Pokljuka (Šotno barje Goreljek)

virtualna ekskurzija

Visoka barja na Pokljuki so najbolj južno ležeča visoka barja v Evropi, ki so še ohranjena.
Šotno barje na Goreljeku ima površino dveh hektarjev in se nahaja na nadmorski višini 1240 m.

Šotno barje je pomemben življenjski prostor redkih in ogroženih rastlinskih vrst ter prispeva k biotski pestrosti. Barja so se ohranila le na nekaterih območjih, predvsem v najnižjem območju široke planine Goreljek in pod Grajsko planino.
Barja Šijec, Veliko Blejsko barje, Goreljek in Mlake pod Javorovim vrhom so največja, vendar je poleg njih še veliko manjših barjanskih območij. Nekatera so dobro ohranjena, nekaterim žal grozi izginitev.

Nastanek barij na Pokljuki se je začel po zadnji ledeni dobi v obdobju pred 12.000 - 18.000 let. Umikajoči Bohinjski ledenik, ki je s svojim levim krilom prekrival danšnji kraški planotast svet Pokljuke, je za seboj pustil majhna vodna telesa, ki so napolnila kotanje z nepropustnim dnom prekritim z morenskim drobirjem ledenika ter drobno mivko in ilovico. Skozi tisočletja so se te vodne kotanje - jezerca polnila z organskimi ostanki vodnih rastlin, ki so jih naseljevala. Vodni Ph je postajal vedno bolj kisel in je selektivno spodbujal rast in razvoj določenih rastlin. Območje so poselili barjanski mahovi, ki so še vedno prevladujoče vrste v zaraščanju barjanske površine. Barjanski mahovi so se ukoreninilini v zgornjem delu plasti, v spodnjih plasteh pa je prišlo do procesa karbonizacije. Mahovi so tako umikali navzgor in dvigovali podlago, ki se je širila navzgor v tipično obliko kupol dvignjenega barja. Zaradi tako dvignjene podlage, je tak tip barja dobil ime "visoko barje".
Poleg kisle prsti je značilnost šotišča slaba hranilna vrednost podlage in velike dnevne temperaturne razlike. Med evolucijo so se tako rastline prilagodile tem ekstremnim pogojem. Več vrst rastlin je razvilo sposobnost ujeti žuželke in tako pridobiti potrebna hranila (mesojeda rastlina okroglolistna rosika/ Drosera rotundifolia). Za manjšo izgubo vode so nekatere rastline razvile debele voščene listne površine ali obsežni koreninski sistemi.

Okoli šotnega barja Goreljek je danes speljana približno 1 km dolga učna pot z informativnimi tablami o šotnem barju.

Literatura: A. Melik, Slovenski alpski svet, str. 172-175, Slovenska matica, 1954.

Boštjan Burger, 18. januar 2022.