Paleolitska postojanka Babja jama

virtualna ekskurzija

Babja jama, skrita v gozdnatem svetu med Gorjušo, Dobom in Domžalami, leži v neposredni bližini turistične Železna jame in gradu Krumperk. Čeprav je po velikosti skromna in na prvi pogled neopazna, je skozi stoletja igrala pomembno vlogo v življenju ljudi, ki so živeli na robu Ljubljanske kotline. V času turških vpadov v 15. in 16. stoletju je služila kot zatočišče lokalnemu prebivalstvu, ki je v njenem temnem zavetju iskalo varnost pred plenjenjem in nasiljem. Jama je tako že zgodaj postala del kolektivnega spomina okoliških vasi.

A Babja jama je imela še eno, bolj tiho in osebno zgodbo – zgodbo otroške domišljije. Kot otrok sem se pogosto potepal po okolici, raziskoval gozdove, travnike in skrivne kotičke, ki so se mi zdeli kot vrata v drug svet. Babja jama je bila eden tistih prostorov, ki so me privlačili in hkrati strašili. Vstop vanjo je bil vedno prežet z mešanico radovednosti in strahu: tema, hlad in vonj po vlažni zemlji so ustvarjali občutek, da stopam v prostor, kjer se stikata resničnost in legenda. V sedemdesetih letih 20. stoletja smo se o Babji jami učili tudi v osnovni šoli, saj je bila del lokalnega učnega načrta. To je jamo še dodatno ovilo v tančico skrivnosti – vedeli smo, da ni le naravna posebnost, temveč tudi prostor, kjer so nekoč živeli ljudje, lovili živali in se borili za preživetje.

Njena prava zgodba pa se je začela razkrivati šele v drugi polovici 20. stoletja. Spomladi leta 1967 so raziskovalci, ki so preučevali podzemne jame v okolici Doba, naleteli na Babjo jamo in v njej opazili nekaj, kar je vzbudilo pozornost arheologov. Čeprav jama po razsežnosti ni velika, sta njena lega in izjemna dostopnost nakazovali, da bi lahko skrivala pomembne sledi preteklosti. Zato so se odločili za takojšen sondažni izkop.

Že na globini 1,8 metra so v gruščnato‑ilovnatem sedimentu odkrili prve kostne fragmente, delce oglja in kremenov odbitek – jasne znake, da je jama v daljni preteklosti služila kot zatočišče ali postojanka človeku. Odkritje je bilo dovolj pomembno, da je že naslednje leto, poleti 1968, sledilo sistematično arheološko odkopavanje. Na paleolitske ostanke so naleteli na globini 2,5 metra, kar je potrdilo, da jama skriva sledi ledenodobnega človeka. Kopanje so nadaljevali do globine treh metrov, kjer jih je ustavila trda breča – naravna kamnina, ki je preprečila nadaljnje poglabljanje.

Leta 1972 so se raziskovanja lotili člani Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale. Njihov cilj je bil ambiciozen: povezati Babjo jamo s turistično urejeno Železno jamo. A delo so prekinili takoj, ko so naleteli na nove kostne fragmente in druge arheološke ostanke. Jasno je postalo, da jama ni le geološki objekt, temveč pomembno arheološko najdišče, ki zahteva strokovno obravnavo. Načrtna izkopavanja pri drugem jamskem vhodu so potekala v letih 1972 in 1973 ter zajela celoten jamski prostor.

Zgodba raziskovanja se je nadaljevala tudi v poznejših desetletjih. Poleti 1987 je domžalska mladina organizirala delovno akcijo na gradu Krumperk, vodstvo akcije pa je za krajši čas ponudilo nekaj mladincev, ki naj bi pod strokovnim vodstvom nadaljevali z izkopavanji pred prvim vhodom v Babjo jamo. Tako se je jama ponovno znašla v središču pozornosti, tokrat kot prostor, kjer se prepletajo arheologija, lokalna zgodovina in mladinsko prostovoljstvo.

Arheološke plasti v Babji jami so razkrile bogato zgodbo o življenju v pleistocenu in holocenu. V sedimentih so našli kosti in zobe številnih sesalcev, ki so živeli v času ledenih dob. Večina kosti je bila razbita z ostrimi robovi ob lomnih ploskvah, nekatere pa so bile celo ožgane – značilen znak lovskega plena ledenodobnega človeka. Med najdbami so prepoznali kosti severnega jelena, postružnika, alpskega svizca, bobra, losa in bizona. Ta raznolikost kaže na izrazita nihanja temperatur v pleistocenu, ki so povzročala selitve živali in spreminjanje ekosistemov.

Poleg živalskih ostankov so našli tudi številna orodja ledenodobnega lovca – kremenove odbitke, strgala, rezila in druge artefakte, ki pričajo o tem, da je jama služila kot lovska postojanka ali začasno bivališče. Najdbam iz Babje jame pripisujejo starost med 12.000 in 15.000 leti, kar jo uvršča med pomembna pozno paleolitska najdišča v osrednji Sloveniji.

Babja jama pa je zame dobila še dodatno, osebno razsežnost. Nekega poletnega večera sem se odločil, da jo vizualiziram – ne z zapleteno opremo, temveč preprosto, z ročno svetilko. Tema jame, ki me je kot otroka strašila, je tokrat postala platno. Z ročno svetilko sem risal po stenah, osvetljeval usedline, vdolbine in drobne detajle, ki jih je čas vtisnil v apnenec. Svetloba je razkrivala zgodbe, ki so bile tisočletja skrite v temi, in jama je za trenutek oživela v svoji polnosti. To je bila vizualizacija, ki ni bila le dokumentacija prostora, temveč tudi poklon otroški radovednosti, ki me je nekoč vodila v njen skrivnostni vhod.

Danes je Babja jama del Jamarske zbirke v Gorjuši in pomemben del lokalne naravne in kulturne dediščine. Čeprav ni urejena za turistične obiske, ostaja prostor, ki v sebi nosi zgodbo o preživetju, prilagajanju in življenju v času, ko je bila narava neprimerljivo bolj nepredvidljiva kot danes. Je prostor, kjer se stikajo geologija, arheologija, zgodovina in osebni spomin – in kjer lahko še vedno začutimo dih ledenodobnega lovca, otroško domišljijo in tiho veličino podzemlja.