MojaSlovenija.si

Cerkev sv. Pankracija stoji na Grajskem Griču (530 m), severno nad Starim Trgom pri Slovenj Gradcu

Ime vzpetine pove, da je nekdaj na vzpetini stal grad. Grad nad Starim Trgom je v zgodovinskih virih omenjen že leta 1091 in je med najstarejšimi bivalnimi utrdbami na Slovenskem. Na mestu nekdanjega utrjenega stolpa »bergfrida«, je danes cerkveni zvonik, ki je ločen od cerkve. Nekdanja grajska dvorana je bila preurejena v grajsko kapelo, ki je v obdobju baroka dobila današnjo cerkveno podobo. V času turških vpadov na slovensko ozemlje v začetku 16. stoletja je bila cerkev taborsko utrjena. Značilnost cerkve so svete stopnice ob južni strani cerkve, ki zaključujejo križev pot, ki se vzpenja od starotrške cerkve sv. Radegunde. Obok »svetih stopnic« je bogato poslikan s freskami baročnegsa slikarja Antona Lerchingerja iz druge polovice 18. stoletja.

Cerkev sv. Pankracija obsega zvonik, grajen samostojno poleg cerkev, cerkveno ladjo iz druge četrtine 13. stoletja, prezbiterij in zakristijo iz časa baroka v obdobju konca 17. atoletja ter svete stopnice iz sredine 18. stoletja kot zaključek križevega pota, ki se začenja pri cerkvi sv. Radegunde v Starem trgu. Cerkev arhitekturno oblikuje sredinsko zasnovana ladja dvoranskega tipa z mogočnim stebrom v sredini, ki je bila morda nekoč grajska kapela.

Grajski hrib (527 m) na katerem stoj današnja cerkev je bil poseljen obljuden že v starejši železni dobi, na kar kažejo arheološke najdbe izpred keltskega obdobja. V mlajši kameni dobi je bilo tu gradišče. V rimskem času se je življenje odvijalo ob vznožju griča. Ob rimski cesti Celeia-Virunum je bila poštna postaja Colatio, trška naselbina ob njej pa se je po ustanovitvi novega trga na lokaciji današnjega Slovenj Gradca začela imenovati Stari trg.

V listinah starega veka je bilo na tem območju leta 1091 izpričano utrjeno selišče z imenom Grez (Grad), ki je dalo ime celoti dolini, Greztal. Natančnejša lokacija gradu pa iz listin ni razvidna, čeprav lahko s precejšnjo gotovostjo sklepamo, da je bil na vrhu Grajskega hriba, če pripišemo spodnji del zvonika sedanje cerkve ostanku nekdanjega grajskega obrambnega stolpa.

Štajerski zgodovinopisec Muchar omenja cerkev na tem območju leta 1090 kot St. Pankratz in Graz. Leta 1106 se omenja fara s tem imenom, pri čemer smemo po mnenju F. Kosa misliti na faro sv. Pankracija v Starem trgu oz. na hribu nad njim. Leta 1174 se, ob urejanju spora o fevdni pravici med opatom samostana Belinja pri Ogleju in savinjskim diakonom Bertoldom, omenja ecclesia sancti Pancratii de Graz.

Od leta 1146 so bili zemljiški gospodje v Mislinjski dolini grofje Andeški. Leta 1180 so dobili naslov vojvode Meranski in tako postali podrejeni neposredno državi oz. cesarju. Njihova slovenjgraška posest je bila tedaj izvzeta iz vojvodine Koroške in se je oblikovala v samostojno pokrajino. Leta 1218 je bil sin meranskega vojvode, Bertold (†1251), izvoljen za oglejskega patriarha. Po smrti svojega starejšega brata Henrika (†1228), ki je umrl brez potomcev, je postal edini lastnik slovenjgraških posesti in tako je imela v obdobju, ki nas v zvezi s cerkvijo sv. Pankracija najbolj zanima, Mislinjska dolina svetnega in cerkvenega gospoda v eni osebi.

Prve zgodovinske listine, ki se zanesljivo nanašajo na današnjo zgradbo, so poročila o vizitacijah. V zapisniku vizitacije ljubljanskega škofa Tomaža Hrena z dne 31. julija 1600 piše, da je cerkev na Pankracijevem hribu sredi obzidja starega gradu zelo lepo postavljena, kvadratične oblike, brez prezbiterija, njene oboke opira marmornat steber sredi cerkve. Poročilo o vizitaciji leta 1652 navaja mere stavbe in pove, da ima stavba na vzhodni strani dvoje velikih pokončnih oken, na južni strani pa dve veliki okrogli okni in poleg glavnega vhoda od zahodne strani še ena vrata obrnjena proti jugu; da se je zvonik v samostojno stoječem starem stolpu prav tistega leta porušil skoraj do tal. Vizitacijski zapisnik iz leta 1669 pove, da je zvonik ponovno pozidan. Cerkev, kakršno opisujejo vizitacijska poročila, vidimo tudi na Vischerjevem bakrorezu Slovenj Gradca iz leta 1681: na kar prestrmem hribu nad mestom stoji za obzidjem ob prosto stoječem zvoniku kockasta cerkev, pokrita s strmo piramidasto streho in z dvema pokončnima oknoma proti vzhodu. Vizitacije in slika opisujejo torej ladjo današnje cerkve, še brez kasneje dodanega prezbiterija.

Današnjo cerkev sv. Pankracija sestavljajo: samostojno stoječ zvonik, cerkvena zgradba s centralno zasnovano ladjo, prezbiterijem in zakristijo. Na južni strani so cerkvi prizidane svete stopnice kot zaključek križevega pota, ki se začenja pri cerkvi sv. Radegunde v Starem trgu.

Samostojno grajeni zvonik poleg cerkve je nadgradnja nekdanjega grajskega stolpa.Zvonik ima v spodnjem delu več kot 3 m debele stene. Prvotno spodaj sploh ni imel vhoda; današnji vhod v pritličju južne stene je sekundaren in izvira iz časa prezidave stolpa v zvonik. Po mnenju Ivana Stoparja je spodnji del stolpa ostanek nekdanjega bergfrida, po mnenju Marijana Zadnikarja pa je bil morda stolp hkrati tudi stanovanjski objekt. Potem ko se je njegov zgornji del leta 1652 podrl, so ga do leta 1669 ponovno sezidali v obliki zvonika.

Zelo verjetno je, da stolp, tudi če je bil bivalen, ni bil edini grajski objekt. Tudi meter in pol debele stene obstoječe cerkvene ladje kažejo v spodnjem delu kako stoletje in pol večjo starost od njenega oboka. Morda so bili sprva tam grajski bivalni prostori. Pa tudi potem, ko so bili preurejeni v kapelo oz. cerkev, je možno, da je stanovanjsko vlogo prevzel novi, duhu časa ustreznejši palacij, katerega lokacijo Ivan Stopar domneva vzhodno od današnje cerkve. Misel na takšen razvoj vzpodbuja odkritje zazidanega, sekundarno obokanega vhoda v cerkev skozi severno steno na višini prvega nadstropja, ki ima na notranji strani ladje kamnit portal s šilastim obokom, na zunanji pa kamnit portal s polkrožnim obokom. A odgovor na vse te domneve bi lahko dale le arheološke raziskave. Zvonik ima tri zvonove, ki pa ne zvonijo, saj je pogon pokvarjen.

Cerkvena ladja ima kockasto obliko, s stranicami približno 15 metrov. Njena zunanjščina je nerazčlenjena, brez podzidka in brez podstrešnega venca. Vogali stavbe so v spodnjem delu pozidani iz obdelanih kosov debelozrnatega marmorja, više zgoraj pa se zidava nadaljuje s klesanci iz peščenjaka. Ladja ima na južni strani dve veliki okrogli okni. Glavnemu vhodu v cerkev na zahodni strani, ki so ga v času baroka predelali, so ob restavraciji leta 1959 vrnili prvotno podobo. Portal ima še značilnosti romanike, pa tudi elemente prihajajočega gotskega sloga. V timpanonu so še vidni ostanki sočasne figuralne poslikave, na ravni prekladi pa je vklesan uokvirjen napis *ECCLIA. SCI.PANGRATII*.

Notranjost ladje z dimenzijami skoraj pravilne kocke, je zgoraj zaključena s štirimi enako visokimi križnimi oboki, ki jih na sredini podpira mogočen steber. Zasnova je za srednjeveško cerkev nenavadna, prej bi jo pripisali grajski kapeli, ki ima poleg cerkvenih bogoslužnih tudi posvetne funkcije. Steber je sestavljen iz baze s kvadratičnim podstavkom, iz valjastega trupa in iz kapitela. Vsak od teh delov je iz enega samega kosa marmorja. Baza in kapitel sta nedvomno srednjeveška, trup pa je iz rimskega časa. Baza je oblikovana tako, kot da se je pod težo bremena razlezla čez rob kvadratičnega podstavka in jo morajo od spodaj podpirati jezičaste konzolice, kar je zadnja faza v razvoju romanskega preoblikovanja antičnih baz. Srednji, 5 m visoki del stebra se proti vrhu enakomerno oži. Kapitel ima čašasto obliko, na njem pa leži osmerokotna krovna plošča, na katero se steka osem reber obočne konstrukcije.

Nosilna rebra, s profilom žlebasto posnetega pravokotnika in izklesana iz sivo zelenega peščenjaka, učinkujejo sloko. Križajo se v sklepnikih, ki so poudarjeni z gladkimi okroglimi ploščami razen enega, okrašenega z dvojnimi brstičnimi listi (kar je spet opora pri dataciji oboka). Na stenah se križni in stenski loki opirajo na marmornate konzole. Tako pregledno in enotno zasnovano prostornino osvetljujeta dve okrogli okni v južni steni, do baroka pa sta jo še dve veliki pokončni okni v vzhodni steni, zaključeni z rahlo zlomljenim lokom. Okrog leta 1700 so v vzhodni steni takratne cerkve prebili slavoločno odprtino in ladji prizidali tristrano zaključeni prezbiterij; vanj so postavili kvaliteten baročni oltar sv. Pankracija. Ob zahodni steni ladje so sezidali pevski kor.

Sredi 18. stoletja so ob severni ladijski steni postavili stranski oltar sv. Janeza Nepomuka in nasproti njemu oltar sv. Alojzija, ki je okvirnega tipa; oltarne slike je v sedemdesetih letih za vse tri oltarje naslikal slovenjgraški slikar Janez Andrej Strauss (1721-1783). Pod pevskim korom je kamnit renesančni nagrobnik starotrškega župnika Andreja Tavčarja, ki je umrl leta 1638.

Sredi 18. stoletja so cerkvi na južni strani in nad zakristijo dogradili svete stopnice v pokritem, obokanem hodniku, ki se na vrhu končuje z ovalno kupolo. Vhod v hodnik krasi bogat baročni portal. Freske na stenah med renesančno oblikovanimi okni hodnika (na levi strani so okna narisana) prikazujejo prizore iz pasijona. Na oboku hodnika je na iluzionistični način upodobljena Oljska gora s križem, v kupoli pa alegorija vere. Freske je okoli leta 1770 naslikal slovenski baročni slikar Jožef Anton Lerchinger.

PROSTORSKE FOTOGRAFIJE stopnišča prikazujejo freske, ki od svojega nastanka še niso bile restavrirane. Notranjost cerkve je obnovil Restavratorski center Republike Slovenije v obdobju od 1986 do 1999.

Literatura in viri:

Svetlana Korelac (1999), The European Heritage days, Cultural routes 1999, Guide to monuments, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Stari Trg near Slovenj Gradec: Church of St. Pancras, str 133-139,
Ivan Komelj (1966), Dvajsset let odkrivanja srednjeveških stenskih slik, Varstvo spomenikov, str. 44,
Jože Curk (1997), Mislinjsko ozemlje - kulturna pokrajina, Zbornik Slovenj Gradec in Mislinjska dolina, str. 194
Štefka Cobelj (1967), Baročni slikarji Straussi, Založba Obzorja Maribor, str 99,
Koroški pokrajinski muzej: Kulturni spomeniki v Mestni občini Slovenj Gradec: Stari trg pri Slovenj Gradcu – cerkev sv. Pankracija: (URL: https://www.kpm.si/dokumenti/kpmsg-cerkve/13-sv-pankracij.html, citirano 11.1.2025)
Ivan Stopar (1977). Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, str. 67–73,
Marijan Zadnikar (1982). Romanika v Sloveniji : tipologija in morfologija sakralne arhitekture. Ljubljana: Državna založba Slovenije. str. 504–515,
Marijan Zadnikar (1973–1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, 1. Celje: Mohorjeva družba, str. 51–54.

Burger Landmarks / MojaSlovenija.si

Digitalizacija dediščine: (c) Boštjan Burger, (1993) 1996-2025