Jame so pomembna geografska značilnost Slovenije, ki jo moramo poudarjati tako z vidika posebnosti tega območja kot tudi z vidika geografske prepoznavnosti v srednjeevropskem prostoru. Kako torej prikazati kraški podzemni svet, ne samo turistično, temveč kot dokumentacijo, arhiv in možnost naknadnega oziroma navideznega raziskovanja in preučevanja podzemnega reliefa in sigastih podzemnih tvorb? Fotografija in film so predvsem enosmerna informacija, ki določeno lokacijo prikažejo enostransko.

Prostorska slika ponuja kvalitativno informacijo o lokaciji ter možnost zaznavanja in povezovanja posamičnih geomorfoloških elementov jame v celoto. Slednjo trditev je bilo treba preizkusiti v praksi in se lotiti konkretnega projekta. Metoda zajemanja fotopodatkov oz. fotovzorčenje v ekstremnih pogojih velikih in temnih prostorov je bila preizkušena v jamskih prostorih, kjer je bila že nameščena osvetlitev. Pozimi leta 1999 sta bila tako izvedena dva večja projekta, pri katerih se je tehnika fotografiranja za PROSTORSKE FOTOGRAFIJE v jamskih prostorih preizkusila v praksi.

Tako pridobljene izkušnje so bile podlaga za pričetek dela v turističnem delu Križne jame. Pozimi leta 2000 sem s člani Društva ljubiteljev Križne jame pričel projekt vizualizacije turističnega dela Križne jame. Turistični del te vodne jame, katere posebnost so podzemna jezerca, ni elektrificiran, zato je bilo treba najti najboljši možen način enakomerne razsvetlitve. Osvetlitev za prostorsko sliko je v primerjavi z osvetlitvijo za navadno fotografijo posebna, saj mora biti svetloba zaradi poznejšega postopka združevanja s programsko opremo na robovih posamezne fotografije enakomerna. Tako se je s procesom dokumentiranja turističnega dela Križne jame od vhoda do jamskega območja, imenovanega Kalvarija, izoblikovala primerna tehnika osvetlitve – risanje s svetlobo. Tehnika je nadvse preprosta, vendar je kakovost osvetlitve odvisna predvsem od prakse jamarjev, ki jo sčasoma pridobijo pri samem delu.

Metoda poteka takole: snemalec razvrsti pomočnike s halogenskimi svetilkami po kritičnih in oddaljenih delih jamskega rova, ki se trenutno dokumentira. Ob danem signalu pomočniki s snopom svetlobe krožijo -  "rišejo"- po jami in pazijo, da je svetlobni snop vedno usmerjen stran od objektiva. Snemalec osvetljuje bližnje dele in po vsakem posnetku premakne objektiv, ki se premika okoli nodalne točke (točke, okoli katere se vrti goriščnica objektiva) za potreben kot, dokler ne opiše kota 360°. Postopek je relativno počasen, saj je število dokumentiranih lokacij pri enodnevnem vstopu v jamo od 3 do 4.
Projekt dokumentiranja Križne jame se je nato nadaljeval, predvsem pozimi, do leta 2007, ko je bil dokumentiran Blatni rov v Križni jami.

Posebnost in najzahtevnejši del celotnega projekta je bila dokumentacija Nove Križne jame. Ta jamski sistem je s sifonom povezan s Križno jamo in je nadaljevanje podzemnega vodotoka. Nova Križna jama ima zaradi izjemne občutljivosti, posebnosti in biotske raznovrstnosti ekosistema poseben status med več kot 9.000 trenutno poznanimi kraškimi jamami v Sloveniji. Spada med šest za obisk zaprtih jam, kar pomeni, da imajo vanjo vstop le raziskovalci, ki dobijo posebno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor. Odgovornost pri delu v tej jami z vidika povzročitve minimalne škode je bila velika. Veliko težavo je predstavljal že vstop v jamo z vso potrebno opremo. Postopek je bil izredno počasen, energetsko potraten ter predvsem logistično zahteven. Nošnja težkih svinčenih akumulatorjev je bila »prava muka«. Električne energije je bilo vedno le za uro dela, kar je še dodatno zmanjšalo našo učinkovitost. Prva etapa dela vizualizacije Nove Križne jame mi brez pomoči jamarjev in predvsem timskega dela nikakor ne bi uspela, kot mi je.

Vhod v to jamo je z roba udornice Grdi dol skozi ozek dihalnik, kjer je za spust potrebne kar nekaj spretnosti. Od vhoda v jamo do Vetrovnega slapa, ki je od vhoda oddaljen 1105m, je bila vizualizacija s prostorskimi slikami narejena tako, da se je vsaka lokacija dokumentirala na točki roba vidnega polja prejšnje lokacije. To je bilo potrebno za nadaljnjo računalniško obdelavo podatkov in združitev lokacij v interaktivni zemljevid, ki omogoča prehode med prostorskimi slikami z visoko ločljivostjo po jamskem sistemu.

Dokumentacija na ekstremnih lokacijah je mogoča zgolj s timskim delom in, zaradi visokih stroškov in neekonomičnosti, veliko mero entuziazma.
Ves čas sem iskal rešitev, ki bi omogočala večjo mobilnost, predvsem v razmerju med svetilnostjo, težo in časom dejanskega dela. Uravnavati je bilo treba tudi širino svetlobnega snopa ter s tem omogočiti osvetlitev jamskih delov, ki so bili za osvetlitev nedosegljivi. Poleti 2008 sem preizkušal svetilko Microfire Warrior s ksenonsko žarnico z močjo 35W in 3500 lumni svetlobnega toka. Zelo »močna« svetilka, vendar za osvetljevanje jamskih prostorov ni bila primerna, saj so bili posamezni fotovzorci zaradi odsotnosti opcije uravnave širine svetlobnega snopa globinsko nepravilno osvetljeni. Preizkušena svetilka je s priloženim akumulatorjem zagotavljala samo dobre pol ure dejanskega dela.

Februarja 2009 sem nabavil svetilko Led Lenser X21s približno 1000 lumni svetlobnega toka. Intenzivno preizkušanje je dalo izredno spodbudne rezultate. Svetilka ima zadosten svetlobni tok, možnost uravnave svetlobnega toka, je lahka (1,5kg) ter lahko s štirimi alkalnimi baterijami tipa D deluje več kot 10 ur, kar pomeni, da je primerna tudi za jamarske ekspedicije na območja, kjer ni možnosti polnjenja akumulatorjev.
Svetilko sem najprej preizkusil v večjih jamskih dvoranah, kot so Planinska jama od vhodnega dela do sotočja podzemnih rek Raka in Pivke, vhodni del Križne jame in velike udornice Zelških jam. Metoda osvetljevanja z Led Lenser X21 je dala dobre rezultate, ki so se z nabiranjem izkušenj pri rokovanju še izboljšali. Zanimivo je, da se je svetlobni tok iz svetilke dobro obnesel celo v Planinski jami, v kateri so za fotografiranje pogosto problematične meglice. Sledil je preizkus robustnosti in efektivne časovne uporabe v zahtevnejših pogojih. Od Ministrstva za okolje in prostor je društvo dobilo dovoljenje za trikratni vstop v Novo Križno jamo za potrebe raziskovalnega dela in dokumentacije jame. Vsak vstop v jamo je trajal 12–14 ur, od tega je bilo 80% časa porabljenega za gibanje po jami in meritve ter 20% za jemanje "fotovzorcev" dokumentirane lokacije.

O napredku tehnologijein priročnosti nove svetilke govori dejstvo, da je bilo opravljenega prav toliko ali celo več dela kot prej v nekaj letnih etapnih vstopih v jamo. V zadnjem desetletju ni prišlo samo do tehnološke revolucije v razvoju digitalnih fotoaparatov, temveč tudi do tehnološke revolucije v efektivni pretvorbi električne energije v svetlobni tok.
Rezultat desetletne etapne vizualizacije jamskih sistemov je dragocena dokumentacija, ki je na internetu dosegljiva vsakomur. Vhod v zaprti del Nove Križne jame zgolj zaradi "radovednosti" ni več potreben -zadostuje ogled turističnega dela Križne jame. Prikaz s prostorskimi slikami, ki so georeferencirane na načrt jame in prikaz vidnega polja, omogoča celovit vpogled v jamski sistem. Na tak način dokumentirano jamo si lahko tako ogleda vsakdo, ter je uporabno didaktično orodje za prikaz kraškega sveta.