NUK- Narodna in univerzitetna knjižnica. Stavba Narodne in univerzitetne
knjižnice je bila zgrajena na mestu poznorenesančnega knežjega dvorca,
ki je bil močno poškodovan v potresu leta 1895 in ga je zato bilo potrebno
porušiti. Načrt za knjižnico je začel pripravljati arhitekt Jože
Plečnik že leta 1927.Temelji za gradnjo so bili položeni leta 1936. Gradnja knjižnice "svetišča
duhovnosti", kot jo je pojmoval Plečnik je bila dokončna malo pred pričetkom
druge svetovne vojne v Sloveniji leta 1941. V tlorisu je knjižnica v obliki trapeza s štirimi trakti,
ki obdajajo notranje dvorišče. Vmesni stopniščni trakt v črnem marmorju in peristil z 32 marmornimi stebri povezuje glavni
vhod iz Turjaške ulice z veliko čitalnico. Velika
čitalnica ima 240 sedežev in je priljubljena predvsem med študenti,
saj v njej najdejo 'zatočišče' za svoj študij. Notranjost knjižnica
se ponaša z lepo in obrtniško izdelano opremo. Narodna in univerzitetna
knjižnica (NUK) je najpomembnejše Plečnikovo delo v Ljubljani.
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) je nacionalna knjižnica Republike Slovenije in največja knjižnica v državi. Njena osnovna naloga je zbiranje, urejanje, hranjenje in posredovanje slovenske pisne kulturne dediščine. Poleg nacionalne NUK opravlja še vrsto drugih funkcij, in sicer osrednje državne knjižnice, univerzitetne knjižnice Univerze v Ljubljani, centra za razvoj slovenskih knjižnic, po definiciji mednarodnega bibliotekarskega združenja IFLA pa je tudi osrednja znanstvena knjižnica v Sloveniji. Narodna univerzitetna knjižnica je bila 28. julija 2021 dodana na seznam Unescove svetovne dediščine v okviru vpisa Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka. Nastanek knjižnice je povezan z odlokom cesarice Marije Terezije iz leta 1774, s katerim je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija na Levstikovem trgu v Ljubljani, namenila za splošno uporabo ustanovljeni knjižnici pri ljubljanskem liceju (Licejska knjižnica). Leta 1791 je zbirka vsebovala 20.000 knjig, svoje prostore pa je našla v ljubljanskem Liceju na Vodnikovem trgu. Leta 1794 je postala knjižnica javnega značaja, leta 1807 pa je dobila pravico prejemanja obveznega izvoda vseh tiskov z območja dežele Kranjske, med francosko zasedbo pa s celotnega upravnega območja Ilirskih provinc. Po ukinitvi ljubljanskega liceja leta 1850 je postala »ljubljanska študijska knjižnica«, leta 1919 pa je s preimenovanjem v »Državno študijsko knjižnico« postala osrednja knjižnica za vso Slovenijo s pravico do prejemanja obveznega izvoda tiskov s tega območja. Leta 1921 je postala »Državna biblioteka« in v njen fond so začeli pritekati še obvezni izvodi iz ostalih predelov nekdanje Jugoslavije. Ob ustanovitvi prve slovenske univerze v Ljubljani 1919 je knjižnica prevzela še funkcije in naloge centralne univerzitetne knjižnice, prostorska stiska pa jo je prisilila v začasno uporabo adaptiranega dela Poljanske gimnazije. Vlada v Beogradu dolgo ni bila naklonjena gradnji novega objekta in knjižnica je novo stavbo dobila šele leta 1941 po množičnih študentskih demonstracijah in protestih. Nova stavba je bila zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika in je kulturni spomenik najvišjega reda. Na osnovi Zakona o univerzah in Splošne univerzitetne odredbe si je knjižnica leta 1938 pridobila naziv Univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Knjižnica se je v stavbo vselila ravno ob začetku druge svetovne vojne in okupaciji slovenskega ozemlja. S selitvijo se je pohitelo, saj je grozilo, da bi se sicer v novo in prazno stavbo vselila okupacijska uprava. V stavbi je vse do leta 1961 delovala tudi Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 29. januarja 1944 je v zgradbo strmoglavilo italijansko poštno letalo v nemški službi. V požaru je bilo uničenih okrog 60.000 knjig. Posadka letala in en obiskovalec so izgubili življenje. [5] Knjižnica je bila v celoti obnovljena in znova odprta šele leta 1947. Leta 1945 je bil univerzitetni knjižnici priznan tudi pravni status slovenske nacionalne knjižnice in znova spremenjen naziv, postala je Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je Narodna in univerzitetna knjižnica dobila še dodatne naloge in pristojnosti, ki so jih prej opravljale zvezne institucije bivše Jugoslavije. Ustanovila je na primer državne agencije za mednarodno bibliografsko kontrolo publikacij, državno knjižnico. Leta 2003 je Narodna in univerzitetna knjižnica postala pridružena članica Univerze v Ljubljani s pogodbeno določenimi dejavnostmi in storitvami, ki jih knjižnica opravlja za potrebe izobraževalne, znanstveno-raziskovalne in umetniške dejavnosti Univerze ter njenega knjižničnega sistema. Viri:
"Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 373". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Krušić, Marjan; Peter, Skoberne; Gojko, Zupan; Anton, Gosar; Matjaž, Jeršič (2006). Slovenija, turistični vodnik. Mladinska knjiga. str. 136. |
