Župnijska cerkev sv. Jakoba v Okonini je ena najbolj prepoznavnih sakralnih stavb Zgornje Savinjske doline, znana po štirih stolpih, ki ji dajejo edinstveno, skoraj katedralno silhueto. Jedro kraja se je razvilo okrog cerkve na prodni rečni naplavini, kar pojasnjuje njeno dominanto lega nad levim bregom Savinje in vlogo prostorskega označevalca naselja. Cerkev je bila večkrat preoblikovana; po požaru leta 1934 jo je skupnost obnovila v osemdesetih letih 20. stoletja, s čimer je dobila današnjo podobo.
Prva omemba (1455): Viri navajajo gotske začetke v 15. stoletju, kar postavlja cerkev v okvir pozne srednjeveške sakralne mreže Savinjske doline.
18. stoletje: Današnja prostorska zasnova je nastajala v prezidavah v tridesetih letih 18. stoletja, ko je cerkev dobila pomembno romarsko funkcijo.
Požar 1934 in obnova: Uničenje je zajelo tudi del vasi; rekonstrukcija v 1980-ih je povrnila štiristolpno podobo, leta 1989 pa so zaključili obnovo pogorelih streh nad laternami kupol.
Opomba: Lokalni opis poudarja »skoraj bizantinsko« podobo, ki naj bi bila dediščina stikov flosarjev z vzhodnimi kraji; to je interpretativni namig kulturnozgodovinskega spomina, ne stroga arhitekturna atribucija.
Božja pot (od 1715): Vzpostavitev romarske prakse k oltarju sv. Ignacija Lojolskega je bistveno zaznamovala preureditev in opremo cerkve v zgodnjem 18. stoletju.
Liturgično jedro: Veliki in stranski oltarji, baročna dela z začetka 18. stoletja, odražajo razcvet lokalne delavniške in naročniške kulture v času utrjevanja protireformacijskih in baročnih pobožnosti.
Ladja in sorodnosti: Tloris ladje kaže podobnost s cerkvijo sv. Frančiška v Radmirju (samostan in cerkev, poznobaročni kompleks), kar nakazuje prevzem določenih prostorskih rešitev v regionalnem kontekstu.
Štirje stolpi: Posebnost je v štirih stolpih; en stolp je funkcionalni zvonik, pod preostalimi tremi pa so oltarji, kar ustvarja sintezo vertikale (stolpi) in liturgičnega jedra (oltarne prostornine).
Redkost tipologije: Štirje zvoniki so v slovenskem prostoru redkost, kar je večkrat izpostavljeno v lokalnih predstavitvah kulturne dediščine.
Atributi: Klobuk s školjko (jakobova školjka), romarska palica, buča (posoda), plašč; pogosto se pojavlja z zemljevidom ali potno torbo. Ta ikonografija je povezana s Camino de Santiago in simboliko romarske poti (prepoznavnost patrona romarjev).
Teološki poudarki: Jakob kot varuh poti, zagovornik popotnikov, simbol duhovne poti in stanovitnosti.
Liturgični kontekst: Praznik 25. julija; v okoljih z razvito romarsko tradicijo je pogost motiv v glavnem oltarju, kar se sklada z nazivom cerkve.
Utemeljitev v Okonini: Cerkev je posvečena sv. Jakobu in ima baročni veliki oltar; ikonografija patrona je v takih primerih standardizirana in verjetno zastopana v osrednjem polju z ustreznimi atributi.
Atributi: Črna (ali temna) jezuitska kute, monogram IHS (Kristusovo ime), sončni žar, knjiga Duhovnih vaj, plamen srca; pogoste so upodobitve ekstatične predanosti Najsvetejšemu【tipično baročno】.
Lokalna romarska praksa: Začetek božje poti k oltarju sv. Ignacija 1715 nakazuje poseben oltarni poudarek s jasnim jezuitskim ikonografskim programom (IHS, zmaga ortodoksije, misijonarska gorečnost).
Oltarna arhitektura: Značilna je kombinacija kamnitih, marmoriranih ali polikromiranih lesenih arhitekturnih elementov (stolpiči, volutni zaključki, atike), z bogato kiparsko dekoracijo angelov in svetnikov, kar je skladno z začetkom 18. stoletja.
Ikonografske teme: Poleg patrona in Ignacija so v stranskih oltarjih v takih cerkvah pogosti Marijini cikli (Rožnovenska, Brezmadežna), svetniki zaščitniki (sv. Rok, sv. Anton Padovanski, sv. Janez Nepomuk) ter motivi evharistične pobožnosti (Najsvetejše). Natančen nabor za Okonino ter avtorstva bi zahtevala terenski popis; viri potrjujejo baročno datacijo, ne pa celotnega seznama svetnikov.
Primerjalna opomba: Ljubljanska cerkev sv. Jakoba je emblematična za razkošne baročne oltarje in kiparstvo (Francesco Robba, italijanski vplivi); čeprav ni neposreden vir za Okonino, dobro ilustrira standard baročne ikonografske in oltarne prakse v slovenskem prostoru v prvi polovici 18. stoletja.
Štiristolpna zasnova: V slovenski sakralni arhitekturi redka; v Okonini je funkcionalno povezana z oltarnimi prostori, kar presega zgolj fasadno reprezentanco. Ta sinteza daje cerkvi močno identitetno noto v krajini Zgornje Savinjske doline.
Radmirje: Tlorisna podobnost s sv. Frančiškom v Radmirju nakazuje prevzem in reinterpretacijo prostorskih rešitev v baročni prenovi, prilagojeno lokalni topografiji in romarski funkciji.
Kulturni spomin kraja: Opis »bizantinskega« videza v lokalnem glasilu utrjuje edinstvenost silhuete in zavedanje o posebnosti med vstopom v občino Ljubno; to je del narativa, ki utrjuje prepoznavnost Okonine v širšem okolju.
Geografska umestitev: Okonina je gručasto naselje nad levim bregom Savinje, ob cesti Mozirje–Ljubno, z deli v okolici cerkve (»Zgornja vas«) in ob Savinji; cerkev na rahli vzpetini deluje kot orientir in središče lokalne skupnosti.
Vizualna dominanta: Stolpi in kupole z laternami ustvarjajo vertikalni poudarek, ki se po rekonstruirani strešni silhueti še posebej jasno bere v krajini po obnovi 1989.
Cerkev sv. Jakoba v Okonini združuje redko štiristolpno tipologijo z baročnim oltarnim programom, oblikovanim ob vzpostavitvi romarske prakse k sv. Ignaciju Lojolskemu. Prostorska zasnova, sorodna Radmirju, in ponovna rekonstrukcija po požaru utrjujeta njen pomen v kulturnem spominu kraja. Ikonografija sv. Jakoba kot patrona romarjev in Ignacija kot jezuitskega svetnika jasno strukturira teološko-umetnostni profil cerkve, ki deluje kot identitetno središče Okonine in kot redkost slovenske sakralne arhitekture.
Občina Ljubno: Cerkev sv. Jakoba v Okonini (zgodovina, romarska tradicija, rekonstrukcije, tlorisne sorodnosti),
Savinjska – Katalog: Cerkev sv. Jakoba v Okonini,
Občina Ljubno – prispevek o Okonini (kulturni opis, bizantinska primerjava, lokalni kontekst),
Turistična zveza Slovenije – objava (štirje zvoniki kot redkost v Sloveniji, povzeta lokalna zgodovina),