrega območja, kar se odraža v etimološki povezavi z besedo mokro.
Arheološke in kartografske sledi kažejo, da je bilo območje poseljeno že v antiki. Na mestu današnjega gradu je v času Rimskega imperija stala utrdba Romula, izpričana na znameniti Tabuli Peutingeriani, zemljevidu iz 4. stoletja. Pod utrdbo je ležalo istoimensko rimsko naselje, iz katerega so se ohranili številni izkopani predmeti. To potrjuje, da je bila lokacija pomembna že v rimskem obrambnem sistemu, verjetno kot del nadzora nad rečnimi in kopenskimi potmi.


Srednjeveški nastanek in prva omemba
Čeprav je bila na tem mestu že prej rimska utrdba, se grad kot fevdalna stavba prvič pisno omenja leta 1444. Srednjeveški grad je bil verjetno zgrajen na temeljih starejše utrdbe, kar je bila pogosta praksa v času, ko so plemiške rodbine utrjevale svojo oblast nad ključnimi prometnimi točkami.
Z gradom je povezana tudi zanimiva legenda, ki pojasnjuje motiv vraninega grba. Po pripovedi naj bi v času turških vpadov na grajsko dvorišče padla vrana, zadeta s puščico. S tem naj bi opozorila graščaka na bližajočo se nevarnost, zato je dobila častno mesto v grbu. Legenda odraža nemirne čase 15. in 16. stoletja, ko so turški vpadi močno zaznamovali življenje na tem območju.


Lastniški prehodi od 16. do 19. stoletja
Zgodovina gradu Mokrice je izjemno dinamična, saj se je lastništvo pogosto menjalo, kar odraža politične, gospodarske in družinske spremembe v širši regiji.
Sebriachi (1525–1558)
Prvi znani lastniki so bili Sebriachi, plemiška rodbina, ki je grad obdržala več kot tri desetletja. Zadnji iz rodu, Sigmund, ni bil več edini lastnik, saj si je gospostvo delil z več plemiči:
• Moricom pl. Rakhnizom
• Ferencom Tahijem
• Francom baronom Stattenbergom
Ta razdrobljenost lastništva je bila značilna za obdobje, ko so se posesti pogosto delile med dediče ali zastavljale zaradi dolgov.
Ambrož pl. Gregorijanec (1559–1560)
Ambrož pl. Gregorijanec je v dveh letih postopoma odkupil vse deleže, vendar grad ni ostal v njegovi rodbini. Iz neznanih razlogov je lastništvo prešlo na Ano Marijo Marčnik, kar kaže na možne dedne ali finančne zaplete.
Mosconi (1637)
Leta 1637 je Ana Marija Marčnik grad odstopila Joštu Jožefu baronu Mosconu kot poravnavo dolga. Mosconi so bili ena najvplivnejših plemiških rodbin na Kranjskem, zato je prehod gradu v njihove roke pomenil stabilizacijo gospostva.
Erdödi in Auerspergi (1687–1882)
Zgodovina lastništva v tem obdobju ni povsem jasna. Možno je, da je Jošt Jožef grad izročil ženi Barbari, ki naj bi ga leta 1687 prodala Nikolaju grofu Erdödiju. Druga možnost je, da je grof Erdödi grad kupil neposredno.
V vsakem primeru je grad prešel v roke rodbine Erdödi, nato pa preko zakonskih povezav najverjetneje k Auerspergom, eni najpomembnejših plemiških družin na Slovenskem. Auerspergi so grad obdržali skoraj 200 let, vse do leta 1882, ko je bila kot lastnica priznana Beatrice baronica Gagern.

Prehodi lastništva v 20. stoletju
Pred 1. svetovno vojno
Leta 1915, v času gospodarskih pretresov in vojne, je bil grad prodan na prisilni dražbi. Lastništvo se je razdelilo:
• polovico je kupil Aleksander grof Economo,
• drugo polovico pa Nikolaj in Janez barona Gagern.
To obdobje je zaznamovala finančna negotovost, ki je prizadela številne plemiške posesti.
Med obema vojnama
Grof Economo je svojo polovico leta 1923 prodal zagrebškemu podjetju Berger, kar kaže na postopno prehajanje plemiških posesti v roke podjetnikov in industrijalcev. Že leto prej, leta 1922, je delež baronov Gagernov kupil beograjski industrialec Miloš Rafajlovič, kar je grad dokončno prestavilo iz plemiškega v meščansko-industrijsko lastništvo.
Med 2. svetovno vojno
Med drugo svetovno vojno je grad doživel usodo številnih poslopij na strateških točkah. Zaradi svoje lege in velikosti je bil uporabljen za vojaške in upravne namene. Viri omenjajo, da so ga okupacijske sile uporabljale kot nastanitveni ali logistični objekt, kar je vplivalo na njegovo ohranjenost. Kot mnoge posesti v Posavju je bil izpostavljen rekvizicijam, delnim poškodbam in spremembam rabe.
Po 2. svetovni vojni
Po vojni je grad prešel v upravljanje jugoslovanske države. Nacionalizacija je pomenila konec zasebnega lastništva in začetek nove faze – postopne prenove in turistične rabe. V drugi polovici 20. stoletja je bil grad obnovljen in preurejen v hotel, kasneje pa je postal del turističnega kompleksa Golf Grad Mokrice. V njegovi okolici je urejeno obsežno igrišče za golf, ki je danes ena ključnih turističnih znamenitosti območja.
Grad Mokrice danes
Danes grad Mokrice združuje zgodovinsko dediščino in sodobno turistično ponudbo. Njegova zunanjost ohranja srednjeveški značaj, notranjost pa je prilagojena hotelski dejavnosti. Kompleks je postal pomemben del turistične identitete Posavja, hkrati pa ostaja dragocen spomenik, ki priča o več kot tisočletni poselitvi in burni zgodovini območja.