Grad, cerkev Marijinega vnebovzetja

Cerkev Marijinega vnebovzetja v Gradu na Goričkem – romarsko središče, gotska dediščina in Plečnikov mojstrski poseg

Romarska in župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja stoji v središču naselja Grad, nekdanje Gornje Lendave, na zahodnem robu gričevnate pokrajine Goričko. S svojo dvignjeno lego, mogočno silhueto in dolgo zgodovino predstavlja enega najpomembnejših sakralnih spomenikov v Prekmurju. Cerkev je tesno povezana z razvojem naselja, ki je že v srednjem veku imelo status trga, in je bila stoletja duhovno središče širše okolice.

Zgodovinski začetki – od 13. stoletja do gotske prenove

Najstarejša pisna omemba cerkve sega v leto 1275, kar jo uvršča med najstarejše sakralne objekte na Goričkem. Prvotna cerkev je bila verjetno skromnejša romanska stavba, značilna za zgodnji srednji vek, ko je območje spadalo pod ogrsko cerkveno in posvetno oblast.

Današnji gotski prezbiterij, ki je najdragocenejši ohranjeni del cerkve, izvira iz 14. stoletja. Zanj so značilni:

• visoki, šilasto zaključeni okenski odprtini,

• rebrasti oboki,

• masivni oporniki,

• ter izrazita vertikalnost, ki je tipična za visoko gotsko arhitekturo.

Ta del cerkve priča o obdobju, ko je bila Gornja Lendava pomembno fevdalno središče, povezano z lokalnim plemstvom in z grajskim kompleksom, ki stoji le nekaj sto metrov vzhodno.

Cerkev kot romarsko središče

Cerkev Marijinega vnebovzetja je bila skozi stoletja pomembna romarska točka. Marijino češčenje je bilo na Goričkem močno razširjeno, zato so se k cerkvi zgrinjali romarji iz Prekmurja, Porabja in Štajerske. Romarski značaj se je ohranil vse do danes, zlasti ob prazniku Marijinega vnebovzetja, ko se v Grad zgrne veliko število vernikov.

Arhitekturni razvoj skozi stoletja

Cerkev je bila večkrat prezidana in dopolnjena. V baroku je dobila nove oltarje in bogatejšo notranjo opremo, v 19. stoletju pa so jo prilagodili potrebam rastoče župnije. Kljub temu je gotski prezbiterij ostal jedro stavbe, ki daje cerkvi njeno zgodovinsko težo.

Plečnikova prenova – mojstrovina 20. stoletja

Največji preobrat v notranjosti cerkve se je zgodil v 50. letih 20. stoletja, ko je bila cerkev opremljena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, enega najpomembnejših evropskih arhitektov 20. stoletja. Plečnik je cerkev v Gradu preoblikoval z izjemnim občutkom za prostor, tradicijo in simboliko.

Značilnosti Plečnikove opreme

Plečnikova prenova cerkve je prepoznavna po več ključnih elementih:

• Razsvetljava iz lončenih posodic – mojster je uporabil lokalno lončarsko tradicijo in jo povzdignil v arhitekturni element. Lončene svetilke ustvarjajo toplo, mehko svetlobo, ki poudarja sakralnost prostora.

• Šilasti loki, ki nosijo strop cerkvene ladje – ti loki so Plečnikova interpretacija gotske tradicije, vendar izvedeni v njegovem značilnem, poenostavljenem in monumentalnem slogu.

• Keramične stropne plošče, posebej izdelane za cerkev – predstavljajo sintezo umetne obrti in arhitekture, kar je ena od značilnosti Plečnikovega dela.

• Preprosta, a izrazita liturgična oprema – klopi, ambon, oltar in drugi elementi so oblikovani v skladu s Plečnikovo filozofijo čistosti, simbolike in spoštovanja do tradicije.

Plečnikova intervencija je izjemna prav zato, ker ni poskušal tekmovati z gotsko arhitekturo, temveč jo je dopolnil z novimi, a harmoničnimi plastmi. Cerkev v Gradu tako predstavlja enega najlepših primerov njegovega sakralnega oblikovanja na slovenskem podeželju.

Pomen cerkve danes

Cerkev Marijinega vnebovzetja je danes:

• župnijska cerkev,

• romarsko središče,

• kulturni spomenik državnega pomena,

• ter ena najpomembnejših Plečnikovih stvaritev iz povojnega obdobja.