Leta 2026 bo 100 let, odkar je Tržačan (sicer pa švicarski državljan francoskega rodu) Albert Bois de Chesne ustanovil Alpski botanični vrt Juliana. Ko se z jeklenimi konjički spustimo čez prelaz Vršič v Trento, niti ne slutimo, da se prav v bližini ceste nahaja botanični biser, kjer na majhnem območju uspevajo številni rastlinski zakladi Slovenije. Na alpski botanični vrt pri zaselku Pri cerkvi nas opozorijo rjave obveščevalne table.
Ustanovitev Juliane
Albert Bois de Chesne (1871-1953) je bil že iz gimnazijskih let navdušen botanik, pa tudi gornik. Pri 16 letih je z botaničnim mentorjem Eduardom Pospichalom prvič obiskal Trento in se z gorskim vodnikom Andrejem Komacem povzpel na Triglav. Po končanem študiju gozdarstva je moral prevzeti očetovo podjetje, ki se je ukvarjalo s trgovino z lesom. Leta 1925 je prodal obsežne gozdove v Slavoniji in se vrnil v Trst. Tako se je pri 54 letih lahko posvetil svoji veliki ljubezni - botaniki.
V Trenti je na Tožbarjevem posestvu kupil zemljišče za vrt. Izbral je prisojno pobočje Kukle v bližini cerkve Sv. Marije, kjer je že ležalo nekaj večjih skal in raslo nekaj dreves. Ker v vrtu ni bilo izvira, so pod slapom, ki se nahaja v bližini, postavili zajetje in vodo po ceveh napeljali v vrt ter ozemlje ogradili. Jeseni leta 1926 so bila začetna dela opravljena. Vrt je Bois de Chesne poimenoval po svoji ženi Juliji. Leta 1927 so v vrt začeli prinašati rastline: prinesli so jih iz Julijskih Alp, Furlanskega hribovja, s kraških košenic in predalpskega sveta, nekaj pa tudi iz Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. V vrt so posadili tudi nekaj "tujk", ki jih je Bois de Chesne dobil iz drugih gorovij po Evropi in okolici (Atlas, Kavkaz).
Bois de Chesnu so pri urejanju vrta pomagali tako slovenski, kot tuji botaniki. Tudi slavni Julius Kugy je bil Bois de Chesnov dober prijatelj. Ustanovitelju je pomagal s podatki o nahajališčih rastlin in svetoval, naj vrt predstavlja »botanično popotovanje iz doline na nek julijski vršac«. Juliano je opeval tudi v svojih delih in ji namenil nekaj najlepših zapisov.
Pogled v zgodovino
Po kapitulaciji Italije vrt Bois de Chesnu ni bil več dostopen, kljub temu pa sta vrtnarja zanj skrbela po svojih močeh. Po drugi svetovni vojni so se za vrt zavzeli številni slovenski botaniki, med njimi dr. Angela Piskernik (1886-1967), ki si je vsa leta po vojni prizadevala, da bi Juliano obnovili, zanjo skrbeli in jo tudi zavarovali. Leta 1949 je upravljanje vrta prevzel Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1962 je Juliana dokončno prišla pod upravo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki zanjo skrbi tudi danes. Med letoma 1963 in 1968 je bil njen strokovni vodja prof. dr. Tone Wraber, med letoma 1975 in 2013 pa jo je strokovno vodila dr. Nada Praprotnik.
Vrtnarji v Juliani
Z Juliano so že od začetkov vrta povezani Tožbarjevi. Anton Tožbar starejši (Špik st. ali Medved) je bil prvi vodnik Juliusa Kugyja. Njegov sin Anton Tožbar mlajši (Špik ml.) je bil znan gorski vodnik. Njegov sin Anton Tožbar najmlajši je bil prvi vrtnar v Juliani. Delo prvih vrtnarjev sta nadaljevala Tožbarjeva hči Marija in njen že pokojni mož Jože Završnik, družinsko tradicijo pa nadaljuje njun sin Klemen Završnik.
Juliana danes
Že od leta 1951 je Juliana zavarovana kot spomenik oblikovane narave. Danes v vrtu na 2.572 m2 uspeva okoli 600 vrst alpskih, predalpskih in kraških rastlin. Zaradi razmeroma nizke nadmorske višine (800 m), sončne lege in toplega zraka, ki prihaja od juga po dolini Soče, v vrtu najbolje uspevajo prav kraške rastline. V vrtu lahko vidite številne kamnokreče, svišče, špajke, alpske make, smiljke, planike in druge alpske lepotice. Omenimo šopasti repušnik (Physoplexis comosa), ki je zelo redka vrsta skalnih razpok, ter rebrinčevolistno hladnikijo (Hladnikia pastinacifolia), ki jo najdemo izključno v Trnovskem gozdu.
Ker se pomlad v Juliani začne dva meseca prej kot v gorah, mnoge alpske rastline zacvetijo bolj zgodaj. Maja se iz vrta širi prijeten vonj volčinov, junija zacvetijo perunike in kukavičevke, julija pa svoja razkošna socvetja odpre alpska možina (Eryngium alpinum). Jesen je priložnost za opazovanje zimzelenih rastlin in plodov lobodik.
Avtorica besedila: Špela Pungaršek / Prirodoslovni muzej Slovenije
Literatura: Praprotnik, N., 2011: Alpski botanični vrt Juliana.
