Cerkev sv. Jerneja v Stari Šiški – Plečnikova preobrazba najstarejše ljubljanske cerkve

Cerkev sv. Jerneja v Stari Šiški je eden tistih tihih, a izjemno dragocenih spomenikov Ljubljane, ki v sebi združuje več stoletij zgodovine in enega najmočnejših arhitekturnih podpisov 20. stoletja. V pisnih virih je prvič omenjena leta 1370, kar jo uvršča med najstarejše ohranjene cerkve v mestu. Njena zgodba pa je dobila novo poglavje v letih 1933–1936, ko je arhitekt Jože Plečnik izvedel temeljito, a izjemno spoštljivo prenovo, ki je cerkev preoblikovala v enega najlepših primerov njegovega sakralnega oblikovanja.

Razkritje zgodovine – odstranitev ometa in poudarjanje kamna

Ko je Plečnik prevzel prenovo, se ni odločil za klasično restavriranje, temveč za arhitekturno interpretacijo zgodovine. Zunanjost cerkve je bila ometana, kar je zakrivalo njeno srednjeveško jedro. Plečnik je omet odstranil in razkril kamenito zidovje, ki je postalo osrednji nosilec identitete stavbe. S tem je cerkev dobila izrazito arhaičen, skoraj romanski značaj, ki obiskovalca takoj poveže z njeno starostjo in izvorom.

Ta odločitev ni bila zgolj estetska. Plečnik je verjel, da mora arhitektura govoriti resnico o svojem času in prostoru. Razkriti kamen je postal simbol iskrenosti materiala, obenem pa je cerkev umestil v širši kontekst ljubljanske zgodovine.

Stebriščna lopa – prehod med sakralnim in vsakdanjim

Za cerkvijo je Plečnik zasnoval značilno stebriščno lopo, ki deluje kot arhitekturni most med cerkvijo in njeno okolico. Lopa ni zgolj prizidek, temveč prostor prehoda, kjer se obiskovalec umiri, preden vstopi v cerkev, ali se zadržuje po bogoslužju. Stebri so oblikovani v njegovem prepoznavnem jeziku: preprosti, a monumentalni, ritmični in simbolni.

Lopa ustvarja občutek odprtega atrija, ki cerkev povezuje z urbanim tkivom Stare Šiške. Plečnik je s tem pokazal, da sakralni prostor ni izoliran, temveč del skupnosti – del vsakdanjega življenja.

Monumentalno stopnišče in ulično svetilo – dramaturgija pristopa

Ob cerkvi je Plečnik uredil monumentalno stopnišče, ki vodi proti vhodu in oblikuje ceremonialni pristop k stavbi. Stopnice niso zgolj funkcionalne; ustvarjajo ritem hoje, ki obiskovalca pripravi na vstop v sveti prostor. Plečnik je mojstrsko razumel, da arhitektura ni le oblika, temveč tudi gibanje skozi prostor.

Poseben poudarek je dal ulični svetilki, oblikovani po njegovem lastnem načrtu. Svetilka deluje kot vertikalni akcent, ki označuje vhodno območje in dodaja kompoziciji simbolno težo. Gre za tipičen Plečnikov element: preprost predmet, ki postane arhitekturni znak.

Spoštovanje dediščine in sodobna interpretacija

Prenova cerkve sv. Jerneja je izjemen primer Plečnikovega odnosa do zgodovine. Ni želel rekonstruirati preteklosti, temveč jo ohraniti, poudariti in nadgraditi. Njegov pristop združuje:

Plečnik je cerkev preoblikoval tako, da je postala arhitekturni dialog med stoletji. Staro in novo se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.

 

Cerkev sv. Jerneja v Stari Šiški je danes ena najlepših predstavitev Plečnikovega razumevanja sakralne arhitekture in njegovega odnosa do kulturne dediščine. S preprostimi, a premišljenimi posegi je ustvaril prostor, ki je hkrati zgodovinski in sodoben, intimen in urban, skromen in monumentalen.

Literatura: