Cerkev Obiskanja Device Marije (Besedilo: Karla Kofol, Tominski muzej)
Cerkev Obiskanja Device Marije v vasi Ponikve na Šentviški planoti, katere nastanek sega v srednji vek, je bila v drugi svetovni vojni požgana in skoraj povsem porušena. Ko so jo domačini po koncu vojne želeli obnoviti, so naleteli na številne ovire. Ob vztrajnem prizadevanju tedanjega župnika Janeza Lapanje, ki je za izdelavo načrtov zaprosil priznanega arhitekta Plečnika, so leta 1954 vendarle začeli z obnovo. Glavna dela, ki so jih večinoma prostovoljno opravili domačini, so bila zaključena leta 1958, baročna cerkev pa se je z obnovo povsem spremenila. Plečnik je namreč vhod izpod večjega zvonika premaknil na mesto nekdanjega prezbiterija, spremenil je tudi lego slemena, notranjosti pa dal svojstven, vznemirljiv in razgiban izgled. Čeprav cerkve Obiskanja Device Marije na Ponikvah strokovnjaki ne prištevajo med Plečnikova najpomembnejša dela, je vendarle vredna ogleda. Obiskovalca namreč nikoli ne pusti ravnodušnega. Z mesta, kjer stoji, pa se odpira lep pogled na številne hribe nad dolinami Soče, Idrijce in Bače. Ob 50-letnici smrti arhitekta Plečnika je Tolminski muzej v cerkvi v prostoru nad nekdanjo zakristijo uredil manjšo razstavo o zgodovini in obnovi cerkve. Na starih fotografijah je lepo vidna nekdanja baročno zasnovana cerkev, razstavljeni so tudi različni dokumenti, ki pričajo o naporni poti, ki jo je moral župnik Lapanja opraviti, preden je lahko pričel z obnovo. Razstavljene so še kopije izvedenih in neizvedenih načrtov, ki so jih za obnovo cerkve in notranjo opremo izdelali arhitekt Plečnik in njegovi asistenti. Na razstavi je na ogled tudi nekaj kosov cerkvenega posodja in okrasja ter posebnost te cerkve: božji grob, ki je bil konec 19. stoletja pripeljan s Češke in velja za redkost. ZGODOVINA KRAJA IN CERKVE
Šentviška planota je bila naseljena že v prazgodovini, v pisnih virih pa je bila prvič omenjena leta 1192. Iz bule papeža Celestina III. , izdane tega leta, je razvidno, da so tedaj na širšem Tolminskem delovale tri samostojne duhovnije: Bovec, Volče in današnja Šentviška Gora, kateri so pripadale tudi Ponikve. Vse tri prafare so bile del oglejskega patriarhata, duhovno, in v veliki meri tudi zemljiško oblast pa je na območju Tolminskega dejansko izvajal predvsem čedajski kapitelj. Poleg Čedada je bilo na tem območju še več drugih, manjših in manj vplivnih cerkvenih in posvetnih gospodarjev. Štiri kmetije na Ponikvah (Pontikel), ki so bile dotlej last oglejskega patriarha, so tako oktobra leta 1192 prešle pod oblast in užitek goriške opatije v Belignu pri Ogleju. V 15. stoletju je na hribu nad Ponikvami že stala v gotskem stilu zgrajena cerkev. Njen graditelj je bil priznani stavbar Andrej iz Loke, o čemer priča ohranjena napisna tabla z njegovim podpisom in nepopolno letnico 148?. Neznan pa ostaja čas gradnje cerkve sv. Miklavža (Nikolaja) na hribu Oblačno brdo na nasprotni strani vasi. Prvo njeno omembo najdemo v vizitacijskih zapisnikih leta 1595, sto petdeset let kasneje pa v cerkvi zaradi njenega slabega stanja ni bilo več dovoljeno izvajati obredov. Verniki s Ponikev so zato leta 1741 dobili dovoljenje, da jo porušijo, njeno oprema pa prenesejo v prenovljeno Marijino cerkev. Ta je imela tedaj poleg glavnega še stranska oltarja sv. Ane in sv. Nikolaja. Leta 1755 so Ponikovci zaprosili za ustanovitev samostojne kaplanije. Kot razlog so navajali veliko oddaljenost od matične fare na Šentviški Gori, kjer so bivali kaplani in duhovniki, ki so skrbeli za njihovo duhovno življenje. Sedem let kasneje (1762) se jim je želja uresničila. V cerkvi, ki je s tem postala zakramentalna, je bilo odtlej dovoljeno maševati, krščevati in opravljati pogrebne obrede. Ob tej priložnosti je bila krajanom podeljena tudi pravica, da ob cerkvi zgradijo pokopališče, ki ga dotlej niso imeli.Vas Ponikve je postala leta 1850 samostojna občina, ki sta ji bili podrejeni tudi bližnji vasi Pečine in Logaršče. 1862. leta je bila ob današnjem župnišču ob robu vasi zgrajena kapela sv. Ane. V njej so med tednom in v zimskem času maševali, do ustanovitve šole leta 1891 pa je v njej potekal tudi šolski pouk. Leta 1935 se je vikariat Ponikve dokončno osamosvojil in postal samostojna župnija.
MARIJINA CERKEV PRED 2. SVETOVNO VOJNO
Cerkev Marijinega obiskanja na Ponikvah je imela do požiga leta 1944 podoben izgled kot številne druge v bližnji okolici. Dobila ga je ob razširitvi in prenovi sredi 18. stoletja, ko je bil najverjetneje zgrajen sedanji glavni zvonik, povečan prezbiteriji ter prizidana zakristija. Vhod v cerkev je bil obrnjen proti jugozahodu, proč od nižje ležeče vasi. V obokani cerkveni ladji so se pod korom nahajale spovednice in krstilni kamen, desno pred prezbiterijem je stal oltar sv. Nikolaja, levo prižnica z baldahinom. Glavni baročni oltar je krasila velika oljna slika Device Marije naslikana okrog leta 1700. Domačinom pa je bil posebej drag redek in poseben božji grob, ki so ga leta 1894 ob pomoči tedanjega vikarja Jožefa Sheibala pripeljali s Češkega. Leta 1921 je cerkev dobila nove table križevega pota, na severozahodni zunanji steni pa so istega leta postavili spominsko kapelo, posvečeno domačinom padlim v 1. svetovni vojni. Zadnja večja prenova cerkvene stavbe je potekala v letih preden je dotedanji vikariat postal samostojna župnija. Leta 1932 je bilo v celoti zamenjano ostrešje in narejen nov zunanji omet ter napeljana električna napeljava. Tik pred izbruhom vojne leta 1940 je bila na novo poslikana tudi cerkvena notranjost. Poslikave je opravil domačin, ljudski slikar Cene Lapanja (Jakcu na Ponikvah). Sadove svojega truda in dela pa je bilo Ponikovcem dano uživati le kratek čas. Na farni praznik Marijinega Obiskanja 2. julija 1944 je cerkev zajel ogenj, ki je povsem uničil novo streho ter večino notranje opreme. Požar so zanetili nemški vojaki, ki so prišli iz bližnje Baške grape in iskali umikajoče se partizanske enote. Poleg župnijske cerkve so tega dne na Ponikvah v ognju končale še tri hiše, dva hleva, trije kozolci in kovačija. Na srečo so domačini ogenj še pravočasno opazili. Iz goreče cerkve so uspeli rešiti lesen Marijin kip z glavnega oltarja, kamniti kip sv. Jožefa ter večji del božjega groba, vsa ostala cerkvena oprema pa je končala v ognju. Razkrito in izpraznjeno stavbo so domačini pred zimo za silo pokrili. Nesreče pa s tem še ni bilo konec. 28. 3. 1945 so se Nemci ponovno znesli nad cerkvijo. Pod zvonik so podtaknili mino, ki je dokončno porušila obok cerkvene ladje ter del ostenja, močne poškodbe pa je tedaj dobil tudi dotlej nepoškodovan glavni zvonik. ODLOČITEV ZA OBNOVO
Konec druge svetovne vojne je Marijina cerkev dočakala v ruševinah. Verski obredi so se od požiga dalje odvijali v nižje ležeči kapeli sv. Ane, razrahljano in ožgano zidovje nekdanje župnijske cerkve pa je počasi preraščalo zelenje. Septembra leta 1951 je župnijo prevzel župnik Janez Lapanja. Skupaj z domačini so sprejeli odločitev, da cerkev obnovijo in ji dajo njen nekdanji sijaj. Poln mladostne zagnanosti in volje do dela se je konec novembra istega leta podal v Ljubljano k arhitektu Plečniku. O njem je namreč že kot mlad bogoslovec slišal pripovedovati svojega profesorja za cerkveno umetnost, dr. Veiderja. Plečnik ga je sprejel in še isti teden poslal na Ponikve svojega asistenta Antona Bitenca in umetnostnega zgodovinarja dr. Emilijana Cevca, da zbereta podatke, potrebne za izdelavo načrta obnove. Ta je bil končan že po dobrem mesecu, tako župnik kot krajani pa so bili nad njim močno presenečeni. Kljub predlaganim spremembam, ki so korenito posegle v dotedanjo cerkveno zasnovo, so župnik in krajani pogumno sprejeli izziv in se odločili izpeljati mojstrovo zamisel. Načrt so oddali v potrditev gradbeni inšpekciji v Tolminu. Ker tudi po dveh letih od nje niso uspeli dobiti nobenega odgovora, so se naveličali čakati in se lotili dela. Očistili so ruševine in pričeli z zbiranjem gradbenega materiala. Šele po ponovnem posredovanju arhitekta Plečnika in najvišjih državnih oblasti jim je bilo novembra leta 1954 gradbeno dovoljenje vendarle izdano. PRIČETEK DEL
S pridobitvijo gradbenega dovoljenja so se dela pri cerkvi lahko tudi uradno nadaljevala. Kljub temu pa problemov ni bilo konec. Namenskega denarja za obnovo ni bilo, tedanje oblasti pa niso dovolile dodatnega zbiranja prostovoljnih prispevkov in poseka lesa, ki so ga želeli darovati domačini. Novi zapleti pa vaščanov niso ustavili. Z gradbenimi deli so začeli maja naslednjega leta. Na gradbišču so se dnevno vrstili številni domači zidarji in mojstri ter vneto utrjevali razrahljano ostenje in pripravljali vse potrebno za prekritje cerkve. V vasi so žagali potreben les, in izdelovali posebne betonske strešnike izdelane po plečnikovem načrtu. Septembra leta 1955 so bila tako glavna zidarska in krovska dela dokončana, cerkev pa je začela počasi dobivati novo, močno spremenjeno podobo. Vsa težja gradbena in krovska dela so v prvem letu obnove v celoti opravili prizadevni domačini s prostovoljnim delom. Tudi ves potrebni gradbeni material je bil darovan in je v večini prihajal s Planote. Obnova cerkve je potekala pod vodstvom plečnikovega asistenta Bitenca ter gradbenim nadzorom inženirja Ernesta Berganta iz Nove Gorice. Glavna gonilna sila obnove pa je bil nedvomno župnik Ivan Lapanja. Organiziral je delo, pripravljal potreben gradbeni material in pogosto pomagal tudi pri različnih težjih fizičnih delih. Betonske planete, ki danes krasijo notranjost cerkve, sta skupaj s sestro Angelo, ki je bila tedaj pri njem za kuharico, čez poletje vlila kar na dvorišču župnišča. PLEČNIKOV OBISK
Sredi sončnega decembra leta 1955 si je prvič in edinkrat obnovo Marijine cerkve na Ponikvah v živo ogledal tudi arhitekt Jože Plečnik. Nenapovedano je prišel z asistentom Bitencem in preživel dan na gradbišču, kjer si je nabral informacij in idej za nadaljnje delo in načrtovanje cerkvene notranjosti. Po vrnitvi v Ljubljano je takoj začel z delom. Župniku je najprej poslal par skic manjšega zvonika, s katerim ob svojem obisku ni bil povsem zadovoljen, konec decembra pa je bil izdelan natančnejši načrt oltarja in prezbiterija.Vseh njegovih zamisli in želja pa graditelji niso mogli uresničiti. Manjši zvonik, ki je ob Plečnikovem obisku že imel izdelano kapo, ni bil nikoli dopolnjen tako, kot je mojster želel. Tudi večji zvonik je zaradi pomanjkanja sredstev ostal nespremenjen. Manj razkošen in členjen je danes tudi prezbiterij in oltarni del, saj ga zaradi spremenjenega ostrešja niso mogli izpeljati tako, kot je bilo načrtovano. Osnovne Plečnikove ideje, ki so korenito posegle v prvotno cerkveno zasnovo pa so bile vendarle uresničene. Največja sprememba je bila preorientacija cerkve, s katero je premaknil vhod proti vasi. Obrnil je tudi sleme, ki je prej teklo vzdolž cerkvene ladje in ga postavil prečno na sredo stavbe. Zadnji steni nekdanjega prezbiterija kjer je vhod v cerkev je prizidal vhodno lopo, med njo in staro zakristijo pa postavil manjši okrogel stolp. Klasično simetrično zasnovo nekdanje cerkve je tako razgibal in dal objektu svojski neobičajni izgled. UREJANJE NOTRANJOSTI
Korenita sprememba ogrodja cerkve je zahtevala tudi povsem drugačno notranjost. Osrednji oltarni del, ki se nahaja na mestu nekdanjega kora je Plečnik zamaknil v desno, na levo stran pod glavni zvonik pa je postavil svojstveno prižnico. Najmočnejši vtis poleg oltarja z velikim kipom Marije z Detetom pusti pogled na zanimivo obdelane stene. Zidovje, ki je ostalo od nekdanje cerkve je namreč zunaj ometano, v cerkvi pa neometano ter razgibano z dekorativnimi fugami in vzidanimi kamnitimi fragmenti nekdanje cerkvene opreme. Na mestu, kjer je pred požarom stala prižnica se danes nahaja kip sv. Jožefa, ki je nekdaj krasil stransko steno stare cerkve. Obdelava prezbiterija in sten je zahtevala izkušene mojstre. Zahtevno delo sta zato prevzela dolgoletna Plečnikova sodelavca, mojstra Andrej Curk in Janez Kocjančič iz Ljubljane. Slednji je na Ponikvah delal preko celega poletja in z natančnostjo ter prefinjenim okusom izpolnjeval Plečnikov načrt.Decembra leta 1956 je župnik Lapanja še zadnjič obiskal Plečnika, ki mu je že močno bolan, dal še par napotkov in pojasnil glede ureditve prezbiterija. Po njegovi smrti 6. januarja 1957 je z risanjem detajlov in načrtovanjem notranje opreme nadaljevala njegova učenka arhitektka Erna Tomšič. Pripadla ji je zahtevna in nehvaležna naloga: dokončati mojstrovo delo. Notranji izgled današnje cerkve je tako v veliki meri njeno delo, saj so na njeni mizi nastali vsi detajlni načrti oltarja in prezbiterija, vrat in drugega stavbnega pohištva, cerkvenih klopi in spovednice ter še številnih drugih detajlov, ki sestavljajo podobo današnje cerkve. POSVETITEV CERKVE
Dela v notranjosti cerkve so se zaključevala in župnik Lapanja je dobil dovoljenje, da se prenovljena novi božji hram slovesno posveti. Poleti leta 1957 je bila cerkev ometana in urejena njena okolica ter izdelan in postavljen lesen kor. Naslednje leto so potekala ostala glavna dela v notranjosti. Kamnosek Stane Vodnik iz Podutika je izdelal tlak in vse marmornate dele. Pasar Jože Pezdirc je po predloženih načrtih naredil tabernakelj, posvetilne križe, svetilke nad prezbiterijem ter ograjo ob oltarju. Poleg tujih mojstrov obrtnikov pa so pri izdelavi notranje opreme sodelovali tudi domačini. Mizar Simon Krivec iz Modrejc je izdelal vso stavbno pohištvo, prižnica je delo Petra Kogoja iz Spodnje Idrije, cerkvene klopi pa je iz domačega hrasta, posekanega v bližnjem Gorskem Vrhu izdelal mizar Janez Kuštrin iz Roč. Tik pred zdajci je cerkev dobila tudi električno napeljavo, za katero so ves material prinesli iz Gorice v Italiji.Datum posvetitve cerkve je bil določen za 19. oktober 1958. Mrzlične priprave so se iz dneva v dan stopnjevale. Žene in dekleta so pletla vence in z njimi krasila cerkev, moški so od kapele sv. Ane do cerkve postavljali okrašene mlaje. Cerkveni pevci so pod vodstvom župnika Danila Cimpriča iz Dolenje Trebuše vadili petje, otroci so pripravljali poseben program z recitacijami. V soboto pred blagoslovom je v vas pripotoval ljubljanski škof Anton Vovk in s sabo prinesel relikvije za novi oltar. Naslednjega dne se je na Ponikvah zbrala velika množica ljudi iz cele Šentviške planote. Obred posvetitve je trajal celo dopoldne pri njem pa so poleg škofa Vovka, ki je vodil obred, sodelovali še številni duhovniki. NOVI ZAPLETI
Cerkev Marijinega Obiskanja je bila posvečena, zapletov povezanih z njeno obnovo pa še ni bilo konec. Tedanje davčne oblasti so kljub predhodnemu zagotovilu, da se to ne bo zgodilo, obdavčile vse delo, ki so v štirih letih obnove opravili domačini in najeti mojstri. Kljub temu da je bilo večino dela opravljenega prostovoljno in brez plačila, denar za plačilo najetih delavcev pa je župnija pridobila s prodajo svojih zemljišč, so z davčnega urada začeli prihajati zahtevka za plačilo neporavnanega davka. Ker župnija in verniki niso mogli plačati zahtevanih zneskov je moral župnik Ivan Lapanja v začetku leta 1959 na sodišče. Čeprav je poskušal dokazati da darovi, ki jih je med obnovo prejel po zakonu niso obdavčljivi, je pravdo izgubil. Obsojen je bil na dva meseca zapora in na denarno kazen 50.000 dinarjev. Zaporno kazen so oblasti kasneje umaknile, denarno kazen pa je z dediščino pokojne tete v celoti poravnal. Zaradi razmer, v katerih se je znašel župnik in župnija po blagoslovu cerkve, so bila za dlje časa zaustavljena tudi vsa še nedokončana dela. Ob posvetitvi je namreč v cerkvi manjkalo še večino notranje opreme, nedokončana pa so bila tudi dela v prezbiteriju. Naknadno so bili izdelani manjkajoči deli oltarja, marmorni kerubi in svečniki nad oltarno mizo pa so ostali vse do danes le v načrtu. Šele par let po blagoslovu sta bili izdelani tudi spovednica in prižnica ter cerkvene klopi. 1962. leta je bilo dokončno urejeno tudi pokopališče ob cerkvi. MARIJINA CERKEV DANES
Od zadnje obnove pred 50 leti, so se v in ob cerkvi zvrstila številna vzdrževalna in obnovitvena dela. Zamenjana je bila strešna kritina, večjemu in manjšemu zvoniku sta bili narejeni novi kapi. Pred praznovanjem 40. letnice blagoslova je bil zgrajen nov cerkveni zid ter urejena okolica cerkve. Domačini, ki so z velikim trudom in prizadevnostjo pred petdesetimi leti obnovili v vojni porušen božji hram, se ponosno ozirajo na hrib, kjer stoji njihova župnijska cerkve, največje delo arhitekta Jožeta Plečnika na Primorskem. Čeprav je to eno njegovih zadnjih večjih del, je kljub bolezni in visoki starosti uspel stavbi dati svojstven in prepoznaven pečat. Po mnenju strokovnjakov se »cerkev na Ponikvah odlikuje s številnimi zamislimi, ki kažejo na Plečnikovo prilagajanje tradiciji primorskega stavbarstva«. Pri načrtovanju obnove se je moral prilagajati obstoječi arhitekturi in pomanjkanju finančnih sredstev. Kljub temu je z radikalnimi, preprostimi in učinkoviti prijemi uspel popolnoma uveljaviti svojo prepoznavo oblikovno in arhitekturno govorico.Besedilo: Karla Kofol, Tominski muzej
