Dvorec Novo Celje stoji približno kilometer vzhodno od središča Žalca, na ravnini med Petrovčami in Žalcem, kjer se odpira proti Spodnji Savinjski dolini. Zgrajen je bil med letoma 1754 in 1760 po naročilu grofa Antona Gaisrucka, ki je želel ustvariti reprezentančno podeželsko rezidenco po vzoru dunajskega Schönbrunna. Pravokotni tloris, trinajstosno glavno pročelje in bogato členjena baročna fasada z izrazitim osrednjim rizalitom uvrščajo dvorec med najkakovostnejše baročne stvaritve na Slovenskem.
Arhitektura in notranja oprema
Notranjščina dvorca je bila v 18. stoletju bogato opremljena, med drugim s serijo baročnih kipov muz, ki so nekoč stale na reprezentančnem stopnišču. Ti kipi so danes ohranjeni in razstavljeni na stopnišču Prirodoslovnega in Narodnega muzeja Slovenije, kjer predstavljajo enega najdragocenejših ohranjenih elementov nekdanje opreme Novega Celja. Njihova prisotnost v muzeju je pomembno pričevanje o nekdanjem sijaju dvorca in o visoki umetnostni ravni njegove opreme.
Lastništva in namembnost pred 1. svetovno vojno
Po obdobju Gaisruckov je dvorec v 19. stoletju večkrat menjal lastnike. Pred prvo svetovno vojno je prešel v državne roke, kar je bilo značilno za številne nekdanje plemiške posesti po razpadu fevdalnih struktur. V tem času je dvorec služil predvsem upravnim in gospodarskim funkcijam ter ni več imel prvotne reprezentančne vloge.
Med obema vojnama – umobolnica
Dravska banovina je v 30. letih 20. stoletja v dvorcu uredila umobolnico (psihiatrično ustanovo). To je bila ena izmed pomembnejših institucionalnih namembnosti dvorca v 20. stoletju in je trajala vse do začetka druge svetovne vojne.
Začetek 2. svetovne vojne – usoda bolnikov
Ob nemški okupaciji aprila 1941 je dvorec postal del okupacijske infrastrukture. Nemške oblasti so ustanovo spremenile v vojni lazaret, bolnike iz umobolnice pa so sistematično odstranile.
Zgodovinsko preverjeno dejstvo je, da so večino bolnikov odpeljali v Linz, kjer so postali žrtve nacističnega programa evtanazije – politike »uničevanja življenja nevrednega življenja«. Gre za eno najtemnejših epizod v zgodovini dvorca in širše regije. Danes na to tragedijo opozarja spomenik ob glavnem vhodu v kompleks Novega Celja.
Namembnost po 2. svetovni vojni
Po letu 1945 je dvorec prešel v družbeno last in postal bolnišnica za pljučne bolezni, kasneje pa dom onemoglih. Takšna raba je sicer omogočila delno ohranitev stavbe, vendar je hkrati povzročila postopno degradacijo številnih arhitekturnih elementov. Šele v zadnjih desetletjih so se začeli sistematični konservatorski posegi.
Vizualizacija iz maja 2009 prikazuje obnovljeni vhodni avli in kapelico, medtem ko so drugi deli dvorca dokumentirani v stanju pred celovito obnovo.