Ljubljana

virtualne ekskurzije (nekdanji "City View" - Ljubljana kot 'Muzej na prostem')

(* pripravljeno za 'WebXR')

( ...glej tudi: notranjosti pomembnejših stavb ali lokacij)

2020 - Ljubljana v obdobju epidemije in virtualna galerija likovnih del Veronike Burger

2010 >glej tudi Ljubljansko barje

Ljubljana je glavno mesto Slovenije, kjer zaseda slovenski parlament in je Palača predsednika republike Slovenije. Kljub temu, da je majhno mesto, ima pestro zgodovino. Značilnost mesta je staro mestno jedro - 'Stara Ljubljana', skozi katerega teče reka Ljubljanica in številne cerkve. Neformalni center mesta je Prešernov trg , ki je s "Staro Ljubljano" povezan z znamenitim Tromostovjem . Na grajskem griču nad mestom stoji Ljubljanski grad z razglednim stolpom odkoder je razgled na mesto in širšo okolico. Pljuča mesta je park Tivoli, ki nudi hiter umik iz mestnega vrveža ter v neposredni bližini Ljubljanski živalski vrt. Pomembna 'zelena' točka mesta je tudi majhen, vendar znamenit Botanični vrt . Med kulturne hrame mesta sodijo muzeji in galerije . Velik pečat sedanjemu izgledu Ljubljane je dal arhitekt Jože Plečnik, s svetom pa ga je prvič povezala železniška postaja. Praznični december se bohoti z žvahnim dogajanjem in živahno okrašenimi mestnimi ulicami.

Mesto se razprostira na območju površine 163,8 km2. Nahaja se v Ljubljanski kotlini v osrednji Sloveniji, na stičišču Alp in Gorenjske na severu, Dolenjske na jugu, Notranjske s kraškim območjem na zahodu in Štajerske na vzhodu. Ljubljana leži 390 km južno od Münchna, 260 km vzhodno od Benetk, 360 km jugozahodno od Dunaja in 140 km zahodno od Zagreba.

Glavni vodotoki v Ljubljani so reka Ljubljanica, reka Sava, Gradaščica, Mali graben, Iška in Iščica. Od Trnovskega pristana do Most, okoli Grajskega hriba, Ljubljanica deloma teče skozi Gruberjev prekop, ki ga je po načrtih Gabriela Gruberja zgradil od leta 1772 do 1780. Ob vzhodni meji ljubljanske občine je sotočje „treh Kranjskih rek“: Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice. Sotočje je najnižja točka ljubljanske občine z 262 m nadmorske višine.

Skozi svojo zgodovino so Ljubljano prizadele poplave. Nazadnje leta 2010. (virtualna ekskurzija Ljubljanskega barja). Južni in zahodni del mesta sta bolj poplavno ogrožena kot severni del. Gruberjev prekop je deloma zmanjšal nevarnost poplav na Ljubljanskem barju, največjem barju v Sloveniji, jugozahodno od mesta.

Dva večja ribnika v Ljubljani sta Koseški bajer v Šiški in Tivolski bajer v južnem delu Mestnega parka Tivoli.

Arhitektura mesta je mešanica stilov. Ob robovih mesta so se pojavile večje modernejše stavbe, zgodovinsko središče Ljubljane pa ostaja nedotaknjeno. Nekaj najstarejših arhitektur sega v rimsko obdobje, ljubljansko mestno jedro pa je dobilo svoj obris v srednjem veku. Po potresu leta 1511 je bila baročno prezidana po italijanskih, zlasti beneških vzorih.

Po potresu leta 1895 je bila Ljubljana znova prezidana, tokrat v slogu dunajske secesije, ki je postavljena nasproti prejšnjim baročnim stavbam, ki so ostale. Deli Ljubljane zgrajeni v času med vojnama, pogosto vključujejo osebno noto arhitektov Jožeta Plečnika (virtualne ekskurzije Plečnikovega virtualnega muzeja) in Ivana Vurnika. V drugi polovici 20. stoletja je dele Ljubljane preuredil Edvard Ravnikar.

Osrednji trg v Ljubljani je Prešernov trg, kjer stoji Frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja, ki je bila zgrajena med letoma 1646 in 1660 in je nadomestila starejšo gotsko cerkev. Ponuja zgodnjebaročno osrednjo dvorano z eno ladjo in dvema vrstama stranskih kapel. Baročni glavni oltar je izdelal italijanski kipar Francesco Robba. Velik del prvotnih fresk so uničile stropne razpoke, ki jih je povzročil ljubljanski potres leta 1895. Nove freske je naslikal slovenski impresionistični slikar Matej Sternen.

Ljubljanski grad je srednjeveški grad z romanskimi, gotskimi in renesančnimi arhitekturnimi elementi, ki se nahaja na vrhu Grajskega griča, ki dominira nad veduto mestnega jedra. Območje okoli gradu je bilo neprekinjeno naseljeno že od leta 1200 pred našim štetjem. Grad je bil zgrajen v 12. stoletju in je bil rezidenca mejnih grofov, kasneje vojvodin Kranjske. Njegov razgledni stolp je iz leta 1848; imel je stražarje, ki so streljal s topovi, ki so naznanjali ogenj ali pomembne obiskovalce ali dogodke, in to funkcijo ima grad še danes. Danes tam potekajo tudi kulturne prireditve in poroke. Leta 2006 je središče mesta z gradom povezala vzpenjača.

Mestna hiša ali Magistrat, ki se nahaja na Mestnem trgu, je sedež mestne uprave. Prvotna, gotska stavba je bila dokončana leta 1484. Med leti 1717 in 1719 je bila stavba baročno prenovljena po beneškem navdihu arhitekta Gregorja Mačka st.

V bližini Mestne hiše, na Mestnem trgu, stoji replika baročnega Robbovega vodnjaka. Original je bil leta 2006 prestavljen v Narodno galerijo. Vodnjak krasi obelisk; ob vznožju so tri figure iz belega marmorja, ki simbolizirajo tri glavne kranjske reke. Je delo Francesca Robbe, ki je tam oblikoval druge baročne kipe.

Stolnica sv. Nikolaja služi ljubljanski nadškofiji. Je lahko opazna zaradi zelene kupole in zvonikov dvojčkov. Nahaja se na Ciril-Metodovem trgu, imenovanem po krščanskih svetnikih Cirilu in Metodu. Škofija je bila ustanovljena leta 1461. Med letoma 1701 in 1706 je jezuitski arhitekt Andrea Pozzo zasnoval baročno cerkev z dvema stranskima kapelama, oblikovanima v obliki latinskega križa. Leta 1841 je bila v središču zgrajena kupola. Notranjost katedrale je okrašena z baročnimi freskami, ki jih je naslikal Giulio Quaglio med leti 1703–1706 in 1721–1723.

Nebotičnik je trinajstnadstropna stavba, ki se dviga do višine 70,35 m. Združuje elemente neoklasične in art-deco arhitekture. V Nebotičniku, ki je pretežno poslovni prostor, so trgovine v pritličju in prvem nadstropju, od šestega do devetega nadstropja pa so zasebna stanovanja. V zgornjih treh nadstropjih so kavarna, bar in razgledna ploščad. Zasnoval jo je slovenski arhitekt Vladimir Šubic. Stavba je bila odprta 21. februarja 1933. Takrat je bila najvišja stanovanjska stavba v Evropi.

Mestni park Tivoli je največji park, v danes osrednjem delu mesta. Leta 1813 ga je zasnoval francoski inženir Jean Blanchard in zdaj obsega približno 5 km2. Park je bil urejen med francosko cesarsko upravo Ljubljane leta 1813 in poimenovan po pariških vrtovih Tivoli. Med letoma 1921 in 1939 ga je obnovil slovenski arhitekt Jože Plečnik, ki je leta 1929 na Trgu republike odkril Napoleonov kip in zasnoval široko osrednjo promenado, imenovano Jakopičevo sprehajališče po vodilnem slovenskem impresionističnem slikarju Rihardu Jakopiču. V parku so drevesa, cvetlični vrtovi, več kipov in fontan. V parku stoji več znamenitih stavb, med njimi Tivolski grad, Muzej novejše zgodovine v nekdanjem Cekinovem gradu in Športna dvorana Tivoli. Krajinski park Tivoli–Rožnik–Šiški hrib se nahaja v zahodnem delu mesta.

Ljubljanski botanični vrt obsega 2,40 ha ob stičišču Gruberjevega prekopa in reke Ljubljanice, južno od starega mestnega jedra. Je osrednji slovenski botanični vrt in najstarejša kulturna, znanstvena in izobraževalna ustanova v državi. Delovati je začel pod vodstvom Franca Hladnika leta 1810. Od več kot 4500 rastlinskih vrst in podvrst jih je približno tretjina slovenskih endemitov, ostale pa izvirajo iz drugih evropskih krajev in drugih celin. Ustanova je članica mednarodne mreže Botanic Gardens Conservation International in sodeluje z več kot 270 botaničnimi vrtovi po vsem svetu.

Najbolj znani ljubljanski mostovi, razvrščeni od severnega proti južnemu, so Zmajski most , Mesarski most, Tromostovje, Ribja brv, Čevljarski most (Šuštarski most), Hradeckega most, Opekarski mmost in Trnovski most (Trnovski most). Zadnji most prečka Gradaščico, vsi ostali mostovi pa čez Ljubljanico.

Stadion Stožice, odprt od avgusta 2010 v Športnem parku Stožice za Bežigradom, je največji nogometni stadion v državi in dom NK Olimpija Ljubljana. Je eno od dveh osrednjih prizorišč slovenske nogometne reprezentance. V parku je tudi pokrita dvorana, ki se uporablja za dvoranske športe, kot so košarka, rokomet in odbojka, in je med drugim domača dvorana KK Olimpija, RK Krim in ACH Volley Bled. Poleg nogometa je stadion namenjen tudi kulturnim prireditvam. Še en stadion v Bežigradu, Bežigrajski stadion, je zaprt od leta 2008 in propada. Zgrajen je bila po načrtih Jožeta Plečnika in je bila dom leta 2004 razpadlega NK Olimpija Ljubljana.

Športni park Šiška se nahaja v Spodnji Šiški, delu Mestne občine Šiška. Ima nogometni stadion s petimi igrišči, atletsko dvorano, zunanjimi atletskimi površinami, teniškimi igrišči, balinanjem in igriščem za odbojko na mivki. Največ tekmovanj je v atletiki. Drugi športni park v Spodnji Šiški je Športni park Ilirija, znan predvsem po stadionu s stezo za spidvej. Na severnem koncu parka Tivoli stoji Bazenski kompleks Ilirija, ki je bil po Bloudkovih načrtih v tridesetih letih 20. stoletja zgrajen v sklopu plavalno-atletskega igrišča in je od takrat skoraj zapuščen, načrtujejo pa ga prenovo.

V parku Tivoli se nahajajo številni športni objekti. Zunanji bazen v Tivoliju, ki ga je zgradil Bloudek leta 1929, je bil prvi olimpijski bazen v Jugoslaviji. Rekreacijski center Tivoli v Tivoliju je največji ljubljanski rekreacijski center s tremi bazeni, savnami, baliniščem, klubom zdravja in drugimi vsebinami. Na zunanjih površinah sta dve drsališči, igrišče za košarko, zimsko drsališče in deset teniških igrišč. Hala Tivoli je sestavljena iz dveh dvoran. Manjša sprejme 4.050 gledalcev in se uporablja za košarkarske tekme. Večji sprejme 6000 gledalcev in se uporablja predvsem za hokejske, pa tudi za košarkarske tekme. Dvorane se uporabljajo tudi za koncerte in druge kulturne prireditve. V stavbi ima svojo pisarno Olimpijski komite Slovenije.

Proga za kajakaška tekmovnja na divjih brzicah, ki se nahaja na progi ob Savi, 8 km (5 milj) severozahodno od središča mesta, skoraj vsako leto gosti veliko mednarodno tekmovanje v kanuju/kajaku v slalomu, na primer svetovno prvenstvo ICF v kanuju slalomu leta 1955, 1991, in 2010.

Leta 1901 zgrajen Zmajski most, okrašen s skulpturami zmajev na podstavkih na štirih vogalih mostu, je postal simbol mesta in velja za enega najlepših primerov mostu, zgrajenega v slogu dunajske secesije. Most ima razpon 33,34 m, njegov lok pa je bil ob izgradnji tretji največji v Evropi. Zavarovan je kot nacionalna dediščina in kot tehniški spomenik.

Mesarski most, okrašen z mitološkimi bronastimi skulpturami Jakova Brdarja iz starogrške mitologije in svetopisemskih zgodb, povezuje Ljubljansko tržnico in Petkovškovo nabrežje, polno restavracij. Znan je tudi kot s ključavnicami okrašen most ljubezni v Ljubljani (preverite virtualni ogled po gradbenih faz izgradnje).

Tromostovje je okrašeno s kamnitimi balustri in kamnitimi svetilkami na vseh treh mostovih in vodi na terase, ki gledajo na reko in topole. Zavzema osrednjo točko na osi vzhod-zahod, ki povezuje Mestni park Tivoli z Rožnikom na eni strani in Ljubljanskim gradom na drugi strani ter na osi sever-jug skozi mesto, ki ga predstavlja reka. Povečali so ga, da bi preprečili, da bi zgodovinsko enojni most postal ozko grlo, tako da so srednjemu mostu dodali dva stranska mostova za pešce.

Ribja brv, ki je bila v 90. letih 20. stoletja lesena, leta 2014 pa prezidana z današnjo konstrukcijo, ponuja pogled na sosednje Tromostovje na severu in na Čevljarski most na jugu. Gre za most iz prozornega stekla, ki je ponoči osvetljen z vgrajenimi LED diodami. Od leta 1991 do 2014 je bil most lesen, od rekonstrukcije leta 2014 pa je steklen. Že leta 1895 je Maks Fabiani načrtoval, da bi na tem mestu zgradil most, leta 1913 je Alfred Keller načrtoval stopnišče, pozneje je Jože Plečnik oboje vključil v svoje načrte, ki pa niso bili uresničeni.

Leta 1930 je bil zgrajen Šuštarski most, ki je še ena Plečnikova stvaritev, ki povezuje dva večja predela srednjeveške Ljubljane. Krasita ga dve vrsti stebrov, korintski stebri, ki označujejo obliko samega mostu, in jonski stebri kot nosilci svetilk.

Trnovski most je najvidnejši objekt Plečnikove prenove obrežja Gradaščice. Nahaja se pred trnovsko cerkvijo, južno od centra mesta. Povezuje soseski Krakovo in Trnovo, najstarejše ljubljansko predmestje, znano po vrtovih in kulturnih dogodkih. Zgrajena je bila med letoma 1929 in 1932. Odlikuje jo širina in dvovrstna breza, ki ju nosi, saj naj bi služila kot javni prostor pred cerkvijo. Vsak vogal mostu je zaključen z majhno piramido, značilnim Plečnikovim motivom, medtem ko je v srednjem razponu par moških skulptur v slogu art deco. Na mostu je tudi kip svetega Janeza Krstnika, zavetnika trnovske cerkve. Oblikoval jo je Nikolaj Pirnat.

Most Hradeckega je eden prvih zgibnih mostov na svetu, prvi in edini ohranjeni litoželezni most v Sloveniji ter eden njenih najbolj cenjenih tehničnih dosežkov. Nahaja se na podaljšku Hrenove ulice, med Krakovskim nasipom in nabrežjem Grudnovo nabrežje, ki povezuje Trnovo in Prule. Hradeckega most so izdelali po načrtih višjega inženirja Johanna Hermanna z Dunaja v Auerspergovi železolivarni na Dvoru pri Žužemberku in postavili v Ljubljani leta 1867, na lokaciji današnjega Šuštarskega mostu.

Osrednji ljubljanski trg, Prešernov trg, ki je obstajal že v 18. stoletju, je sodoben videz dobil od konca 19. stoletja. Po potresu leta 1895 je Maks Fabiani zasnoval trg kot vozlišče štirih ulic in štirih bregov, v osemdesetih letih pa je Edvard Ravnikar predlagal krožno zasnovo in tlak iz granitnih kock. Sredi trga stoji kip slovenskega narodnega pesnika Franceta Prešerna z muzo. Prešernov spomenik je leta 1905 izdelal Ivan Zajec, podstavek pa Maks Fabiani. Trg in okolica sta od 1. septembra 2007 zaprta za promet.

Trg republike je največji trg v Ljubljani. V drugi polovici 20. stoletja jo je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar. 26. junija 1991 je bila tu razglašena neodvisnost Slovenije. Na njegovi severni strani se nahaja Stavba Državnega zbora, na južni strani pa Cankarjev dom, največje slovensko kulturno in kongresno središče. Na njeni vzhodni strani stoji dvonadstropna stavba nakupovalnega središča Maximarket, prav tako Ravnikarjevo delo.

Kongresni trg je eno izmed pomembnih središč mesta. Zgrajena je bila leta 1821 za slavnostne namene, kot je ljubljanski kongres, po katerem je tudi dobila ime. Od t

Čopova ulica je glavna prometnica v središču Ljubljane. Ulica je poimenovana po Matiji Čopu, literatu z začetka 19. stoletja in tesnem prijatelju slovenskega romantičnega pesnika Franceta Prešerna. Vodi od Glavne pošte na Slovenski cesti navzdol do Prešernovega trga in je obdan z lokali in trgovinami. Je cona za pešce in velja za osrednjo promenado prestolnice.

V antiki je na območju osrednjega dela današnje Ljubljane stalo rimsko naselje Emona. Sama Ljubljana je bila prvič omenjena v prvi polovici 12. stoletja. Na sredini trgovske poti med severnim Jadranskim morjem in Podonavjem je bila zgodovinska prestolnica Kranjske (Kranjske), enega od s Slovenci naseljenih delov habsburške monarhije. Od srednjega veka do razpada Avstro-Ogrske leta 1918 je bila pod habsburško oblastjo. Po drugi svetovni vojni je Ljubljana postala glavno mesto Socialistične republike Slovenije, ki je bila del Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ta status je mesto ohranilo vse do osamosvojitve Slovenije leta 1991 in prestolnice novonastale države.

Izvor imena Ljubljana ni jasen. V srednjem veku sta bila reka in mesto znana tudi pod nemškim imenom Laibach. To ime je bilo v uradni rabi kot endonim do leta 1918 in ostaja pogosto kot nemški eksonim, tako v običajnem govoru kot v uradni rabi. Mesto se v italijanščini imenuje Lubiana, v latinščini pa Labacum. Najzgodnejše potrdilo o nemškem imenu je iz leta 1144, najzgodnejše potrdilo o slovenski obliki pa je iz leta 1146. Grška oblika slednjega, Λυπλιανές (Lyplianes), je izpričana v viru iz 10. stoletja, Življenju Gregentija, ki ga locira v državi Avarov v 6. stol.

Za večino etimologov in jezikoslovcev je bila težava, kako povezati slovenska in nemška imena. Izvor iz slovanskega ljub- »ljubiti, imeti rad« je leta 2007 kot najverjetnejšega podprl jezikoslovec Tijmen Pronk, strokovnjak za primerjalno indoevropsko jezikoslovje in slovensko dialektologijo z Univerze v Leidnu. Podprl je tezo, da ime reke izhaja iz imena naselja. Jezikoslovec Silvo Torkar, strokovnjak za slovenska osebna in krajevna imena, je trdil, da ime Ljubljana izhaja iz Ljubije, prvotnega imena reke Ljubljanice, ki teče skozi njo, sama pa izhaja iz staroslovanskega moškega imena Ljubovid, “tisti, ki je lepega videza". Ime Laibach je po njegovem mnenju pravzaprav hibrid nemščine in slovenščine ter izhaja iz istega osebnega imena.

Simbol mesta je ljubljanski zmaj. Upodobljen je na vrhu stolpa Ljubljanskega gradu v ljubljanskem grbu in na Zmajskem mostu, ki prečka Ljubljanico.

Nastanek ljubljanskega zmaja opisuje več razlag. Po slovanskem mitu ubijanje zmaja sprosti vode in zagotovi rodovitnost zemlje, mit pa naj bi bil vezan na Ljubljansko barje, obsežno močvirje, ki Ljubljani občasno grozi s poplavami. Po grški legendi so Argonavti ob vrnitvi domov po zaplembi zlatega runa med današnjima Vrhniko in Ljubljano našli veliko jezero, obdano z močvirjem. Tam je Argonatut Jason udaril pošast. Ta pošast se je razvila v zmaja, ki je danes prisoten v mestnem grbu in zastavi.

Zgodovinsko bolj verjetno je, da je zmaj povzet po svetem Juriju, zavetniku kapele na Ljubljanskem gradu, zgrajene v 15. stoletju. V legendi o svetem Juriju zmaj predstavlja staro poganstvo prednikov, ki ga je premagalo krščanstvo. Po drugi razlagi, povezani z drugo, je bil zmaj sprva le okras nad mestnim grbom. V baroku je postal del grba, v 19. in predvsem 20. stoletju pa je po pomembnosti prehitel stolp in druge elemente.

Okoli leta 2000 pred našim štetjem so Ljubljansko barje naselili koliščarji, prebivalci, ki so živeli na koliščih. Prazgodovinska kolišča in najstarejše doslej znano leseno kolo na svetu so med najodmevnejšimi arheološkimi najdbami na barju. Ti ljudje, ki so živeli v jezerih, so se preživljali z lovom, ribolovom in primitivnim poljedelstvom. Za transport po močvirjih, so uporabljali kanuje, narejene tako, da so izdolbli notranjost debelih drevesnih debel. Njihove arheološke ostaline, ki so danes v občini Ig, so od junija 2011 uvrščene na Unescov seznam svetovne dediščine v skupni nominaciji šestih alpskih držav.

Kasneje je območje Ljubljanske kotline ostalo tranzitna točka za skupine, vključno z Iliri, sledil jim je mešani narod Keltov in Ilirov, imenovan Japidi, nato pa v 3. stoletju pred našim štetjem keltsko pleme Tavriski.

Okoli leta 50 pred našim štetjem so Rimljani zgradili vojaški tabor, ki je kasneje postal stalna naselbina, imenovana Iulia Aemona. To utrjeno utrdbo je zasedla legija XV Apollinaris. Leta 452 so ga po Atilinem ukazu uničili Huni, kasneje pa Ostrogoti in Langobardi.

Emona je imela od 5000 do 6000 prebivalcev in je imela pomembno vlogo v obrambi rimskega cesarstva. Njegove ometane zidane hiše, pobarvane v različne barve, so bile priključene na drenažni sistem.

V 6. stoletju so se manjše skupine in plemena Slovanov vrnila na današnje ozemlje Slovenije in se pridružila preostalemu prebivalstvu. V 9. stoletju so padli pod frankovsko oblast, medtem ko so bili deležni pogostih madžarskih plenilskih vpadov. O tem območju v času ponovne naselitve Slovanov v obdobju od propada Emone do zgodnjega srednjega veka ni veliko znanega.

Pergamentni list Nomina defunctorum (»Imena mrtvih«), najverjetneje napisan v drugi polovici leta 1161, omenja plemiča Rudolfa iz Tarcenta, odvetnika oglejskega patriarhata, ki je podelil kanoniku 20 posesti ob gradu. ljubljanskega (castrum Leibach) patriarhatu. Po sklepanju zgodovinarja Petra Štiha se je to zgodilo med letoma 1112 in 1125, kar je najzgodnejša omemba Ljubljane.

Posest ozemlja je do prve polovice 12. stoletja večkrat menjala lastnika. Ozemlje južno od Save, kjer se je razvijala Ljubljana, je postopoma prešlo v last koroških vojvod iz rodu Spainheimov. Urbana poselitev se je začela v drugi polovici 12. stoletja.

Okoli leta 1200 je trške pravice dobil Stari trg, ki je bil takrat eden od treh prvotnih mestnih četrti Ljubljane. Drugi dve četrti sta bili območje, imenovano Mesto, zgrajeno okrog predhodnice današnje ljubljanske stolnice na eni strani reke Ljubljanice in Novi trg na drugi strani.

Frančiškanski most, predhodnik današnjega Tromostovja, in Mesarski most sta povezovala obzidana območja z lesenimi stavbami. Ljubljana je dobila mestne privilegije med letoma 1220 in 1243. V srednjem veku je izbruhnilo sedem požarov. Obrtniki so se organizirali v cehe. Tam so se naselili tevtonski vitezi, frančiškani konventualci in frančiškani. Leta 1256, ko je koroški vojvoda Ulrik III. Spanheim postal gospodar Kranjske, so glavno mesto dežele iz Kamnika, ki leži 20 km severneje (preverite virtualni ogled Kamnika), preselili v Ljubljano.

V poznih 1270-ih je Ljubljano osvojil češki kralj Otokar II. Leta 1278 je po Otokarjevem porazu postala skupaj s preostalo Kranjsko last Rudolfa Habsburškega. Od leta 1279 do leta 1335 je bil pod upravo Goriških grofov, ko je postal glavno mesto Kranjske. Mesto preimenovano v Laibach je bilo do leta 1797 v lasti Habsburžanov. Leta 1327 je bila ustanovljena ljubljanska »judovska četrt«, današnja Židovska ulica, imela je sinagogo in je trajala vse do leta 1515, ko je cesar Maksimilijan I. podlegel srednjeveškemu antisemitizmu in izgnal Jude iz Ljubljane, za kar je zahteval od mesta določeno plačilo. Leta 1382 je bila pred cerkvijo sv. Bartolomeja v Šiški, takrat bližnji vasi, danes delu Ljubljane, podpisana mirovna pogodba med Beneško republiko in Leopoldom III. Habsburškim.

V 15. stoletju je Ljubljana postala prepoznavna po svoji umetnosti, predvsem slikarstvu in kiparstvu. Leta 1461 je bila ustanovljena ljubljanska škofija rimskega obreda in cerkev sv. Nikolaja je postala škofijska stolnica. Po idrijskem potresu leta 1511 so mesto prezidali v renesančnem slogu in okoli njega zgradili novo obzidje. Po velikem požaru na Novem Trgu leta 1524 so bile lesene stavbe prepovedane.

V 16. stoletju je Ljubljana štela 5000 prebivalcev, od tega jih je bilo 70 % s slovenščino kot prvi jezik, večina ostalih pa z nemščino. V Ljubljani so odprli prvo gimnazijo, ljudsko knjižnico in tiskarno. Ljubljana je postala pomembno izobraževalno središče.

Od leta 1529 je v Ljubljani delovala slovenska protestantska skupnost, ki je bila 1598 izgnana, kar je pomenilo začetek protireformacije. Katoliški škof Thomas Chrön je ukazal javno zažgati osem vozov protestantskih knjig.

Leta 1597 so prišli katoliški »bojevniški« menihi jezuiti, ki so jim leta 1606 sledili kapucini, ki so želeli izkoreniniti protestantizem. Le 5 % vseh takratnih Ljubljančanov je bilo katoličanov, sčasoma pa so mesto ponovno pokatoličili. Jezuiti so uprizarjali prve gledališke predstave, pospeševali razvoj baročne glasbe in ustanavljali katoliške šole. V sredini in drugi polovici 17. stoletja so tuji arhitekti gradili in prenavljali samostane, cerkve in palače ter uvajali baročno arhitekturo. Leta 1702 so se v mestu naselile uršulinke, ki so naslednje leto odprle prvo ljudsko šolo za deklice v slovenskih deželah. Nekaj let pozneje se je začela gradnja uršulinske cerkve Svete Trojice. Leta 1779 je pokopališče sv. Krištofa nadomestilo pokopališče pri cerkvi sv. Petra kot glavno ljubljansko pokopališče.

Od leta 1809 do 1813, v času napoleonske okupacije, je bila Ljubljana glavno mesto Ilirskih provinc. Leta 1813 se je mesto vrnilo Avstriji in je bilo od leta 1815 do 1849 upravno središče Kraljevine Ilirije v Avstrijskem cesarstvu. Leta 1821 je bil v Ljubljani srečanje državnih vladarjev - kongres, ki je za to obdobje določil evropske politične meje.

Prvi vlak je v Ljubljano pripeljal leta 1849 z Dunaja, leta 1857 pa je progo podaljšal do Trsta.

Leta 1895 je Ljubljano, takrat mesto z 31.000 prebivalci, prizadel močan potres z močjo 6,1 po Richterju in 8-9 stopinjami MCS. Približno 10 % od njegovih 1400 zgradb je bilo uničenih, čeprav je bilo žrtev malo. Med kasnejšo obnovo so nekatere četrti prezidali v slogu dunajske secesije.

Javna električna razsvetljava je prišla leta 1898. Obdobje obnove med letoma 1896 in 1910 imenujemo "oživitev Ljubljane" zaradi arhitekturnih sprememb, ki so zaznamovale mesto, ter reforme mestne uprave, zdravstva, šolstva in turizma. Obnovo in hitro posodobitev mesta je vodil župan Ivan Hribar.

Leta 1918, po razpadu Avstro-Ogrske, se je regija pridružila Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1929 je Ljubljana postala glavno mesto Dravske banovine, jugoslovanske pokrajine.

Leta 1941, med drugo svetovno vojno, je mesto zasedla fašistična Italija, nato pa je 3. maja 1941 Ljubljana postala glavno mesto italijanske Ljubljanske pokrajine z županom nekdanjim jugoslovanskim generalom Leonom Rupnikom. Po kapitulaciji Italije je leta 1943 oblast prevzela nacistična Nemčija z generaloma SS Erwinom Rösenerjem in Friedrichom Rainerjem, formalno pa je mesto ostalo glavno mesto italijanske province do 9. maja 1945. Od februarja 1942 je bilo mesto obdano z bodečo žico, kasneje utrjeno z bunkerji, da bi preprečili sodelovanje med odporniškimi gibanji, ki so delovala znotraj in zunaj bodeče žice.

Od leta 1957 vsako leto 8. do 10. maja poteka rekreativni Pohod ob žici ob osvoboditvi Ljubljane 9. maja 1945. Ob isti priložnosti na progi poteka tekma trojk, nekaj dni pozneje , poteka študentski tek od Prešernovega trga do Ljubljanskega gradu. Zadnjo nedeljo v oktobru se po mestnih ulicah odvije Ljubljanski maraton in nekaj manjših tekmovalnih tekov. Prireditev vsako leto privabi več tisoč tekačev.

Po drugi svetovni vojni je Ljubljana postala glavno mesto Socialistične republike Slovenije, ki je bila del Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ta status je obdržala do slovenske osamosvojitve leta 1991, od takrat je Ljubljana prestolnica samostojne Slovenije, ki je leta 2004 vstopila v Evropsko unijo. Ljubljana je bila leta 2010 razglašena za svetovno prestolnico knjige, med drugim so zgradili nov stadion in dvorano zgrajeno v Športnem parku Stožice. Številni posegi, ureditev novih poti za pešce in zelenic so pripomogli, da je bila Ljubljana leta 2016 razglašena za zeleno prestolnico Evrope.

Leta 2021 je organizacija European Best Destinations Ljubljano razglasila za najbolj zeleno mesto v Evropi.

Viri in literatura:

Dnevi kulturne dediščine, Vodnik po kulturnih spomenikih, Ljubljana, Darja Pergovnik, Plečnikova zelena avenija, str 111-119, Ministrsvo za Kulturo Republike Slovenije, September 2000;
Ljubljana Muzej na Prostem, Boštjan Burger, URL: https://www.burger.si/Ljubljana/Ljubljana.htm, Junij 1997;
O nastanku in pomenu krajevnega imena Ljubljana in njegove nemške oblike Laibach. Glasilo Mestne občine Ljubljana. Št.8, 9. Mestna občina Ljubljana. September 2008;
S tramovi podprto mesto, Janez Kajzer, 1983 ;
Zgodovina Ljubljane, URL: http://www.ljubljana.si/si/ljubljana/zgodovina, (1.1.2006);
Zgodovina Ljubljane, Reformacija, protireformacija, renesansa in barok; URL: http://www.ljubljana.si/si/ljubljana/zgodovina/reformacija-renesansa-barok/, 12.10.2013.