|
Na severnem
pobočju Orlice, 5 km iz istoimenskega trga Podsrede, se košati Podsreški
grad. Še nezadostno raziskano preteklost nam nadomešča presenetljiva povednost
osem stoletij starega zidovja, ki je kljub prezidavam in dozidavam ohranilo
skoraj neokrnjeno prvotno jedro. Hörberg ali Herberch, kot se je včasih
imenoval, se pozidali v I.pol. 12.stol. v preprosto in običajno pravokotno
zasnovo. Okrog leta 1180 je bil prizidan visok obrambni stolp - bergfrid,
okoli 1220 južni palacij in okrog 1260 še stolp s kapelo.
O
krog leta
1000 je celotno območje Kozjanskega pripadalo posesti grofov Breže-Seliških
in pozneje grofici Hemi. Po njeni smrti je velik del njenih posesti prešel
pod salzburško nadškofijo in krško škofijo. Grad je bil od zgraditve naprej
eden petih glavnih krških fevdov in sedež deželskega sodišča.
1213, ko se grad prvič omenja, ga je Ortolf s Planine zapisal svoji
ženi Kiburgi s Ptuja. 1138 proda Herman s Kranichberga Podsredo Frideriku
Žovneškemu in poslej je Podsreda med tistimi krškimi gradovi, ki so jih
škofje redno potrjevali Celjanom. Po izumrtju le teh, postane grad in gospoščina
deželnoknežja last.
G
rajski
zakupniki in oskrbniki so se poslej pogosto menjavali, dokler ga leta 1617
ni kupil grof Sigmund Tattenbach v trajno in dedno last. 1701 je podsreško
posest podedovala grofica Eleonora E. Barbo, nato njena hči Marija H. pl.
Apfaltrern in 1787 Fr. Baron pl. Lazarini. Nekje okrog leta 1848 je posest
kupil knez Weriand Windischgrätz, ki je gradu v naslednjih letih, zlasti
pa njegov zet grof Schönburg-Glauchau, dal današnjo podobo. V rokah njegovih
dedičev je posest ostala do konca druge svetovne vojne.
G
rad se sistematično
obnavlja od leta 1983 pod vodstvom Spominskega parka Trebče - Kozjanskega
parka. Pri tem se skrbno luščijo njegove primarne arhitekture sestavine.
Obnovljene grajske kašče so namenjene galerijski dejavnosti, dvorana
pa koncertom in promocijam.
V
prvi etaži
je pripravljena krajšo predstavitev preteklosti gradu in potek njegove
dosedanje obnove. Predstavljeno je tudi partnerstvo med gradova Wolfsegg
(v bližini Regensburga) in Podsredo. V sosednji sobi so na ogled Vischerjevi
grafični listi gradov: Podsreda, Kunšperk, Bizeljsko, Kozje, Pilštanj,
Hartenštajn, Olimje, Podčetrtek, Planina, Brestanica, Jelšingrad in Rifnik,
iz topografije vojvodine Štajerske - Topographia Ducatus Stirie, iz 1681.
V renesančni dvorani visijo kolorirani grafični lesorezi s prikazom oblačil
in opreme, nastalih okoli 1860, v stolpu in na galeriji pa kolorirane litografije
štajerskih gradov (Reichert in Kaiser). Obe zbirki je podaril Kurt Müller,
dolgoletni gost Zdravilišča Rogaška Slatina.
Ne smemo pozabiti niti srednjeveške kuhinje in pod stopniščem skrite
grajske ječe.
V pritličnih prostorih je predstavljeno
steklo, ki temelji na glažutarski tradiciji in sodobni proizvodnji rogaških,
kozjanskih in drugih steklarskih mojstrov. Steklarstvo ima na Kozjanskem
že dolgo tradicijo in razvilo se je predvsem tam, kjer so gozdne površine
ponujale zadostne količine lesa. Tukaj so izdelovali predvsem izdelke z
zelenega in brezbarvnega stekla, nekatere ohranjene steklene posode ter
fragmenti nekdanjih steklarn pa dokazujejo, da so izdelovali tudi mlečno
in večbarvno steklo.
Na tem območju so delovale steklarne v Loki pri Žusmu, Veterniku, Logu
ob Sotli, Čači vasi, Jurkloštru, Svetlem dolu pod Svetino in še bi lahko
naštevali. Nekatere med njimi so svoje izdelke izvažale tudi v Italijo,
Levant, itd. Lastnik steklarne v Loki pri Žusmu je 1841 na Notranjeavstrijski
razstavi prejel bronasto medaljo za kvaliteto proizvodov.
Kozjanske steklarne so podobno kot steklarne na Pohorju izdelovale
poleg steklenic za slatino še steklovino za shranjevanje zdravil in živil,
svetila, stekleno servirno in jedilno posodo, steklo za šipe.
Dragocenejšo posodo so krasili z rezanjem, brušenjem, graviranjem,
emajlnim in zrcalnim poslikavanjem tako, da prehajajo dekorativni elementi
od umetniških in umetnoobrtnih do narodopisnih značilnosti. Izdelki za
vsakdanjo rabo so bili večinoma gladki, strogo funkcionalni in estetsko
preprostih oblik.
Na Slovenskem so v 18. in 19.stol. izdelovali poleg preproste steklovine
tudi zahtevnejše steklarske predmete, tako da niso zaostajali za tedanjimi
dosežki v ostalih evropskih državah. (vir: Kozjanski park za burger.si, 2000)
|
|
