MojaSlovenija.si

slovenščina slovensko SLOVENIJA  

 

Mengeš

Virtualna ekskurzija :: Virtual excursionvirtualne ekskurzije:

Sprehod skozi Mengeš

Cerkev sv. Mihaela

Gobavica in Mengeška koča

Ostaline gradu Mannsburg

Ceguvenški bajer pri Mengšu

Kulturni dom Mengeš

Grad Jablje

Melodija Mengeš

Virtualna izkušnja življenskega utripa mesta s časovnim zamikom

Burger.si je Mojaslovenija.si

Mengeš je mesto s 7000 prebivalci in občinsko središče istoimenske občine s 8400 prebivalci (2022). Naselje leži na nadmorski višini 320 m na zahodnem robu osrednjega dela Mengeškega polja, ki je del Kamniškobistriške ravnine.
Zaradi svoje lege, dobro razvite infrastrukture in bližine glavnega mesta Ljubljane (13 km zračne razdalje) je Mengeš cilj priseljevanja, ki spodbuja rast naselja.

V Mengšu je razvita industrija z manjšimi industrijskimi obrati ter močno prisotnostjo farmacevtske industrije. Značilne obrti za kraj so pečarstvo, slamnikarstvo in sedlarstvo. Mengeš je znan tudi po glasbilarstvu, predvsem po izdelovanju harmonik.

Med pomembne kulturne znamenitosti Menša sodi cerkev sv. Mihaela. Župnija Mengeš spada med pražupnije in je nastala po pisnih virih konec desetega stoletja, njena zgodovina pa domnevno sega celo v obdobje Starega Rima, verjetno pa v obdobje pokristjanjevanja današnjih prednikov Slovencev. Prvotna predromanska krščanska lesena cerkev v Mengšu je bila zgrajena konec 9. ali v začetku 10. stoletja, kot osrednji del krščanskega misijona, ki je obvladoval območje med Karavankami in reko Savo.
Prvotna romanska osnova sedajšnje cerkve sv. Mihaela je bila zgrajena konec 13. stoletja, ki je bila pozneje v 15. stoletju prezidana v stilu gotske arhitekture. Prvotno je imela cerkev tri ladje, katere srednja je še danes širša od stranskih in tudi višja. Vsaka teh ladij se je v romanski dobi končala s polkrožnim oltarnim prostorom – apsido. V gotski dobi, kmalu po letu 1400, so odstranili omenjene tri apside in dogradili zdajšnji prezbiterij, ki ga krasijo znamenite freske Janeza Ljubljanskega. Jožef Anton pl. Schüff Erstein je leta 1740, potem ko je leta 1733 kupil mengeško župnijo od stiškega samostana, dal cerkev barokizirati. Gotska šilasto zaključena okna prezbiterija so bila zamenjana z baročnimi pravokotnimi, na mestu stare ladje so po vzoru ljubljanske stolnice sezidali novo baročno dvorano z nizoma stranskih kapel, ki so nižje in krite s pultno streho, nad njimi pa se v ladji dviga bazilikalno svetlobno nadstropje.
Cerkev je poleg bogoslužja v 15. in 16. stoletju, tako kot veliko cerkva na Slovenskem služila kot obrambni tabor okolišnjih prebivalcev proti vpadom Osmanov. Poleg cerkve je bil v začetku 16. stoletju zgrajen samostojen, 30 m visok cerkveni zvonik, ki je služil tudi kot obrambni stolp tabora okoli cerkve.
Znamenitosti v notranjosti cerkve so freske Janeza Ljubljanskega iz leta 1462, ki so jih odkrili leta 1932 med obnovo cerkve. Veliki oltar je iz leta 1740, posvečen farnemu zavetniku sv. Mihaelu, križev pot iz leta 1875 in orgle iz leta 1889. V pokopališki zid so vzidane spominske plošče z grbi iz 17. in 18. stoletja.
Na mestu današnje mežnarije je včasih stala stara mežnarija, v kateri se je leta 1700 rodil slovenski baročni slikar Franc Jelovšek.
Na trgu pred cerkvijo je Marijino znamenje Brezmadežne iz leta 1857, ki je prvotno stalo na Glavnem trgu v Mengšu. Za njim je župnišče, ki so ga leta 1899 zgradili na mestu starega. Pri zidavi župnišča so odkriti več staroslovanskih grobov.
Vzhodno od cerkve je vhod na pokopališče, kjer so pokopani številni znani Mengšani, nekaj pa je tudi nagrobnikov z nemškimi napisi. To so grobovi Tirolcev, ki so se v Mengšu ukvarjali s slamnikarstvom.
Po Plečnikovih načrtih, datiranih med letoma 1953 in 1955, so bili v cerkvi sv. Mihaela urejeni krstilnica, spovednice in okras stropa nad njimi ter stopnice na kor.

Pribljubljeno rekreacijsko območje Mengša, v neposredni bližini športnega parka nad severozahodnim območjem Mengša je gričevnato območje Gobavice (433 m n.v.). Na vrhu je Mengeška koča. Območje Gobavice je s številnimi pešpotmi in urejeno trim stezo pribljubljeno rekreacijsko območje. Na vzpetini na vzhodnem območju Gobavice, tik nad Mengšem so ostaline nekdanjega gradu Mannsburg iz 12. stoletja.

Grad in naselje pod njim naj bi dobila ime po poganskem vitezu Mengu. Ime Mengeš oz. njegova nemška različica Mannsburg, ki je očitno nastala iz starega nemškega imena Meingo, Mengoz ali Megingoz, se v listinah omenja od 10. do 12. stoletja.
Na prvo posredno omembo gradu (kot Meingosburg) naletimo leta 1154, ko se omenja mengeški vitez, andeški ministerial Ditrik iz Mengša (Dietricus). Po letu 1230 je grad pripadal štajerskemu vojvodi Frideriku II. Od leta 1248 do leta 1251 ga je zasedal grof Majnhard Goriški kot cesarski upravitelj, za njim Spanheimi. Njim je grad leta 1250 odstopil eden od dedičev po Andeških, oglejski patriarh Bertold. Tega leta se grad prvič izrecno omenja kot castrum Mengosburch. Leta 1260 se omenja vazal Ortolf z Mengša. Naslednja omemba gradu nastopi leta 1316 (das haus datz Meyngospurch); takrat je Hartvik Steier (Štajerski) izročil svoj delež gradu (polovico je imel Friderik) ženi in otrokom. Še leta 1329 pa je Hertlein prejel od koroškega vojvode Henrika v fevd tretjino gradu, ki je prej pripadala sinovom Friderika Steyerja. Del druge polovice je Friderikova vdova Trauta s sinovoma leta 1335 prodala Hartleinu in Henriku iz Ortolfovega rodu (ainen tayl von unserm tayl), nekatere dele pa so jima sorodniki prodali že prej. Prodani so bili tudi grajski hrib, obzidje, predgradje in drugo. Friderikova veja je dokončno prodala svoj delež leta 1337, in sicer Hartwikovi veji. Za genealoško preglednico veje Mengeških glej Kos: Vitez in grad. Leta 1345 je Hartwik grad prepustil sorodniku Rajnherju Schenku iz Ostrovice, ta pa je grad že okoli leta 1356 prodal Egelolfu Müllingerju. Možno je, da je bilo v tem času lastništvo deljeno z Mengšani iz Ortolfovega rodu. Kot lastniki gradu kasneje nastopijo Johan iz Peggaua, Gallenberški in Hohenwarti. Slednji so grad v začetku 17. stoletja opustili in približno med leti 1625-1630 ob vznožju grajskega hriba pozidali nov sedež gospoščine.

Mengeški so v 14. stoletju uporabljali kar 3 različne grbe. Prvi je bil grb bratov Ortolfa in Wisenta (iz Krškega) s konca 13. in začetka 14. stoletja z razcepljenim ščitom in praznim desnim poljem, v levem pa s tremi škarnicami. Njuni sinovi so vsi po vrsti uporabljali grb s prepletenima trnkoma. Wisetovi sinovi so vsi stopili v službo grofov Goriških in prejeli v upravo Mehovo. Tretji grb, ki ga je uporabljala Hartwikova (eden izmed sinov Wiseta) veja je vseboval rastočega leva nad dvema valovnicama oz. poševno deljen ščit z zgornjo levjo polovico v prvem polju, v drugem pa valovnice.

Viri:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - I. Gorenjska (Območje Kamnika in Kamniške Bistrice)", Viharnik, Ljubljana, 1997, ISBN 961-6057-12-X

Gradovi.net URL: http://www.gradovi.net/grad/menges_grad , 20. april 2022

Stražar, Stane (1993), Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin;

Vidali, Ivan (1984). Mengeš. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Maribor: Obzorja.

Potočnik, Tina (2013), Josip Vancaš in Jože Plečnik v Mengšu. ZUZ – XLIX – 2013 (URL: potocnik2013web.pdf (suzd.si), citirano 14.4.2022)

Burger Landmarks / MojaSlovenija.si

Digitalizacija dediščine: (c) Boštjan Burger, (1993) 1996-2022