Vodotočnik je visokogorsko jezero značilne srčaste oblike, ki leži v osrčju Kamniško‑Savinjskih Alp. Poleti se ob njegovih bregovih pase živina s bližnjih planin, kar ustvarja podobo tradicionalne alpske kulturne krajine, obenem pa območje ohranja tisti redki, skoraj arhaični gorski mir, ki ga je v Alpah vse težje najti. Jezero je naravnega nastanka – v tem delu gorovja je to posebnost, saj apnenčasta podlaga običajno povzroča hitro ponikanje vode in s tem preprečuje oblikovanje trajnih vodnih površin. Prav zato je Vodotočnik eden redkih stabilnih visokogorskih vodnih ekosistemov na tem območju.

Do jezera vodi več označenih poti, primernih za različno izkušene pohodnike. Najbolj obiskana je pot s planine Podvežak, ki zahteva približno uro in 45 minut hoje po dobro urejeni markirani poti. Druga možnost je daljši in nekoliko zahtevnejši pristop iz doline Podvolovjek, ki vodi mimo planine Korošica in pod mogočne stene Moličke peči. Obe poti ponujata razgledno kuliso in prehode med pašnimi planinami, melišči ter visokogorskimi travniki.

Pomen Vodotočnika presega njegovo estetsko vrednost. Visokogorska jezera so pomembna žarišča biotske raznovrstnosti, saj nudijo življenjski prostor številnim specializiranim rastlinskim in živalskim vrstam, ki so prilagojene na hladne, vlažne in hranilno revne razmere. Ohranjanje takšnih jezer je ključno za razumevanje naravnih procesov v visokogorju, pa tudi za ohranjanje občutljivih ekosistemov, ki so zaradi podnebnih sprememb vse bolj ranljivi.

Območje je priljubljeno med pohodniki, ki cenijo neokrnjeno naravo, tišino in občutek odmaknjenosti. Zaradi svoje lege, naravne vrednosti in tradicionalne rabe prostora predstavlja Vodotočnik enega najlepših primerov harmoničnega sobivanja človeka in visokogorske narave v Kamniško‑Savinjskih Alpah.

Vodotočnik je naravno visokogorsko jezero. Nastal je v naravni kotanji, ki jo sestavljajo neprepustnejši deli kamnin in drobirja, kar omogoča zadrževanje vode kljub sicer prevladujoči apnenčasti podlagi. V literaturi in terenskih opisih ni nobenih podatkov, ki bi kazali na antropogeni izvor (npr. zajezitev, izkop, preoblikovanje terena). Gre za naravno geomorfološko obliko, ki se je ohranila zaradi specifičnih lokalnih razmer.