|
|
| Ponekod ob rekah je mlinski kamen gnala voda, v novejšem času električna
energija. Oljke so stresali naravnost pod mlinski kamen ali pa so jih najprej
pretresli v leseno posodo, pritrjeno na gonilno gred, od koder so enakomerno
drsele na mlevno ploskev. Z zmleto maso so napolnili okrogle pletene vreče.
Oljarji so jih izdelovali bodisi sami iz konopljene ali kokosove
vrvi ali pa so jih kupovali v Trstu oz. Kopru. Vreče so zložili na
kamnit podstavek pod vijak stiskalnice. Obtežili so jih z lesenimi čoki,
jih prelili z vrelo vodo in začeli prešati. Vrela voda je pospešila
izločanje maščobe iz zmlete oljčne mase. Dokler je šlo, so vijak
vrteli na roke, ko pa je prešanje postalo pretežko, so si pomagali z vretenom.
Slednje je bilo z vrvjo povezano z vodoravnim lesenim drogom na vijak
stiskalnice. Ko so oljarji vrteli vreteno, se je vrv nanj navijala in vlekla
za seboj lesen vzvod, s tem pa se je povečeval pritisk vijaka na vreče
z mleto oljčno maso. Ko je bila masa sprešana, so vijak odvili, zrahljali
maso, jo ponovno prelili s kropom in prešanje ponovili.
Olje, ostanki tropin in odpadna voda so odtekali v enega od dveh sodov v odprtini pod stiskalnico. Medtem ko se je olje v prvem sodu bistrilo, so stiskali olje v drugi sod. Iz sodov so posnemali olje s plitvimi kovinskimi krožniki, odpadno vodo, tropine in ostanke olja pa so spustili v prostor pod oljarno, ki je v tej muzejski rekonstrukciji nakazan v odprtini, kjer stojita soda. Nekateri so olje dodatno kuhali v bakrenih kotlih. Menili so, da ima tako olje boljši okus in aromo od nekuhanega. [oljarna] |
